Njen dom je zdaj vrstna hiša na obrobju mesta Leicester. "Skozi okno spalnice zjutraj opazujem ovce, kako se pasejo na travniku čez cesto, in to mi daje nek nov zalet," pripoveduje Marlene. Narava jo vedno znova navdušuje in v novih projektih je z zavihanimi rokavi. Tokrat je sama napisala zgodbo, veliko bolj veselo, namenjeno otrokom. Zgodba, ki je všeč tudi odraslim, govori o neustrašnem hrčku z imenom Fufi, ki premaga strah, da bi rešil ljubljeno deklico, in tako postane junak. "Neverjetno, ampak sama zgodba izhaja iz resničnih dogodkov," nam je zaupala in razkrila svojo življenjsko zgodbo, iz katere se je veliko naučila.

Kakšno je bilo vaše življenje pred odločitvijo, da zapustite Slovenijo?

Za seboj sem imela neuspel zakon, iz katerega sem odšla praktično brez vsega, vendar srečna, da sem ostala živa. V zloglasni finančni krizi sem izgubila še preostalo premoženje in dom. Pred selitvijo sem vodila manjši računovodski servis, uspešen, vendar ne dovolj, da me ne bi popolnoma izžel. Delati, delati in še delati. To še gre, če si za to ustrezno nagrajen. Žal tega ni bilo. Le stres, ki se ga ne moreš otresti niti doma. Ko zazvoni telefon, se zdrzneš v pričakovanju novih zahtev. Sovražiš zvonjenje telefona, domačega zvonca, poštarja in končno pristaneš v bolnišnici, kjer se pred operacijo vprašaš: "Kaj če se več ne zbudim? Kaj sem v svojem življenju lepega počela? Kaj bom zapustila otrokom?" Potegneš črto in vidiš, da nimaš lepih spominov, nikakršne zapuščine in da si se vse življenje razdajal napačnim ljudem. Tisti, ki ti dejansko nekaj pomenijo, pa so bili vedno v ozadju in zapostavljeni.

In potem ste zapustili Slovenijo?

Slovenijo sem zapustila po naključju, odločitev je padla tako rekoč čez noč. Moj tedanji partner, sicer angleškega rodu, mi je priznal, da se želi vrniti v domovino, pa sva se odločila, da odrineva. Dejansko je želja zapustiti Slovenijo tlela že dolgo in postajala je vse večja in težja. Odločitev mojega partnerja je prišla kot naročena. Če ne moreš spremeniti okolja, v katerem si, zamenjaj okolje.

Kako se je bilo posloviti od vseh vam znanih oz. ljubih oseb?

Poslavljala se nisem, nekaj kratkih besed. Konec koncev je Anglija le nekaj ur z letalom daleč. Redkim prijateljem ni bilo jasno, zakaj tako drastična odločitev. Moja družina, moji otroci, pa so sprejeli mojo odločitev mirno in z zaupanjem, ter se tudi sami podali v svet. Na Obali je ostala le najmlajša hči, ki je še obiskovala fakulteto.

Kako je potekala selitev?

Selitev je bila zgodba zase. Razdala sem vse, kar sem še imela, prijateljem in znancem. Zanimivo, nihče ni želel prevzeti knjig, ki jih je bilo za manjšo knjižnico.  Spakirala in odnesla sva s seboj le, kolikor lahko spraviš v malega punta. In pa seveda našo mačko. Princesko s potnim listom in čipom, karanteno in vsem, kar spada zraven ... Zaradi nje sva se selila z avtom, ne pa z letalom. Sedla sva v avto, in ko sem vžgala motor, se mi je odvalil kamen s srca .... Končno na pot ... Novim dogodivščinam naproti. In dejansko dogodivščina druga za drugo. Sonce, dež, toča, sneg, zameti in megla, led, prometne nesreče. Srečna sem bila, da je bilo vozilo otovorjeno do vrha. Razočaranje nad kavo na bencinskih postajah je postajalo premo sorazmerno z velikostjo skodelice, v kateri so jo postregli. Bolj greš na sever, večja je skodelica in bolj neokusna je kava .... Predor je bil zabaven, nič kaj zabavno pa se ni bilo soočiti z vozili, ki vozijo v krožnem prometu v nasprotno stran, kar te pričaka kot prva poslastica, ko privoziš na ozemlje Velike Britanije. Pa smo preživeli tudi to grozljivo izkušnjo in vozeč po levi stani cestišča srečno pripeli na cilj.

Kakšni so bili vaši prvi dnevi v Angliji?

Prva dva dneva sva preživela pri njegovi mami. Osebno popolnoma nepripravljena na mraz. Takoj zatem pa sva prevzela ključe mikro vrstne hišice na obrobju mesta Leicester. Imela sva neznansko srečo, da sva našla poceni stanovanje v lepem predelu in vse skombinirala pred prihodom. Zahtevali so reference prejšnjih delodajalcev in najemodajalcev za 5 let nazaj, preglede mesečnih prilivov in zagotovila. Takoj sem dojela, da tu ni 'šalabajzerstva', na moje veliko veselje.

Vrstne hišice so si vse zelo podobne. Spodaj vhod, mikro kuhinja, mikro dnevna soba, izhod na vrt. Tu imajo vse vrstne hišice ograjen vrt. Po navadi je to trata. Jaz sem to po stari slovenski tradiciji preuredila v zelenjavni vrt. Kri ni voda, a ne? Zgornji prostori so mikro kopalnica, mikro spalnica, mikro sobica ... Čemu služi, ne bi vedela. Jaz sušim perilo znotraj.  Skozi okno spalnice opazujem zjutraj ovce, kako se pasejo na travniku čez cesto, in to mi daje neki nov zalet in neko širino. Težko opišem ...

Kaj se je dogajalo potem?

Prva dva meseca se praktično nisem premaknila iz hiše. Lizala sem si rane in prebolevala. Kaj? Praktično vse ... Izgube, razmerja, pa tudi fizično sem bila popolnoma na dnu. Tretji mesec sem ugotovila, da bi bilo super, če bi malo trenirala nov jezik in šla malce v svet. Že po nekaj dneh sem dobila ponudbo za priložnostno delo kot kuhinjska pomočnica. Delo sem sprejela. Trikrat sem napredovala. Danes sem 'head chef' v tej zasebni psihiatrični kliniki, in na to sem ponosna. Svoje delo imam rada. V stiku z bolniki in osebjem sem se veliko naučila o človeški veličini in toplini teh ljudi. Dnevno dobivam ponudbe za delo v računovodstvu, za dvakrat višjo plačo. Čeprav se rada ukvarjam s tem, mi nekako ne gre, da bi sprejela.

Kako se je vaše življenje spremenilo po selitvi?

Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Delam stvari, ki me veselijo. Kuham v bolnišnici, občasno tolmačim v bolnišnicah po Leicestru, vrtnarim, kolesarim, izdelujem mozaike, vitraže, pišem knjige, se izobražujem, raziskujem, potujem, se potapljam ... S partnerjem sva se sicer razšla že kmalu po prihodu v Leicester in počuti se krivega, da me je "iztrgal" iz Slovenije, a vsakič znova mu zagotovim, da mi je dejansko podaril nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Srečno življenje.

Od kod ideja za slikanico, ki ste jo naredili za otroke?

Morda se čudno sliši, ampak slikanica je očitno želela biti ustvarjena. Nisem tega načrtovala. Vrstila pa so se naključja. Brala sem intervju z ilustratorko Mojco Fo Sekulič, na prijateljevem blogu – Robertu Liscu. Zgodba o Fufiju – neustrašnem hrčku, pa je bila napisana že davnega 2010. Potem pa sem očitno seštela 1 + 1 in jo že v naslednji minuti vprašala, ali bi se lotila ilustracij. Ima poseben stil, ki mi je bil vselej pri srcu. Seveda je po premisleku sprejela in slikanica Fufi in orjaške stopnice je izšla v težkih porodnih krčih in z zamudo, ampak vendarle.

Kako ste se je lotili?

Brez razmišljanja! (smeh) V sebi sem čutila, da je izdaja slikanice prava stvar. Naučila sem se slediti instinktu. Veš, da si na pravi poti, ko te pot navdaja z veseljem. Dosežen cilj je samo še pika na i. Ne gre za denar. Jasno narediš kalkulacije in ti je popolnoma jasno, da v najboljšem primeru zaslužiš tisočaka ali dva, v najslabšem primeru pa napolniš mikro sobico z zapakiranimi slikanicami in se posloviš od vložka. Pa kaj. Tvoji vnuki bodo dobili izvod. In morda še kak kratkohlačnik. Njihovi srečni obrazki so neprecenljivi. Pa pod črto lahko napišeš: 'Uživala sem pri izdaji slikanice in mojim otrokom in vnukom zapuščam knjigo.'

Kakšna je zgodba v slikanici?

Neverjetno, ampak sama zgodba izhaja iz resničnih dogodkov. Doma smo imeli hrčka, ki se je na potepanju spustil s kroglo po stopnicah. Pristal je na tleh malo zmeden, jaz sem se pa spraševala, kaj lahko takemu bitjecu roji po glavi. Iz tega je nastala zgodba, iz zgodbe slikanica. Govori o hrčku, ki premaga strah, da bi rešil ljubljeno deklico pred namišljeno pošastjo, in postane junak. Zgodbica je všeč tako otrokom kot odraslim. Tako slovenskim kot angleškim otrokom. Slikanica je namreč izšla tudi v angleškem jeziku in se dobi v skoraj vseh knjigarnah. Žal se slikanice izgubijo na prepolnih knjižnih policah. Da pa se na slikanici Fufi in orjaške stopnice ne bi nabiral prah, sem si zamislila presenečenje za vse otroke, ki imajo knjigo. Za zdaj naj bo to še skrivnost, bo pa popestrilo konec leta vsem otrokom.

Kakšen odnos imate do otrok?

Mali otroci so polni življenja, domišljije, brez meja in spon. Prehitro jih ukalupimo in uklonimo. Škoda. Morali bi jim pustiti živeti otroštvo bolj sproščeno. Moji spomini na predšolski čas so prelepi, želela bi jih tudi za naše zanamce. Sama imam tri otroke, ki so moj največji zaklad. Ponosna sem, da so zrasli v tako krasne osebe. Dobre duše. Vsi trije. Veselim se tudi prihoda prve vnukinje, ki bi morala prijokati na svet na začetku januarja. Že vem, kaj ji bo mama brala za lahko noč.

Lahko v prihodnje pričakujemo še več slikanic za otroke?

Da, ilustrirana je že nova slikanica z naslovom "Fufi reši božič". Mojca Fo se je spet izkazala in pričarala magično predbožično vzdušje. Če bo šlo vse po načrtu, bo knjiga izšla novembra in bo prvič predstavljena na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu od 21. do 25. novembra, kamor ste seveda prisrčno vabljeni in kjer bo odkrito tudi "presenečenje."