Kako bi se predstavila bralkam portala Zadovoljna.si? Kdo je Klara Vrbnjak?

Najlažje se opišem, če začnem pri treh stebrih, ki so v mojem življenju ključni. To so ocean, psihologija in ples. Brez tega preprosto ne morem. Zaživim, ko sem v bližini morja, ko imam v rokah psihološko knjigo in ko zvečer poplesujem v ritmih salse, bachate in kizombe. Zaljubljena sem v potovanja, zlasti v špansko kulturo. Mislim, da sem precej kreativna. Rada se poigravam z idejami in pišem – največkrat v naravi, kjer lahko opazujem mimoidoče.

Po izobrazbi si psihologinja. Kaj te je pritegnilo k študiju psihologije?

To vprašanje mi pogosto zastavijo, še večkrat pa vprašam sama sebe. Osebnostno sem introvertirana, veliko razmišljam, pišem in ni me strah biti sama s seboj. Verjetno me je zaradi poglobljenosti v svoj notranji svet pritegnilo tudi mišljenje drugih. Vedno so me zanimali procesi, ki se odvijajo pod gladino. Če dobro razumeš psihologijo, imaš dostop do najbolj skritih področij človeške duševnosti in to se mi zdi izjemno zanimivo. Poleg tega pa je psihologija povsod okoli nas. Študij mi ni dal le strokovnega znanja, temveč je močno vplival na mojo osebnostno rast in poglobljeno razumevanje sebe.

Glede na to, da so odnosi tvoje področje, kakšno je tvoje mnenje o današnjih modernih odnosih? Katere vrednote smo po tvojem mnenju preveč zanemarili?

Menim, da smo najbolj zanemarili vrednoto zasebnosti. Z današnjo tehnologijo zasebnosti pravzaprav ni več. Vsi prijatelji in znanci lahko v vsakem trenutku vedo, kje smo, kaj delamo, s kom smo … S tem deljenje najpomembnejših trenutkov izgubi ves čar. Vsi vse vedo, zato se sploh več ne pogovarjamo. Na kavi s prijateljem strmimo v telefon in smo tiho. To pravzaprav sploh ni odnos, ker ni komunikacije. Tako je pogosto tudi v intimnih zvezah … Preveč smo odtujeni, premalo se pogovarjamo in nismo zares ''tukaj in zdaj''.

Se ti zdi, da dandanes v zvezah iščemo druge stvari in vrednosti, kot so jih recimo naši starši?

Da. Naši straši so iskali stabilnost, dandanes pa iščemo svobodo. Živimo v svetu neomejenih možnosti, izbire je veliko, svet pa se zdi majhen. Včasih so bile zveze na daljavo nepredstavljive, danes pa so nekaj povsem običajnega. Tudi iskanje partnerja je doseglo nove razsežnosti preko spletnih aplikacij in vse poteka hitreje. Verjetno zaradi vsega tega v zvezo vstopamo z nekoliko drugačno miselnostjo kot včasih. Na koncu pa si še vedno želimo isto – biti srečni z osebo, ki nas sprejema takšne, kot smo. Težko je posploševati, saj je vsaka zveza drugačna. Nekateri so zadovoljni s tovariško zvezo, ki temelji na zavezanosti in intimnosti, drugi iščejo romantičnost, tretji strast ...

Statistike poročajo, da je vedno več ljudi samskih. Kaj misliš, da je krivo za to?

Morda zavedanje, da biti samski ni nič slabega – nasprotno, v današnjem času nam to omogoča svobodo, ki je zlasti med milenijci ena izmed najvišjih vrednot. Morda k temu pripomore tudi vedno višja izobraženost žensk – ženske na visokih položajih pogosto pravijo, da se jih moški ''ustrašijo'' ali pa, da za zvezo nimajo časa.

Kaj dejansko pomeni imeti zdrav in ljubeč odnos? Je to za marsikoga nekaj samoumevnega ali se zavedamo, da je na njem treba delati?

Odnos je kot roža, ki jo je treba zalivati. Ni samoumeven, pa če gre za prijateljstvo ali partnerstvo. Zdrav in ljubeč odnos vsebuje dvosmerno komunikacijo, zaupanje, spoštovanje in izkazovanje naklonjenosti. Zagotovo tudi skupne trenutke, hobije in tudi trenutke zasebnosti. Idealna zveza dveh oseb ali tako imenovana ''popolna ljubezen'' je definirana s tremi dimenzijami: strastnost, intimnost in zavezanost. Vendar te tri dimenzije se lahko v zvezi skozi čas spreminjajo, zato se lahko spreminja tudi odnos med partnerjema. Pomembno pa je tudi, da se partnerja zavedata, da nista našla svoje izgubljene polovice, temveč sta vsak svoja celota.  Na takšen način rasteta in ohranjata zdrav, kvaliteten odnos. 

Veliko žensk se pritožuje tudi nad tem, da je danes težko najti primernega partnerja, da ne vedo niti, kje iskati. Kaj bi jim svetovala?

Naj ne iščejo partnerja, ampak ''sebe''. Če poznaš sebe, če slediš svojim željam, slej kot prej spoznaš osebo, ki jo veseli podobno. Pri tem pomaga odprtost do druženja, vključitev v družabne aktivnosti, preizkušanje novosti. Glavno vodilo je, da počnemo nekaj, kar nas veseli.

Zdi se mi, da smo predvsem ženske pogosto takšne, da ko nam je nekdo všeč, preveč hitro pozabimo nase in se preveč prilagajamo? Se preveč trudimo ugajati ...

Pogosto je tako, da ženske, ki si preveč bojijo, da bi izgubile partnerja, potem izgubijo same sebe. To je še huje! Ugajanje za vsako ceno partnerstva ne bo okrepilo. Partnerjem je bolj všeč, če stojimo za svojimi prepričanji, če smo odločne in stabilne.

Česa nas je po tvojem mnenju najbolj strah?

Mislim, da ima vsak posameznik svoje strahove, ki lahko izvirajo iz otroštva in vzgoje. V ozadju je verjetno strah, da ne bomo sprejete in ljubljene.

Verjetno se vse prevečkrat ugriznemo v jezik, ker nas skrbi, da bomo rekle, kar drugim ne bo všeč.

Verjetno se bojimo, da naše mnenje ne bo sprejeto, ker kdaj razmišljamo drugače od večine. Škoda, ravno takšna mnenja bi morala družba spodbujati. Ampak tega se naučimo že v šolah …' 'biti priden'', pomeni ''biti tiho'' in ne preveč izstopati.

V svoji zadnji objavi na blogu si se razpisala tudi o tem, da se nam trava pri sosedu vedno zdi bolj zelena. Se ti zdi, da se preveč ukvarjamo z drugimi in premalo sami s sabo?

Kolikor vem, je to značilno predvsem za Slovence. Vseeno pa se je z drugimi vedno lažje ukvarjati kot s samim seboj. V svoj svet smo čustveno vpleteni, zato smo pogosto ''slepi'' za svoje napake ali pa si preprosto ne znamo pomagati. Vem pa, da zadnje čase vlada poplava delavnic za osebnostno rast, kar je super! Morda bomo v prihodnosti vedno bolj ozaveščeni z lastnim notranjim dogajanjem in se bomo več ukvarjali s seboj kot z drugimi.

Dejala si, da si nekaj časa živela tudi na Kanarskih otokih. Kako se tamkajšnje življenje razlikuje od življenja v Sloveniji?

Na Kanarskih otokih življenje teče nekoliko počasneje, več je glasbe, plesa in sonca. Veliko je priseljencev in turistov, zato je življenje tam specifično. Na začetku se zdi življenje na otoku večne pomladi sanjsko, kmalu pa sem se začela zavedati tudi pomanjkljivosti. Ni pitne vode, ni zelenja, morje ne diši po slanem … Vse je drugače. Službe so drugačne, ljudje cenijo drugačne vrednote. V primerjavi s Slovenijo so povprečne plače višje, vendar je kvaliteta življenja (po moji izkušnji) nižja. Šele po vrnitvi v Slovenijo sem se zavedala, kaj vse nam naša mala deželica ponuja.

Veliko mladih je v zadnjih letih zapustilo Slovenijo v iskanju novih priložnosti ... Bi se bila sama pripravljena preseliti v tujino?

Seveda. Moja selitev na Tenerife je bila odlična izkušnja za širitev obzorja in ni mi žal. Selitev v tujino te pripelje do novih vpogledov, nove miselnosti, večje samostojnosti, bolj razgibane socialne mreže, do več znanja in še bi lahko naštevala. Morda pa je glavno tudi to, da se ob selitvi večina začne zavedati prednosti lastne države in se zato velika večina čez čas rada vrne domov.

Kaj sama najbolj pogrešaš v Sloveniji?

Pogrešam večjo sproščenost in odprtost. V Sloveniji je vse preveč črno-belo; je prav ali narobe, smo pridni ali poredni, vmesnih poti pa velikokrat ni. To me moti. Seveda je prav, da imamo pravila in strukturo, kjer je to potrebno, vendar pretirana strukturiranost se odraža v vzgoji, v vrednotah, v šolskem sistemu, v kulturi. Če bi se bolj podpirala otroška razigranost, radovednost, kreativnost, drznost in če bi si ljudje upali izstopati, bi bilo v Sloveniji še lepše živeti.