Katarina Benček že nekaj časa ne skriva več, da je srečno zaljubljena. Trenutno se s svojim dragim mudi v Dubaju, medtem ko za svojega izbranca pravi, da je njen partner v zločinu, ki mu pravimo ljubezen. »Če bi me še pred tremi leti vprašali o otrocih, bi rekla: ne, hvala!« Zdaj je marsikaj drugače, več o tem pa nam je zaupala v pogovoru. 

S čim te je očaral tvoj zdajšnji partner in kako sta se spoznala?

Spoznala sva se pred več kot desetimi leti na neki modni reviji. Najine poti so se večkrat križale. Ne znam čisto pojasniti, kaj se je potem spremenilo, ko sem se vrnila z Balija. Všeč mi je bilo, ker sem se smejala v njegovi družbi, znal me je nasmejati. Pa vedno je bil za akcijo. Meni se mora nekaj "dogajati", ne prenesem monotonije. Ena stvar je vodila k drugi in zdaj smo tu, kjer smo. (smeh)

Kakšne so prednosti življenja v dvoje? Kako najraje preživljata skupni čas in s čim ohranjata ljubezen?

Midva se res veliko skupaj in tudi veliko sva sama. Zdaj, v času korone, pa še toliko več! Oba delava od doma, zato se morava včasih kar zavestno odločiti, da je zdaj čas za naju. Rada se odpraviva na izlet, na sprehod, na bližnjo Grmado in Šmarno goro. V dvoje je lepše, tako pač je. Ko sem živela sama, sem imela včasih kar nek prazen občutek, ko sem prišla domov. Ni mi težko biti sama, ampak vseeno je lepše, ko svoj vsakdan z nekom deliš. Ljubezen ohranjaš z malenkostmi.

Kaj je zate ljubezen in katere vrednote so ti najpomembnejše?

Sprejemaj osebo tako, kot je, tudi razlike, ki so med vama. Meni največ pomeni, da je oseba iskrena, da pove tako, kot je. Pomembna je tudi zvestoba, da je moj partner moj tim, "partner in crime", kot to sama rada povem. Torej da si krijeva hrbet, ne pa da sva drug proti drugemu.

Prej nisi bila tradicionalistka ... Ampak ali zdaj sanjaš o poroki in otrocih?

Definitivno nisem tradicionalistka. Poročila bi se, ampak najraje na neki rajski peščeni plaži. Nisem tiste vrste dekle, ki bi o tem sanjalo že od mladih nog. Verjamem v to, da se vse zgodi ob pravem trenutku. Zakaj bi razmišljala tako daleč vnaprej?

Če bi me še pred tremi leti vprašali o otrocih, bi rekla: ne, hvala! Zdaj razmišljam, da bi jih nekega dne imela, ampak še kar odlašam. Na nek način sem "sebična", priznam. Všeč mi je moja svoboda.

Kdaj misliš, da je človek pripravljen na ta usodni korak?

Ne verjamem v neke roke oziroma mejnike. Saj veste, tisto, da v svojih 20. študiraš in se zaposliš, do 30. leta otroci, poroka, kredit ... grozno. Upam, da se vedno manj mladih obremenjuje s temi časovnimi okviri, ki jih določa družba. Človek je pripravljen na ta korak, ko to začuti. Nekateri pa niso nikoli.

Kaj je po tvojem nujno za dober odnos in ali to imaš?

Komunikacija. Prisluhniti nekomu in slišati, kaj nam želi povedati. Lahko rečem, da se midva kar znava pogovarjati ter priti do nekih zaključkov, sprememb – sicer tako ali tako nima smisla.