Sama sloviš kot oseba, ki da veliko na redno vadbo in dobro počutje. Kako si svojo formo vdrževala v času pomladne samoizolacije?

Tako, kot da izolacije ne bi bilo. Z Dejanom (zaročencem, op. a.) sva se strinjala, da je treba dan v karanteni približati dnevu pred njo in to nama je uspelo. Edina razlika je bila ta, da sva telovadnico zamenjala za travnik za hišo.

Življenje se nam je v zadnjih mesecih pošteno obrnilo na glavo. Kako si ti dojela novo resničnost in kako si se z njo soočila?

Še vedno se z njo soočam, če sem čisto odkrita. Res se je spremenilo marsikaj (na slabše), zato resnično upam, da bomo že kmalu padli v tiste utečene tirnice, ki smo jih poznali do marca letos. En delček misli mi uide tudi v smer razmišljanja: "Kaj pa, če bo tako ostalo?" V tem primeru bo treba pošteno razmisliti, kako življenje in vsakdan peljati po novi poti.

Kako si si krajšala čas v obdobju karantene?

S treningom, večkrat preloženo prenovo stanovanja, posvetila pa sva se tudi šolanju najinega haskija Snowa. Odkar ga imava, pogosto skupaj odkrivamo lepote Slovenije. Ravno prejšnjo nedeljo smo šli peš na Veliko planino in premagali devetkilometrski vzpon po gozdu. Čudovito!

Časi so še vedno zelo negotovi. Kaj te zdaj najbolj navdaja z upanjem?

Delo. Telovadnica in klub delujeta normalno, tako da je vsak dan pester in zanimiv, pa tudi v gibanju. Upam, da tako tudi ostane. Me pa veseli, da se ljudje še bolj kot kadar koli prej zavedajo, da je treba skrbeti za svoje telo in zdravje.

Kaj bo po tvojem mnenju največja lekcija, ki jo bomo potegnili iz dogodkov minulih mesecev?

Da ni nič narobe, če upočasnimo tempo življenja in se vsaj do neke mere izognemo tihemu ubijalcu, ki nas spremlja povsod: stresu.

V lanskem letu si se tudi zaročila. Kakšni so zdaj načrti za poroko?

Trenutno jih ni. Zdaj je v prvem načrtu preživeti leto 2020 čim bolj normalno, potem pa bomo videli, kaj in kako.

V soboto ne boš stopila pred tekmovalce na Kmetiji kot toliko jesenskih koncev tedna v minulih letih, temveč boš prisotna na Urbanem gladiatorju v Gornji Radgoni. Kakšna bo tam tvoja funkcija?

Moja vloga bo takšna, po kateri me pozna večina: mikrofon v rokah in podmazan jezik (smeh). Urbanega gladiatorja, letos edinega v Sloveniji, bom povezovala kot moderatorka, med tem, ko se na traso, ki je tudi najkrajša, šest kilometrov ima, ne bom imela časa podati. To po eni strani obžalujem, ker sta obe trasi res fantastični. Morda nadoknadim prihodnje leto.

Za tiste, ki prireditve še ne poznajo, kaj ta predstavlja?

Gre za športno prireditev, ki v ospredje postavlja teambudilding, saj je glavni izziv sodelujočih premagati številne, raznolike ovire. Ob tem je seveda tudi dober trening in priložnost, da damo na preizkušnjo svoje telo in zmogljivosti. Ovire so različne, od preskakovanja ognja do plezanja pod bodečo žico, od premetavanja gum do prenašanja polnih kanistrov.

Bojev in tekmovanja si vajena tudi iz Kmetije, ki se letos žal ne snema. Bi lahko rekla, da je tako v šovu kot na takšnih športnih prireditvah stopnja tekmovalnosti enaka?

Nekateri se Urbanega gladiatorja res udeležijo z namenom zmagati ali vsaj izboljšati svoj čas iz katerega od prejšnjih takšnih podvigov, ampak ta tekmovalnost ni primerljiva s tisto v Kmetiji ali drugih resničnostnih šovih.