Katarina, so bila potovanja ena tistih stvari, za katere bi rekla, da si jih v zadnjem letu in pol najbolj pogrešala? 

Ah, kje pa. Sama sem kar dosti potovala v tem času, nadpovprečno, bi rekla. Najbolj sem pogrešala malenkosti, kot je spiti kavo na neko “random” nedeljsko dopoldne v centru mesta s prijatelji. Druženje, svobodo. Tisti občutek, da greš čez mejo in se ne počutiš kot “kriminalec”. 

Kdaj so potovanja postala tvoja strast? 

Mislim, da sem to ljubezen do potovanj prinesla od doma, saj smo kar veliko hodili okoli. Sama sem jih šele res začela pogrešati, ko sem imela svoj butik v središču Ljubljane, saj sem bila precej časovno omejena. V tem času sem sanjarila, kako bi bilo, če bi lahko potovala, delala s hoteli, živela kot digitalni nomad. Ni trajalo dolgo, da sem spakirala in šla na drugo stran sveta. 

Pravijo, da bi moral vsak vsaj enkrat v življenju na potovanje tudi sam. Si odpotovala kdaj kam sama in če ja, kakšna izkušnja je bila to zate? 

Seveda sem. Moje tako večje potovanje je bil Bali. Odločila sem se, da bom spakirala vse svoje “življenje” v dva kufra in šla dogodivščinam naproti. Verjamem, da je potovati sam neko posebno doživetje, ki te izoblikuje kot osebo na čisto drugačen način. Takrat si namreč odvisen sam od sebe. Bolj si tudi odprt za nova poznanstva in izkušnje. Toplo priporočam. 

Zadnje čase sicer potuješ v dvoje, kako je potovati s partnerjem? 

Super je! Hvaležna sem, da imam to možnost, da lahko skupaj potujeva, da oba gojiva ljubezen do potovanj, fotografije in “drugačnega življenja”. 

Kaj vaju še druži poleg strasti do potovanj? 

Poznava se že vrsto let in sva se tudi že prej družila. Marko me je znal vedno nasmejati. Sicer sva oba rada aktivna, rada imava dogajanje, življenje, bi rekla. Poleg potovanj je velik del najinega časa namenjen ustvarjanju vsebin za hotele, podjetja … Oba gojiva veselje do fotografije, rada sva kreativna in drugačna, samosvoja. 

Verjetno imamo vsi 'bucketlist' destinacije, ki si jih želimo najbolj obiskati. Katere so na tvojem seznamu in zakaj? 

Islandija verjetno kotira najvišje. Je država s čudovito raznovrstno naravo. Imava neko idejo, da bi šla kar na “roadtrip” po tej državi. Druga je Namibija. Nisem še bila tako globoko v Afriki in bi res želela doživeti bolj prvinsko Afriko. Na seznamu so tudi Ferski otoki. Spet narava in zelena pokrajina. Starejša kot sem, bolj me fascinira narava. 

Trenutno se potepata po Mehiki, bila sta tudi v Kostariki sredi džungle. Kakšna je bila izkušnja do sedaj? Katere države sta obiskala in kaj vaju je najbolj navdušilo? 

Na tem potovanju sva obiskala Mehiko in Kostariko, za katero sva imela premalo časa, da bi jo doživela v pravem pomenu. Kostarika je zelo divja in dokaj neokrnjena. Večkrat sem rekla tako v šali, da me nekoliko spominja na Slovenijo. Je zelo hribovita, zelena, z veliko rek in slapov, s kakšno palmo in vulkanom več (smeh). Mehika je vseeno nekoliko bolj barvita, živahna država, z belim peskom in turkiznim morjem. Zato je verjetno tudi turistično bolj zanimiva, ampak vsaka je po svoje posebna. 

Koliko časa imata namen tam ostati. Kakšen je vajin plan?

Vsega skupaj bova tu en mesec. Kmalu sva nazaj. Po pravici povedano, že malo pogrešam Slovenijo, saj zdaj prihaja najlepše obdobje v naši državi, pa še ukrepi so se sprostili. To potovanje nama je bilo še najmanj naklonjeno od vseh. Imela sva nekaj smole z vremenom in letalskimi kartami, saj sva kupila karte iz napačnega San Joseja. En San Jose je v Ameriki in en v Kostariki, kar sva ugotovila par ur pred letom. Ampak tako to je, ko si na poti. Delaš napake. Veliko si v tranzitu, menjavaš hotele, lokacije, avtobuse in se hitro kaj zalomi. 

Po svetu sicer še vedno veljajo številni ukrepi. Bi rekla, da ti ovirajo potovanja ali se da kljub tem potovati skoraj tako kot v predkoronskih časih? 

Na nek način me ovirajo, ker na žalost ne moreš potovati v čisto vsako državo na tem širnem svetu, čeprav se je zdaj ogromno držav “odprlo”. Še vedno pa je bilo v mojem primeru mogoče potovati skoraj ves čas. Glede na to, da sodelujem/sodelujeva z raznoraznimi hotelskimi verigami po svetu, sva tako poslovno lahko potovala, ampak, kot že povedano, v zelo omejeno število držav. 

No, na potovanjih pa se pogosto zgodi tudi kaj nepredvidljivega in neprijetnega ... Si imela kdaj kakšno slabo izkušnjo? 

Ah, seveda. Veliko. Enkrat sem že pozabila fotoaparat na letališču ter tako ostala brez. Da je zadeva še hujša, sem to ponovila zdaj v Mehiki, le s to razliko, da sem fotoaparat dobila nazaj. Ko si naložen s prtljago, neprespan in v naglici, se hitro kaj zgodi. Ampak na srečo se sama ne obremenjujem prav preveč z “izgubami”. Vzamem to kot šolo in grem naprej. Nimam kaj. To, da se “živciram”, ne spremeni ničesar. Enkrat sem imela hudo prometno nesrečo v tujini, natančneje na Baliju. Takrat sem se počutila res samo in osamljeno in nemočno. Telo, kot ne bi bilo moje, nisem imela trohice moči v sebi. To so momenti, ki te spremenijo, saj začutiš, kaj pomeni biti sam na drugem koncu sveta in brez bližnjih. Takoj, ko sem si opomogla, sem spakirala in odletela domov. Družina mi ogromno pomeni. 

Kdaj in kako je prišlo do tega, da si pričela na Instagramu graditi profil, posvečen potovanjem? Je do tega prišlo spontano ali si dalj časa razmišljala o tem? Zdi se mi, da si nekako 'prešaltala' z mode na potovanja ... 

To se je zgodilo načrtno, seveda. V trenutku, ko sem se odločila zapreti trgovino, sem že planirala drugačen način življenja s pomočjo Instagrama. Plan je bil, da bi potovali skupaj z Anjo (@anyasworld), saj sva najboljši prijateljici že od malih nog. Verjela sem v to idejo, da se da na tak način potovati in da je lahko Instagram orodje za “potovanja”. Anjo, ki obožuje potovanja, mi je uspelo tudi zelo hitro prepričati. Najprej naj bi sama odšla na Bali "preverit situacijo”, nakar bi se mi Anja pridružila iz Dubaja, nato pa bi skupaj potovali. Prva država na seznamu je bila Indija. Ampak so se plani obrnili v drugačno smer. Žal mi je, da nisva realizirali tega plana, ampak je že tako moralo biti. Tudi njo je korona pripeljala nazaj domov iz Dubaja, zato upam, da bomo v kratkem mogoče vsi štirje skupaj kam odpotovali. 

Na prvi pogled je to videti kot sanjska služba, sklepam pa, da je v ozadju vseeno veliko dela in truda, ki ga drugi ne vidimo ... 

Najtežji del te službe je ta, da se moraš “uščipniti”, da ne “pozabiš”, kje si. Ko se zakoplješ v delo in slikaš od jutra do mraka, včasih res pozabiš, kje si. Uživati. V teh trenutkih sem vesela, da imam Marka, da me zbudi in ustavi ali obratno. Tudi zato je lepo biti v paru. 

Se ti sicer zdi, da Slovenci dovolj potujemo, raziskujemo druge države in spoznavamo nove kulture, ali bi morali bolj razširiti svoja obzorja? 

Bi rekla, da vedno več. Povsod srečava Slovence. 

Na tvojem profilu najdemo čudovite fotke s potovanj. Imaš kakšen nasvet/trik, kako narediti dobro potovalno fotografijo?

Polna sem trikov. (smeh) Imam tudi e-priročnik, kako ustvariti dobro fotografijo. Naj povem, da sta bila oba dedka fotografa in na koncu le vidim, da kri ni voda. 

Kaj te pri potovanjih najbolj privlači? Je to druga kultura, hrana, naravne znamenitosti ... 

Vse. (smeh) Drugačnost, raznolikost, vse to mi odpre um, me sprosti. 

Kako bi rekla, da so vsa potovanja, na katerih si do sedaj bila, vplivala nate, na tvojo osebnost? 

Kot že povedano, potovanja nam odprejo obzorja, vidiš v “živo”, kaj vse na svetu obstaja. Svet te šokira na momente, pusti odprtih ust in to je ta občutek, ki me vedno vleče naprej in v druge države.