No, za začetek: niti nisem zares žena. Zaročni prstan že tri leta krasi mojo roko, a časa, da bi izpeljala poroko, nekako ne najdeva. Naj pojasnim.
Imava dva krasna otročka. Starejši je fantek in mlajša punčka. Imava tudi hišico z manjšim vrtom. In tu je še naša mala pošast – mlada psička, staffordka, ki ni ravno nezahtevna, a je vredna vsakega živca. Imam tudi, kot že rečeno, partnerja. Imava se rada, se podpirava in skupaj gradiva najino skupno prihodnost na najin način.
Vojsko sva sprejela kot 'tretjo'
S partnerjem se že dolgo poznava. V najini zvezi je bilo, tako kot verjetno pri večini, veliko vzponov in padcev. A sva vedno skupaj premagala vsako oviro. Že od samega začetka sem vedela, da bo vojska vedno del najinih življenj, in sprejela sem to, da ne bo vedno preprosto. Oba sva vedela, bo prišlo neko obdobje, ko bo obema težko, da bo nekoč prišel tisti čas, poln izzivov, ki ga bova morala preživeti.
Otrok prišel, on odšel - dvakrat
Začelo se je po rojstvu prvega otroka, ko je po treh mesecih po povečanju družinice odšel na šolanje na šolo za častnike. Pol leta je prihajal domov le za vikende. Bilo je težko. Ni videl sinovih prvih korakov. Prvo besedo je slišal z zamikom, ko je bila zraven še druga ali tretja. Takrat sva doživela najin prvi večji padec. A sva se pobrala še močnejša in nerazdružljiva. Dobra 3 leta so bila sicer polna manjših izzivov, a umirjena.
Konec predlanskega leta sva izvedela, da se bo naši družini pridružila še ena članica. Nosečnost je lepo tekla. A edinkrat, ko sem zaradi dehidracije pristala v bolnišnici, je bil (spet) na nekem tečaju. Ne, nisem storila, kar bi mnoge – ga klicala, naj pride domov. Njegovega nadrejenega sem obvestila, naj mu o mojem stanju pove, ko zaključi s tečajem in (na moje presenečenje) me je upošteval. Čez dva dni, ko me je poklical, je bil ves prestrašen in šokiran, ker sem se tako odzvala. Želela sem le biti močna in ga ne obremenjevati. In to mi je uspelo.
Odšel je kuža in odšel je še on
Le dobra 2 meseca po rojstvu drugega otročka, nas je pretresla smrt kužka, ki nam je delal družbo dolgih 11 let. Starejšemu se je sesul svet. A ostala sem njegov steber. Teden kasneje je še njegov oči moral na misijo. Kosovo. Super, ni tako zelo nevarno. Ostala sem močna. Pol leta z dojenčico in 4-letnikom je bil precejšen izziv. Med porodniško je še šlo, ob službi pa je včasih kar težko vse skupaj usklajevati. A nekako je uspevalo. Zjutraj sem vstala okoli 5h, potelovadila, odpeljala starejšega v vrtec, nato se posvetila dojenčici, popoldnevi so bili pestri, večinoma na zraku in v družbi. Za en mesec sem odpotovala z obema v Prago, privoščila sem si vse, kar bi si, če bi bili vsi skupaj.
Toda vseeno smo vsi že komaj čakali, da se oči konec maja pridruži in skupaj preživimo poletje. A tudi to ni šlo po načrtu. 3 tedne po prihodu z misije je moral še za 2 meseca v tujino na tečaj. Ponosna sem na njega, da vse skupaj vedno izpelje nadvse uspešno, seveda sem. A ko je po tečaju, po skoraj 9 mesecih odsotnosti prišel nazaj, smo se spet znašli v naši mali hišici – tujci. Znova smo morali poiskati skupno pot. Mlajša je kmalu upihnila prvo svečko in svojega očija skorajda ni poznala. Le po videoklicih. Ko ga je videla preko ekrana, se je smejala. Ko jo je prijel v naročje, je jokala. Hud udarec za očija, na kakršnega se ne moreš pripraviti. Toda znova smo našli skupno pot in stopili korak naprej še močnejši. Vmes smo v svoj dom sprejeli še psičko. Veselili smo se, da bo vsaj letošnje poletje res naše. Ampak ... NE BO.
Tokrat prvič udarec še zame
Na misijo naj bi šel znova decembra, a je prišlo do sprememb in tako se junija zame spet začenja obdobje, ko bom večinoma sama za vse. Naj omenim, da ima zdaj psička dvakrat tedensko pasjo šolo. In sin trikrat tedensko hokej. In v službi sem, seveda. Pa starejši gre septembra v šolo in nekako mu bova z očijem morala razložiti, da na ta pomembni dan očija ne bo. Tokrat me prvič sesuva. Strah me je. Bojim se, kako bom vse skupaj izpeljala. Počutim se šibka, včasih me kar duši od vseh teh strahov. Ampak imam srečo. Imam krasno družino, ki priskoči, kadar lahko. Srečo imam, da imam prijatelje, ki znajo iz mene izvabiti smeh. In srečo imam, da me v službi obkrožajo ljudje, ki razumejo, da včasih preprosto ni mogoče, da domače razmere ne bi vplivale na delo. Že zdaj, ko to pišem, vem, da mi bo znova vse uspelo, ker sem se za to odločila in jemljem to kot še en izziv, ki ga bom premagala.
Nauk: Iz vsake situacije povleci le najboljše!
Po eni strani mi je to, da sem 'vojaška žena' grozno. Občutek, da sem sama za vse, občutek, da moram vedno doma vse tako urediti, da ne obremenjujem svojega dragega, čeprav si včasih želi, da bi ga obremenjevala. To je dušeče. Občutek, da moram biti 100-odstotna mama in 100-odstotna partnerka in 100-odstotna zaposlena in 100-odstotna skrbnica psa in ... 100-odstotna v vsem. Lahko bi se kot ježek zložila v 'bunkico', nastavila bodice in v kotu jokala ... pa ne bom.
Kolikor se morda hecno sliši, sem vesela, da imam to čast, da sem 'vojaška žena'. Ker sem se naučila živeti sama, postala sem bolj organizirana in redoljubna. Doma pri meni ob dveh malčkih in psu ni kaosa. In naučila sem se, da pridejo v življenju obdobja, ko si postavljamo drugačne prioritete in s tem ni nič narobe. Enkrat družina, enkrat služba, enkrat jaz. Naučila sem se izkoristiti vse tiste trenutke, ko sem lahko samo to, kar v osnovi sem. 100-odstotno ženska. In zato vem, da ni nič narobe, ko kdaj, ko sem (spet) sama, in otroka zaspita, utrujena zvečer sedem na vrt, v naročje vzamem psa in sama popijem kozarec sladkega vina. Vesela. To je moj moment. Takrat vem, da sem močna iz še kako živa in srečna, ker imam vse, kar imam, in ker svojim najdražjim dajem vse, kar imam - sebe.
In če se še enkrat vrnem k začetku: zdaj je jasno, zakaj še nisem tudi uradno žena, kajne? No, morda naslednje leto ...
