Ina, kako si izkoristila zadnje leto in pol? Kaj so bili največji izzivi, s katerimi si se v tem času srečala?

Zadnje leto in pol sem največ časa namenila dokončanju pesmi, ki so počivale na mojem računalniku in ki jih bom letos končno izdala. No, prva med njimi je »What Is«. Veliko časa sem imela za razmislek, kaj si želim in v katero žanrsko smer bi se rada usmerila, saj sem do sedaj res veliko eksperimentirala z različnimi žanri in producenti. Teh pesmi seveda niste slišali, saj jih nisem nikoli izdala, a sem vesela, da se je vse nekako spontano razvilo saj tega ustvarjalnega procesa res ne moreš prisiliti, še posebej, ker si sama vedno želim biti avtentična. Največji izziv pri vsem skupaj pa je bila ta negotovost; kdaj se bo življenje postavilo nazaj na stare tire, ali bomo lahko nastopali, kdaj bom zopet lahko šla v studio. Ustvarjanje z glasbenimi kolegi preko Zooma je bilo na začetku sicer zabavno, a sem hitro začela pogrešati ta pristni stik, ko si skupaj v isti sobi in ustvarjaš, brez da bi ta kreativni »flow« prekinjale tehnične težave (smeh). No, na srečo kaže, da je vsaj za nekaj mesecev to spet možno.

V času »lockdowna« sem se tudi prvič spoznala z meditacijo in pa malo bolj redno sem začela izvajati jogo, kar je imelo v tem negotovem času res dober učinek na moje počutje in je postalo del mojega dnevnega rituala. Zdi se mi, da se je veliko ljudi okoli mene začelo poglabljati v spiritualnost in odkrivati ta del sebe, kar res pozdravljam in upam, da bomo s tem nadaljevali.

Si večino časa preživela v Londonu? Kako je bilo tam čutiti vpliv pandemije?

Na srečo sem takoj pred začetkom pandemije ujela zadnje letalo v Slovenijo, tako da sem lepih 5 mesecev preživela v Sloveniji z družino. Septembra lani, ko so se zadeve v Londonu začele sproščati, sem se morala vrniti, tako da sem se nekako izognila tistemu najhujšemu, a tako kot povsod je bila tudi v Londonu opazna razlika med prej in potem. Ulice in podzemne so bile veliko bolj prazne, saj je bilo dovoljeno iti ven le za najnujnejše zadeve, ko je bilo vreme lepše, pa so bili parki čisto polni. 

Velik udarec je seveda doživela sama ekonomija in pa kar me zelo žalosti, veliko glasbenih prizorišč se ni obdržalo in se morda ne bodo nikoli več odprla. A na srečo so sedaj stvari več ali manj po starem, tako da je to res lepo videti in močno upam, da bo tako tudi ostalo.

No, pred nami je končno poletje, ko bomo lahko zadihali in se sprostili. Česa se ti najbolj veseliš?

Najbolj se veselim sonca! Vsaj upam, da ga bomo kaj videli v Londonu, ker na žalost nimam planiranih nobenih počitnic, razen morda kakšen teden ali dva v Sloveniji in Hrvaškem, če bo vse po sreči. Sicer pa obožujem dolge poletne dneve in že to naredi tako razliko v mojem počutju in energiji, da si ob takih dnevih kar zaželim, da bi živela nekje na tropskem otoku, kjer bi vedno svetilo sonce.  

Po krajšem premoru se vračaš tudi z novim singlom 'What is', ki govori tisti pravi in globoki ljubezni, o kateri vsi sanjamo, a kjer se vedno poraja delček dvoma, ali je to res to. Kaj je bil navdih za pesem? Morda tudi kakšna osebna izkušnja?

Ja, pesem sem napisala kakšni dve leti nazaj, ko sem bila še v zvezi s tedanjim fantom, tako da je bila ta zveza zagotovo navdih za pesem. Je pa sama pesem šla kar čez nekaj sprememb, saj je prvi demo zvenel popolnoma drugače, kot zveni sedanja končna verzija – vsaj kar se produkcije in aranžmaja tiče. In glede na to, da včasih traja tako dolgo, da se neko pesem dokonča in izda in da sva se vmes razšla je verjetno bil to nek naravni proces. To vprašanje, ki se ponavlja v refrenu (If this ain't real love then What Is / Če to ni prava ljubezen, kaj je?, je bilo seveda vprašanje, ki sem si ga večkrat postavila že prej, po koncu zveze pa še posebej. Ko mi je producent Millo, s katerim sva ustvarila to pesem, pokazal verzijo, kjer se v refrenu pridruži gospel zbor, sem vedela, da je to to. Nekako ustvari ta občutek žalosti, negotovosti a hkrati mogočnosti ob vseh možnostih, ki obstajajo.

Verjameš v to, da je za vsakega samo ena tista prava oseba, sorodna duša, ali misliš, da jih ima vsak več?

Včasih sem verjela v tisto eno in edino sorodno dušo, a glede na mojo izkušnjo in izkušnjo drugih bi rekla, da jih imamo verjetno več in da te vsaka nauči pomembno lekcijo v življenju. Hkrati pa mislim, da sorodna duša ni nujno le tvoj partner, fant, mož, žena, ampak tudi prijatelj, sorodnik ali pa neznanec s katerim imaš pogovor, ki morda spremeni tvoj pogled na življenje. Življenje je veliko bolj kompleksno, kot se zdi na prvi pogled, saj ni enega in edinega pravila za vse, a hkrati je tako zelo preprosto če se le prepustimo njegovemu toku in tako je tudi pri sorodnih dušah. Odprti moramo biti, da izkusimo, kar nam življenje ponuja, in ceniti vse lepe trenutke in ljudi, ki stopijo v naše življenje. Tudi če le za kratek čas.

Kako se je skozi leta spremenil tvoj pogled na ljubezen? Kaj se je spremenilo?

Mislim, da nas že od majhnega filmi, glasba in ljudje okoli nas učijo, da dosežeš 'vrhunec' svojega življenja, ko spoznaš svojega življenjskega partnerja, se nato se poročiš (ali ne), imaš otroke (ali ne), ampak kakorkoli, vse se nekako navezuje na ta ideal, da spoznaš to osebo, ki te bo dopolnjevala oz. izpopolnjevala in s katero si boš delil to življenjsko pot. Tudi sama si seveda želim tega, a mislim, da pri vsem tem zelo malokrat slišimo, da je treba najprej delati na sebi, biti srečen in zadovoljen sam s sabo in da je ta partnerski odnos le neka češnja na vrhu smetane. Mislim, da vsi stopimo v zveze z nekimi (po navadi) prevelikimi pričakovanji, ki v veliki meri vodijo do razočaranj. Večji poudarek bi moral biti na iskanju sreče s samim seboj in v majhnih preprostih stvareh, saj je življenje res ena velika uganka. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo in imeti nekoga ob sebi, s katerim lahko vse to izkusiš, je čudovito, a hkrati to ni edina stvar, ki šteje, in včasih se pač zgodi, da po življenjski poti stopaš 'sam' in to je OK. Toliko lepih stvari lahko izkusiš še posebej, ko si sam, saj takrat res spoznaš, kdo si, kaj si želiš v življenju, katere so tvoje vrednote in si sam odgovoren za svojo srečo. Ko imaš tak pogled na svet, je veliko lažje sprejeti nekoga drugega v svoje življenje, saj boš imel veliko več ljubezni in potrpljenja ob vseh tistih manj prijetnih izkušnjah, ki so na koncu koncev neizogibne. Hkrati pa je veliko več možnosti, da boš s tako energijo v svoje življenje privabil pravega partnerja, kar je konec koncev najbolj pomembno, saj spreminjati ne moremo nikogar, le samega sebe. 

V Londonu sedaj živiš že nekaj let, bi rekla, da si se tam našla? Da se v tistem okolju bolj razvijaš kot glasbenica, kot bi se pri nas? Da si tam dobila več širine?

Ja, sedaj v Londonu živim že 6 let in lahko bi rekla, da sem se tu res našla, saj je London res čudovito mesto, ki veliko ponuja in v katerem lahko izkusiš najrazličnejše stvari. Glasbena scena je tu zelo razvita, tako da si konstantno obkrožen z talentiranimi ljudmi, od katerih se lahko učiš ali pa z njimi sodeluješ. Sama sem tu tudi tri leta študirala glasbo, kar mi je dalo še dodatno širino in zaradi česar sem bila primorana pogledati ven iz okvirov in eksperimentirati z različnimi žanri – vse od jazza, soula, rocka, pop-a, rnb-ja. Udeležila sem se veliko predavanj ljudi, ki delajo v glasbeni industriji, tako da hitro dobiš pogled, kako vse deluje, in to te nekako pripravi na to, kako potekajo stvari izven naših meja. Sama sem imela v Sloveniji pri svojih rosnih 17. letih res čudovito priložnost, ko sem prvič nastopila na Emi in izkusila velike odre in ves ta medijski svet. Ko sem se preselila v London, pa je bilo to nekako potisnjeno na stran in praktično začenjaš znova, kar mislim, da sem zelo potrebovala, čeprav na začetku misliš, da že vse veš in znaš. A sem se res veliko naučila tako iz izkušenj v Sloveniji kot v Londonu, za kar sem zelo hvaležna.

Da si se v zadnjih letih razvila, se čuti tudi v tej skladbi. Kaj bi rekla, da je največja razlika med Ino, ko je prišla v London in Ino danes?

Hvala, me veseli, da tako mislite in da se to začuti. V bistvu sem v London prišla še kot Martina, nato postala Ina Shai, še malce negotova in nesigurna med vsem tem talentom, ki se najde v tem velemestu, a sedaj bi lahko rekla, sem veliko bolj samozavestna in sigurna sama vase. In pri vsem tem sploh ne gre za to, ali mislim, da sem sedaj kaj boljša, kot sem bila prej. Preprosto gre za tisto notranjo samozavest, ko prideš do neke točke, kjer se ne rabiš nikomur več dokazovati, le še sebi. 

Hitro lahko ob vsej tej samopromociji in dajanju intervjujev pozabiš, da tu ne gre le za tebe in da je konec koncev najbolj pomembno to, da s svojim delom in glasbo razveseljuješ druge ljudi. To, da lahko ustvarjam glasbo in jo delim z drugimi ljudmi, sedaj še veliko bolj cenim in tega ne jemljem za samoumevno. Tolikokrat se mi je že zgodilo, da mi je neka pesem dobesedno polepšala dan in ta misel, da ima lahko moja glasba tak učinek na nekoga drugega je neprecenljiva. 

Koliko časa imaš namen tam še ostati? 

Čisto iskreno, nimam nekih načrtov, tako da se bom morala pustiti presenetiti. Zaenkrat res uživam tu, saj kot sem že omenila, London res veliko ponuja, a le čas bo pokazal, kam me bo zanesla pot. 

Kakšni pa so tvoji načrti za poletje? Verjetno se veseliš tudi tega, da se je končno odprla sezona koncertov. 

Uh ja, tega se res že zelo veselim, čeprav sem jaz še malo v 'pandemski prestavi', zelo na počasi, in ne delam nekih prevelikih načrtov, ker se lahko vse zelo hitro spremeni, tako da bom vzela dan za dnevom in izkoristila te tople dni tu v Londonu in če bo možno tudi kje v tujini. Na kak koncert bom pa tudi verjetno šla. Zadnje čase se navdušujem nas Sinead Harnett in Jazmine Sullivan tako da upam, da mi ju uspe ujeti.