Je oblikovalec uporabniške izkušnje in uporabniških vmesnikov, večina pa ga pozna kot ustvarjalca najbolj poslušanega podcasta pri nas – AIDEA. V njem Klemen gosti strokovnjake z različnih področij, filozofe, ljudi z zanimivimi življenjskimi izkušnjami, pa tudi svoje prijatelje. Z njimi odpira teme o zavesti, vesolju, drogah, naši kulturi, tehnologiji in prihodnosti človeštva, osebni rasti, pa tudi o partnerskih odnosih, čustveni inteligenci in tantričnem odnosu. Nekaj izmed teh tem, sva odprla tudi v najinem pogovoru.

Če bi danes poslušal prve epizode podcasta in jih primerjal z zdajšnjimi, kako bi rekel, da si se spremenil ti kot ustvarjalec podcasta?

Sem na splošno zelo kritičen sam do sebe in mi te prve epizode zagotovo niso v ponos. Eno je to, da gostov nisem dobro poslušal, drugo pa, da sem preveč želel izpostaviti svoje mnenje. To se čuti v energiji. Še vedno podam svoje mnenje, ampak to počnem z neko lažjo energijo. Ostalo pa se mi zdi ok, načeloma sem zadovoljen. Ko sem začel, sem vedel, da bo to proces in sem vedel, da ne bom ostal tak kakršen sem bil v prvi epizodi. Vedel sem, da se bom izboljšal. Mislim, da je to tudi smisel ustvarjalnosti – da tudi ti rasteš.

S tem, ko se izraziš, ko daš nekaj iz sebe, se avtomatsko zgodi neka rast. Nekateri stvari za nazaj radi brišejo. Takrat si bil drugačen človek, kot si sedaj. In novemu jazu zdaj to ni več v ponos. Sam pa mislim, da je vsak tak korak na poti moral biti tak kakršen je, zato sem se odločil, da karkoli se zgodi, ne bom brisal. Naj bo ta pot na spletu vidna. Tudi za moje pra pra pra vnuke. To je zelo zanimivo, ker jaz niti ne vem, kdo je bil moj pra pra pra dedek, medtem ko bodo naslednje ganeracije lahko videle, kdo je bil ta človek, kako je razmišljal ...

Večkrat si že dejal, da se nate pogosto obrnejo mladi fantje. Ki verjetno čutijo, da se s tabo lahko poistovetijo ... 

Ja, mladi fantje mi veliko pišejo, ker se poistovetijo z mano. Nek tudi dokaj relativno mlad fant, ki ga zanima življenje in je imel morda kdaj kakšne težke trenutke in se zaradi tega poistoveti z mano in mi piše. Zdi se mi sicer, da imajo punce več težav zaradi novodobne tehnologije, vsaj tako kažejo podatki iz Amerike. Anksioznost, depresija ... Vse to se pri dekletih prej pojavi, kot pri fantih. Pa tudi v večjem obsegu in mnogi psihologi menijo, da to sovpada z rastjo priljubljenosti družbenih omrežij. Punce se pri 13, 14 letih pridružijo tem omrežjem, kjer je pomemben en aspekt njih – to je njihov videz. In zelo težko je doseči vse te standarde na družbenih omrežjih. Dekleta pa so premlada, da bi se zavedala, da ni dobro pasti v to brezno. In tako padejo v to, hrepenijo po všečkih, potrditvi ... In to jim počasi zastruplja um in nikoli se ne zdi, da so dovolj dobre. Jaz pravim, da živimo v svetu, kjer je več nivojev filtriranja. Če pogledamo družino Kardashian, je prvi filter plastična operacija, s katero se prilagodi videz, potem je profesionalno fotografiranje, kjer se prilagodijo svetloba in zorni koti, nato je računalniška obdelava, potem pa se doda še kakšen Instagram filter. Sfiltrirana je tudi že sama situacija. Torej, zajet je samo en trenutek v življenju nekoga. In dekletom, ki po tri ure na dan konzumirajo samo tako vsebino, se izmaliči podoba realnega sveta. 

Družbena omrežja imajo nekaj pasti, v katere se lahko hitro ujamemo ... Imajo pa tudi prednosti.

Mogoče se kdaj narobe razume, da jaz kritiziram tehnologijo, ampak jaz imam tehnologijo zelo rad. Rad imam napredek, tehnologijo, človeštvo ... To kam gremo, kljub izzivom, ki jih imamo. Tako da moram vedno dati protiutež temu. Jaz res verjamem, da je 50 % dobrih stvari oziroma priložnosti in 50 % slabih stvari oziroma izzivov. Priložnosti je res ogromno zaradi tehnologije. Mislim, da se premikamo v ero človeštva, ki ji jaz rečem era neodvisnih ustvarjalcev. Najprej smo bili kmetovalci, nato delavci, potem delavci v pisarnah, zdaj pa se počasi premikamo v novo ero, kjer si lahko rečeš neodvisni ustvarjalec oziroma freelancer. In to je omogočeno zaradi tehnologije. Možnost imaš, da delaš to za kar se čutiš poklicanega, pokažeš svoje talente ... Prej si za to potreboval dovoljenje. Če si bil ustvarjalec, si potreboval dovoljenje založbe, ki je izdala tvojo knjigo; če si želel biti televizijski voditelj, si potreboval nekoga, ki ti je to omogočil ... Zdaj pa, če hočeš biti voditelj, objavi svojo oddajo na YouTubeu, knjigo na Amazonu ... Vse je instantno. V žepu imaš napravo, ki vse to omogoča. Imaš dostop do ljudi. Vprašanje zdaj je samo, ali boš imel dovolj samodiscipline, volje, strasti, da boš vztrajal in dal drugim možnost, da te odkrijejo. Zdi se mi, da preveč ljudi prehitro obupa. Ključ pri ustvarjanju je vztrajnost. Ne talent, dobra kamera ali karkoli drugega. Vztrajnost.

Kakšna prednost v življenju se ti zdi to, da odkriješ svojo strast, nekaj kar te veseli ... 

Mislim, da je to dvorezen meč. Koliko nekdo trpi zaradi tega, ker ni našel tega v življenju, ve samo on. In jaz verjamem, da dosti ljudi ne trpi, ker o tem pač ne razmišljajo. To je zanje del življenja. In mislim, da se trpljenje posameznika skriva v razmišljanju. Nove generacije se zelo veliko ukvarjajo s tem, kaj je njihova strast. Zaradi tega trpijo in porabljajo energijo, ki bi jo lahko namenili za ustvarjanje. Sam sem velik zagovornik meditacije, ker ti to da uvid v tvoje opičje možgane, ki se nikoli ne ustavijo in ti ves čas pripovedujejo zgodbe. In potem vidiš s časoma, koliko energije ti poberejo. Jaz mladim zato svetujem naj ne iščejo svoje strasti, naj samo delajo stvari in naj začnejo čutiti sebe. Telo jim bo skozi občutke sporočilo, kaj si želijo delati in česa ne. Razmišljanje o tem, kaj želiš delati pa je manj kot nič. To je samo neka uteha oziroma pretveza, da delaš na tem, da boš odkril, kaj te veseli. To je slepa ulica. Potrebno je brez razmišljanja preizkušati stvari in te bo našlo samo. 

Pred kratkim si se udeležil dogodka, na katerem je bil govorec Sadhguru, indijski vizionar, mislec in jogi. Kaj je tebi najbolj ostalo v spominu od dogodka?

Res je. Ja, zelo pomembno sporočilo in tukaj se vidi, kako en človek, ki ima prakse meditacije, kako je sposoben z zelo malo energije dosegati in ustvarjati velike stvari. Pri njem vidiš, da vse kar dela, kako govori, se premika ... Vse dela z minimalno porabo energije. Zdi se mi, da je tudi zadovoljen, ni utrujen. Nič ne dela na silo. Ampak stvari se naredijo in naredijo se velike stvari. To je ena od stvari, ki sem jih jaz odnesel od dogodka, dobil od njega. Ko imaš višek energije, ne rabiš samo zase delat. Lahko pogledaš okoli sebe, in si rečeš: Ok, problem imamo s prstjo, ker se vrhnja plast zemlje uničuje, zaradi našega načina kmetijstva in si to izbereš, da boš poskusil rešit. In tako si je on izbral to. Izbereš si eno stvar, ki ti je blizu, ampak to lahko narediš le, če greš ven iz sebe, iz svojih problemov in izzivov. 

On je tudi avtor knjige Ustvarjanje življenja ali notranje inženirstvo, v kateri izpostavi, kako je zadnjih 150 let dokaz, da nam tehnologija prinese udobje in prikladnost, ne pa tudi blagostanja. Torej, kljub tehnološkemu napredku, ima človek še vedno iste notranje boje.

Zanimivo je, ko bereš stoike, modrece iz Stare Grčije ali pa Rima. Meni blizu je na primer rimski cesar Mark Avrelij, ki je pisal dnevnik, ki so ga našli. Gre za njegov dnevnik, Dnevnik cesarja Marka Avrelija. On je živel v povsem drugem času, bil je na povsem drugi poziciji, živel je v času vojne in sprejemal odločitve, ki jih jaz nimam. Ampak, ko bereš njegov dnevnik, vidiš, da se je ukvarjal s popolnoma istimi stvarmi, kot se jaz. Notranji boji, dvomi, vprašanja ... Ni tako drugače danes, zato imamo neverjetno priložnost, da beremo stare zapise naših prednikov in se učimo. Ker je veliko stvari že bilo rešenih.

Imaš kakšen priljubljen kraj za razmišljanje ... 

Ne, nimam krajev, ki so mi pomembni. Poskušam sem čim večkrat zavedati, da tam kjer sem, je pravi kraj zame. Ljudje imamo, žal, neverjetno sposobnost, da iz tam kjer smo, vedno sanjamo o kraju, kjer bi radi bili. Nekje drugje in tega ni konca. Jaz sem bil na najlepših plažah, na najlepših krajih na svetu – vsaj zame – pa sem si želel biti nekje drugje ali pa z nekom drugim. Ko človek vidi, kako te um ves čas želi peljati skozi zgodbo, da se nekje skriva nekaj boljšega zate, in ko to vidiš, potem lahko mogoče to nehaš delati. In si lahko bolj miren in zadovoljen. Če res verjameš, da tam kjer si, s tem kar si, da je ok in najboljše možno. To je čutenje tega kar pride s prakso, da res verjameš, da je ta trenutek zdaj popoln. 

V enem od podcastov si dejal, da bi moral vsak imeti nekaj knjig, h katerim bi se vedno znova vračal in jih prebiral. H katerim knjigam pa se rad vrneš sam?

Zdaj sem v procesu, ko ponovno berem vse od Michaela Singerja. Njegova najbolj znana knjiga, ki je prevedena tudi v slovenščino, je Duša brez spon. On je precej vplival na način mojega delovanja. Predvsem s svojim načinom pisanja, ki je zelo berljivo, lahkotno, čutiš, da je zapisana resnica o človeški naravi. 

V pogovorih si vedno zelo odkrit in iskren glede svojih dosedanjih življenjskih izkušenj. Kakšen je občutek, ko nekdo o tebi ve tako veliko, ti pa ga ne poznaš?

To je dober občutek. Zaradi moje osebnosti, ker imam rad pozornost. To sem opazil, ko sem bil mlajši, da imam to karakteristiko. Bil sem prvi otrok v družini in verjetno sem bil takrat deležen veliko pozornosti, in potem to vlečeš za sabo. Nekaj časa te to muči, trpiš, ker hočeš to pozornost, s časom pa se naučiš živeti s svojimi travmami in potem to niso več travme. (smeh) Zavedaš se, da je to tvoja osebnost in se vprašaš, kaj lahko narediš v svojem življenju, da bo mogoče to v sožitju živelo. Aha, mogoče imaš lahko podcast, ker rad govoriš o stvareh, rad filozofiraš, deliš ideje ... In potem to imaš. (smeh) To mi je fajn. Da me ljudje razumejo in se poistovetijo. Dober občutek je, da nisi sam, da si razumljen.