Neža, Karmen, prijateljici sta že od otroštva, sami pravita, da sta skorajda sestri, kljub temu pa sta bili nekajkrat v življenju že ločeni. Je razdalja vplivala na vajino prijateljstvo?

Neža: Ja. Med nama je ravno toliko razlike v letih, da je npr. Karmen zaključevala osnovno šolo, ko sem jaz končala s srednjo. To je tisto občutljivo obdobje, ko so bili njeni starši še vedno strogi, jaz pa sem bila v tistem obdobju upornica, zato sva se v tistem času res malo razšli, ampak kako sva ’shendlali? Se mi zdi, da čisto v redu.

Karmen: Se mi zdi, da je to trajalo do takrat, ko sva obe v istem letu dobili otroka in mislim, da naju je to spet zbližalo. Tudi vmes sva se slišali, a ni bilo tako, kot bi moralo biti. Triletna razlika se v teh letih pozna in prav nič drugače ni bilo pri nama.

Neža, pet let si preživela tudi v Ameriki, kako pa je bilo takrat?

Neža: Tudi v tistem obdobju sva bili ves čas na vezi, a res naju je šele ta nosečnost v letu 2015 spet zares povezala. To je bila spet neka skupna točka, ki je obudila najino sestrsko vez. Bilo je, kot da tistega vmesnega obdobja ni bilo, kar naenkrat sva bili spet najboljši prijateljici.

Poleg velikega prijateljstva sta zdaj skupaj v poslu. Je to prednost ali slabost?

Karmen: Iskreno, nisva pričakovali, da bo tako težko! To je kot zakon, mogoče še huje, ker gre za finance in za vsakodnevno sprejemanje odločitev. Ja, je težko. Še vedno pa poskušava ločevati prijateljski čas, ki je namenjen zgolj druženju, in posel.

Neža: Ampak si pa ne predstavljam, da bi s komerkoli drugim odprla podjetje. Med nama je medsebojno zaupanje in zgodovina vsega, kar sva že dali čez in še bova. Res sva povezani in vse si poveva. Res. 

Karmen: Jaz sem prepričana, da brez tako trdnih temeljev, kot jih imava midve, ne bi mogla z nikomer drugim preživeti tega. Kakšen dan bi se pobili in potem se nočeva videti tri dni, ampak ja, to je zakon (smeh).

Neža: Takšen ’love–hate relationship’. V eni sekundi se imava najraje na svetu, v drugi sekundi: ’O moj bog, kaj ti ni jasno?!’ V bistvu je res dobro, nikoli ni dolgčas (smeh).

Karmen: In nikoli nama ne zmanjka tem za pogovore. Res zabavno.

V podjetniškem svetu sta začeli iz nič. Kako je v poslovnem svetu ženskam danes?

Neža: Mislim, da omejitev ni. Bi ti rekla, da so?

Karmen: Ne vem. Mogoče si malo 'na slabšem', če imaš otroke. Še vedno moraš biti najprej mama in se ne moreš tako odklopiti, kot bi se sicer lahko. Sicer sva to speljali, a je bilo težko. Sploh res v tem obdobju, ko veš, da bi moral biti več z otrokom, pa nisi. Se trudiš, a ne moreš biti toliko, kot bi si želel in to je po moje ženskam v najinih letih najtežje.

Neža: Kar se pa tiče sprejemanja žensk v poslovnem svetu, se mi zdi, da ni več razlik med spoloma.

Karmen: Mogoče so naju kdaj dojemali kot naivni punčki.

Neža: Ja, ampak se pa nikoli nisva počutili, kot da menijo, da sva manj sposobni, ker sva ženski. To se nama ni zgodilo.

Kaj bi rekli, da so najpomembnejše lastnosti, da kot ženska uspeš v poslovnem svetu?

Karmen: Pri nama se uspeh skriva v tem, da sva povsem različni. S tem se dopolnjujeva in mislim, da nobena ne bi mogla samostojno uspeti tako, kot sva skupaj. Je pa zagotovo treba verjeti vase in biti samozavestna. Česar se lotiš, moraš dokončati in ne smeš obupati!

Neža: Pogum! Ne glede na okolico in mnenja prijateljev moraš imeti pogum in narediti, kar si želiš. In ne smeš se nehati učiti. Ne smeš si reči, da zdaj pa vse znaš. Ker ne znaš (smeh).

Karmen: Na prvi stopnički sva in pred nama je še ogromno vsega. Nikoli se ne bova nehali učiti.

Kaj pa ženske v poslovnem svetu nasploh? Se podpirajo med sabo ali prihaja do tekmovalnosti?

Neža: Midve sva povezani s kar nekaj podjetnicami. Imamo iste cilje na sicer različnih področjih. In se povezujemo in podpiramo.

Karmen: Saj imava tudi prijateljice, ampak če niso v poslovnem svetu, ne razumejo vsega, kako potekajo stvari. Že zato se podpreš in se razumeš, ker je še nekdo, ki je na istem kot ti. Zato res ne opažam zavisti. Sigurno se kje najde kdo, a midve nisva dobili tega občutka.

Neža, kako domnevaš, da bi izgledala ta podjetna pot z La Popsi, če bi jo začeli v Ameriki, kjer si živela?

Neža: V Ameriki bi bilo veliko stvari lažjih, izključno zato, ker je trg tako večji. V Sloveniji imava na voljo 2 milijona kupcev, v Ameriki pa 350 milijonov. Kar se tiče same podjetniške poti, odpiranja podjetja, pridobitev dovoljenja, je dosti podobno. Mogoče bi bilo lažje pridobiti finančna sredstva, ker imajo zaradi te velikosti več denarja, več šol, podjetniških skupin.

Karmen: Tisto je dobro, kar vedno rečeš … Da je Slovenija dober trg za zagon, tukaj se učiš. Ker smo majhni.

Neža: Zelo zahtevni kupci in zelo zahtevni zakoni in zato je Slovenija res popolna, da tukaj ustvariš produkt, ki ga potem ponudiš širši množici. Ker tukaj res dobiš vse.

Kako izgleda vajin povprečen dan? Je sploh možno, da mi odgovorita na to?

Karmen: Ja, čisto možno (smeh)! Zjutraj otroka odpeljeva v vrtec, se odpeljeva v Šenčur, kjer grem jaz v proizvodnjo, Neža pa v pisarno, potem pa sva obe tam do treh. Ob treh gre ena izmed naju v vrtec po oba otroka in ju pelje na izlet, druga pa dela do večera. 

Zvečer pa sva doma z družinama. Lažje je, ker sva dve in otrokoma je tudi dobro, ker imata obe in ker sva obe različni. Zato sva se sprijaznili s tem, da je tako dobro. Če je pa manj dela, gremo pa seveda skupaj na izlet. Vedno se trudimo biti čim več v naravi. Zvečer pa pogosto nazaj na računalnik, kjer sva do dveh zjutraj.

Neža: Prostega časa je sicer zelo malo, a ko ga imava, grem jaz boksat ali na tek, Karmen pa peče torte in bere knjige (smeh).

Imata podporo svojih družin?

Neža: Ja. Vedno nama je kdo na voljo, ko potrebujeva varstvo za otroka. Sprva so bili sicer skeptični glede ideje in najinih zmožnosti, mislili so, da se ne zavedava, kaj vse dajeva na kocko. In tudi zdaj, ko sva imeli res največ dela, ko naju ni bilo nič doma, je bilo malo trenja med vsemi nami, ker je bilo težko za otroka in moža, ampak mislim, da so začeli verjeti v naju in da so z nama.

Naročili so vama 12.500 kosov sladolednih palčk. Koliko časa sta porabili, da sta izpolnili naročilo?

Karmen: Če bi šlo vse po načrtu, bi končali v treh tednih. Ampak ni šlo.

Neža: Vse je šlo narobe!

Karmen: Vse! Stroji so zamujali in dva tedna pred oddajo izdelkov nisva imeli še ničesar.

Neža: Pakirni stroj sva sicer dobili, ampak ga nisva znali uporabljati, ker takšnega stroja še nihče nima. Je bilo treba klicati na pomoč in poskušati.

Karmen: Štiri dni smo porabili samo za to. Potem se je pokvaril pomivalni stroj, še dva dni … Katastrofa. Nekako sva končali, je pa res, da se proizvodnja mesec dni ni ustavila. Spali sva v pisarni na napihljivih blazinah. Sploh proti koncu, ko ti začne koncentracija že popuščati in si res utrujen, saj spiš dve uri na dan, se začnejo še trenja. Nisva mislili, da bo tako (smeh).

Kaj pa La Popsi? Kdo so bili prvi poskusni zajčki?

Neža: Najini celotni družini in prijatelji. Naredili sva 160 kosov in jih razdelili mednje, zraven pa so dobili ocenjevalne liste, ki so vključevali vprašanja o ceni, strukturi, okusu, barvi, izgledu, vsem! Res sva jim dali delo. Potem smo skupaj prišli do nekaj zmagovalnih okusov, za katere sva domnevali, da so zmagovalni. Midve, čisto subjektivno. In potem sva vstopili na trg in šli na prvi teren in tam ugotovili, da sva pri okusu juice vodka pretiravali z baziliko in da je okus preveč ekstravaganten. Sva poskusili še na nekaj dogodkih, a ni šla. Potem sva spet poskušali nove stvari in jih menjali. Ves čas poslušava najine kupce in to je tudi ena izmed najinih prednosti: lahko se jim prilagodiva.

Vaju partnerja zdaj, ko sta La Popsi pripeljala na police trgovin Interspar, podpirata?

Karmen: Ni najlažje, ker še vedno nisva veliko doma. Ko sva, nisva naspani. Za odnos se moraš truditi bolj, kot si se prej. Naju podpirata, sta z nama, ampak treba je vložiti več truda, čas, ki ga imaš, pa zares dobro izkoristiti. Ko dojameš, da ni pomembno, koliko časa imaš, ampak kako ga izkoristiš, je lažje. Tebi in tistim okrog tebe.