"Z glasbo sem začel zelo zgodaj, in sicer pri 15., 16. letih. Začel sem kot samouk, potem kasneje sem šel v klasično glasbeno šolo, ampak mogoče je bila pri meni zgodba nekoliko drugačna, ker ne prihajam iz glasbene družine in me starši nikoli niso 'silili' v glasbo. Bilo je ravno obratno, ker sem bil jaz tisti, ki je želel v glasbeno šolo in doma prosil naj me vpišejo," pravi pevec Nino Ošlak, ki je svojo glasbeno pot začel v nižji glasbeni šoli, nadaljeval v umetniški gimnaziji v Ljubljani, že tekom srednje šole pa je začel snemati glasbo in pisati svoje pesmi. 

Akademski glasbenik, pevec in avtor, ki je v zadnjem desetletju spisal številne hite tudi za glasbene kolege, je pred kratkim posnel že svoj sedemnajsti videospot, in sicer za skladbo 'Za oba'. V videu Nino prikaže spremembe, o katerih poje v pesmi. In to precej konkretno – s spremenjenim videzom, imidžem. Idejo za scenarij je spisal kar sam, pri režiji videa pa je tokrat ponovno sodeloval z režiserjem Nikom Karom, ki je bil nad njegovo idejo navdušen. "Tattoo čez mojo celo levo roko je del nastopa, imidža v videu. 'So karte se zložile' je verz, v katerem pojem o tem, da se nam v življenju včasih zgodijo neke stvari, se poklopijo. V ljubezni ali pa drugih odnosih, prijateljskih, v službi. Zdi se mi, da ljudje večkrat te spremembe radi pokažemo tudi na zunaj; spremenimo stil oblačenja, frizuro, si omislimo tattoo, nov motor ..."

Z Ninom smo se pogovarjali o njegovih začetkih v glasbi, iskanju navdiha, sodelovanju z izvajalci, kot so Helena Blagne, Tilen Lotrič in skupina Bepop, ter ljubezni. 

Uspeti na glasbeni sceni le ni tako enostavno, si imel kdaj pomisleke? So te starši podpirali?

Starši so me vedno podpirali pri tem, je bilo pa tako, da ko sem bil star 16 ali 17 let, so s strani večjih glasbenih založb že začele prihajati ponudbe in predlogi za sodelovanja. Takrat sta me starša postavila na realna tla in mi dejala, da sem še mlad, da imam še dovolj časa in da vse ob svojem trenutku. To so le stvari, pri katerih je potrebno biti previden. Mogoče bi bilo meni v tistem trenutku super, če bi mi starša vse dovolila, danes pa sem jima zelo hvaležen, da sta mi prišla nasproti in me znala usmeriti na pravo pot. Hvaležen sem, da sem šel lahko čez določene stvari sam, da sem naredil nekaj napak, iz katerih pa sem se tudi marsikaj naučil. Sta me pa vedno podpirala. 

Ko se danes spomniš svojih glasbenih začetkov, je hitro jasno, da je bilo takrat marsikaj drugače kot danes. V tistem času na primer še ni bilo družbenih omrežij. 

Res je. Bil je internet, bil je YouTube ... Nekateri kanali so bili, se mi pa zdi, da scena takrat ni bila tako razpršena, kot je danes. Danes je toliko enih kanalov, glasba je takšna in drugačna, nek tip glasbe dobi v enem mediju prostor, drug nekje drugje. Stvar je zelo razpršena. Stvari so se spremenile, ampak jaz pravim, da ti da vse to neko širino in neke nove izzive. Internet je odprl številne možnosti, po drugi strani pa vemo – in to ne velja le v glasbi – kako razpršena je tudi naša pozornost. In pritegniti pozornost poslušalca ali gledalca je danes velik izziv. 

V zadnjih letih se sicer spet več govori in navdušuje nad slovensko glasbo. Komu oziroma čemu to pripisuješ?

Se strinjam in zelo sem vesel tega, saj se mi zdi, da tudi mlajše generacije vedno bolj cenijo slovensko glasbo. Dolgo časa se je govorilo, da jih slovenska glasba ne zanima, a to ni res. Morda le ta glasba prej ni dobila dovolj prostora v medijskem svetu, dovolj pozornosti ... V zadnjem času pa se je to spremenilo. In vesel sem, da ste mediji postali bolj odprti za slovensko glasbo. Posledično vidim, da tudi kreativa mladih ustvarjalcev, od popa, rocka do narodno-zabavne glasbe, pridno dela. Zelo s(m)o aktivni, predvsem tudi zaradi tega, ker je lepo, ko nekaj narediš in dobiš 'feedback'. To je zelo pozitivno za obe strani. 

Te je kdaj mikala tujina?

Zlagal bi se, če bi rekel, da ne. Predvsem tekom študija. Pred približno sedmimi leti, ko sem bil še na akademiji, sem dobil ponudbo tujega producenta, ki dela s svetovnimi zvezdami, kot so David Guetta, Tiesto ... In sem šel na neke vrste 'session' za pisanje pesmi, na katerem smo se dobili ustvarjalci glasbe različnih generacij. Šel sem povsem iz radovednosti, ne z namenom, da bom kaj dosegel. Zdela se mi je super izkušnja, da sem lahko videl, kako vse to poteka ... Ko sem jaz to doživel, so se vse te sanje, ki jih vidimo skozi filme, razblinile. In me danes niti malo ne vleče več v tujino. Neke vrste ovira mi je tudi jezik, pa čeprav mi angleščina leži, ampak odraščal sem s slovenskim jezikom in v tem okolju in z glasbo, ki je v naši kulturi ... In preko tega greš težko. 

Veliko komadov napišeš tudi za druge slovenske izvajalce, kakšna je razlika, ko pišeš pesem zase in ko jo pišeš za nekoga drugega?

Je razlika. Predvsem se mi zdi vedno težje, ko delam za druge, ker se želim res vživeti v tisto osebo, izvajalca ... Umetnik je tisti, ki na koncu predstavlja pesem skozi nastop. On je tisti, ki podaja to zgodbo. In če pišem za žensko, na primer za Heleno Blagne, moram razmisliti o tem, kako bo ona kot ženska predstavila to zgodbo. Zelo pomembno je, kaj napišeš za moškega in kaj za žensko, pa ne samo to, obstaja tudi generacijski faktor. Starejši in bolj izkušen izvajalec bo drugače predstavil pesem kot nekdo, ki še išče svoj stil. Tako da je drugače. Se pa pogosto zgodi, da nastane kakšen komad, za katerega ne vem, ali ga bom jaz izvajal ali kdo drug. In če mi je zelo všeč, se težko ločim od njega, po drugi strani sem pa zelo vesel, ko se stvari poklopijo. S Heleno Blagne ali na primer Tilnom Lotričem, ki je mlajši izvajalec, sva našla nek stil, ki njemu odgovarja in leži. In vesel sem, da sem našel izvajalca, ki ima stil glasbe, ki ga jaz rad pišem in njemu res leži. To je zmagovalna kombinacija, ko smo vsi zadovoljni. 

Pred kratkim si združil moči tudi s skupino Bepop. Kakšen občutek je bil sodelovati z njimi? Sam si bil verjetno zelo mlad, ko je skupina začela.

Da, to me je vrnilo v moje najstniške spomine. Ko je skupina nastala, sem bil sam star 11, 12 let in spomnim se, kakšna evforija je bila. Zdaj pa se zadnja leta z dekleti velikokrat srečujemo po nastopih in smo se spoprijateljili. Všeč nam je tudi podoben stil glasbe in stvari so se nekako zgodile same od sebe. Beseda je dala besedo in naredili smo novo verzijo pesmi 'Ti si moje sonce', in sicer akustično. Pri njej je sodelovala tudi Nejčeva sestra Eva. Čeprav so punce zelo sproščene in 'fajn' ter se že več let srečujemo in čeprav imam že veliko izkušenj, sproduciral sem že preko 150 komadov, pa priznam, da sem imel v studiu do njih določeno spoštovanje. To so izvajalci, ki so na slovenski sceni pustili pečat, tudi v zgodovinskem smislu. Zaznamovale so neko generacijo in stil glasbe in do njih čutim veliko spoštovanja. Zelo lepo je bilo pa tudi to, da so dekleta nazaj izkazala spoštovanje in da zaupajo tistim, s katerimi delajo. Bilo je obojestransko.

Besedilo in glasbo za novo pesem 'Za oba' si napisal sam. Kaj je sporočilo pesmi?

Vedno začnem tako, 'Zate, zame, za oba so karte se zložile'. Torej v nekem trenutku življenja, se stvari poklopijo, in ko se nam, pa naj bo to v ljubezni, prijateljstvu ali v službi, recimo, takrat se zgodi neka večja sprememba in ljudje to radi pokažemo. Pa naj bo z novo frizuro, tetovažo ... Jaz bi si recimo kupil nov motor. Ko sem pisal komad, sem točno o tem razmišljal, o tej zgodbi ... In to sem želel prikazati tudi vizualno skozi videospot. Sam osebno verjamem, da je glasba tisto prvo, kar poslušalec doživi, sliši, občuti. Ne bom pa zanikal, da je danes tudi slika oziroma video tisto, kar včasih pritegne pozornost. Pri nastajanju videospota sem tokrat šel res z roko v roki z besedilom pesmi. To kar pojem, to živim, tudi skozi video zgodbo.  Zvok in slika sta se skozi umetnost že od nekdaj prepletala. 

Lahko bi rekla, da je rdeča nit tvojih dosedanjih avtorskih pesmi ljubezen. Ljubezen do življenja, do prijateljev, do sebe ... Navdih črpaš iz svojih izkušenj?

Tudi, seveda. Marsikaj se zgodi v življenju. Navdih pride predvsem takrat, ko ne gre vse po planu, še večkrat pa ga dobim, ko mi nekdo od bližnjih prijateljev kaj zaupa ... Pa ni nujno, da je samo ljubezen, ampak na splošno težke življenjske situacije ... So stvari, ki se nam v življenju dogajajo in vedno sem znal poslušati sočloveka. S prijatelji sem vedno imel lepe odnose in zato so se velikokrat obrnili name. Znal sem jim prisluhniti. In čeprav zdaj občutkov drugih ne prevzamem toliko nase, si jih ne jemljem tako zelo k srcu, sem si včasih jih. Včasih me je to zelo inspiriralo. Ko je šel pred leti moj najboljši prijatelj narazen s punco, sem čutil to bolečino in sem začel iz tega ustvarjati. Pa čeprav je to zgodba nekoga drugega. Ganila me je, dotaknila se me je. 

Pa si imel kdaj obdobje, ko ti je primanjkovalo navdiha?

Ja, med korono. Najprej sem bil dolgo časa optimističen, sam sebe sem gnal naprej ... In bil sem tudi zelo kreativen, napisal sem nekaj komadov ... Potem pa se mi je prvič zgodilo, da sem imel dejansko mesec dni ali celo dva, ko nisem napisal ničesar ... To se mi ni še nikoli zgodilo. In me je zaskrbelo. Takrat sem prvič štiri tedne gledal serije, filme ... Časa za to si sicer ne vzamem pogosto. Ampak dejstvo je, da se kot avtor izčrpaš in to je bil en udarec po glavi, da sem si rekel, 'Ok, zdaj se pa malo ustavi'. Življenje gre gor in dol in tudi, ko gre gor, moramo znati sestopiti s tega vlaka. In potem dobiš zagon in energijo za naprej. 

Za konec seveda ne moremo mimo vprašanja, ki zanima številne oboževalke: Kako bi trenutno opisal svoje ljubezensko življenje?

Razburkano kot morje. (smeh) Ves čas je en tak cikel, od mirnega do razburkanega. Včasih nastane vihar ali kar tornado. (smeh)