Pika, če začneva z oddajo Njihov svet. Kako se ti je življenje spremenilo po njej?

Niso to drastične spremembe, so pa vseeno. Ljudje me bolj razumejo, me ogovorijo. Predvsem ženske se obrnejo name za nasvete. Postala sem njihova motivatorka.

Si pričakovala takšen odziv?

Po povabilu v oddajo nisem pričakovala ničesar, tako da me je presenetilo. Reakcija je bila dobra in tudi slaba.

Bili so tudi negativni komentarji in kritike, ki jih verjetno poslušaš že vse življenje. Verjetno pa so te prav ti tudi okrepili.

Okrepila sem se miselno, ker vem, da ne morem vsem ugajati in da so ljudje, ki me ne marajo. Na srečo me te stvari več ne prizadenejo, še več: to, da si je oseba, ki me ne mara vzela čas in pregledala vse o meni in celo ustvarila lažen profil, da je lahko pljuvala po meni, si štejem v čast, ker očitno nekaj delam prav, da sem vzpodbudila ljubosumje. Jaz ljudem, ki mi niso blizu, ne posvečam nikakršne pozornosti, še manj pa sovraštva. Težko je danes, ko smo izpostavljeni družbenim omrežjem in si vsak jemlje pravico, da kritizira in širi sovraštvo. Sovraštvo rodi sovraštvo in dokler bomo temu namenjali kakršno koli pozornost, bo vedno prisotno med nami.

Te je motilo, če so te obravnavali kot 'ubogo'?

Ja me je in me še. Veliko raje vem, da mi rečejo, da sem borka, ker se znam boriti in sem res ponosna, kaj vse sem preživela.

V najinem prvem pogovoru si dejala, da so se nate obrnile številne ženske. S čim si jih najbolj navdušila?

Mislim, da s samozavestjo. Vedno opozarjam vse okrog sebe, da so samozavest, optimizem in ljubezen do sebe tisto, zaradi česar človek sije in je lep. Zdaj pa, ali je to z brazgotinami, mozolji ali preveč kilogrami, ni pomembno. Pomembno je sprejemati samega sebe in šele potem nas bodo tudi drugi.

Rekla si tudi, da si svojo življenjsko izkušnjo uporabila za to, da jim skušaš pomagati.

Takoj ko sem spoznala, da sem drugačna od ostalih, sem vedno poskušala pomagati. In ne samo z besedami, tudi z objemom, stiskom roke ... Včasih je potrebno tako malo, da lahko nekoga osrečimo in pomagamo.

Kako se počutiš, ko vidiš, da si nekomu pomagala spremeniti življenje na bolje?

Počutim se res super. Ne znam opisati z besedami. Veliko je takšnih, ki sem jim pomagala in vsi se me spomnijo na posebne načine. Ena od teh punc, ki je dovolila, da sem ji pomagala, je uspešna menedžerka v Angliji in vedno, ko pride domov, se želi dobiti z mano. Ne znam opisati z besedami, kako zelo sem ponosna na vse, ki so se kaj naučili od mene tako, kot jaz od njih.

Verjameš, da se dobro z dobrim vrača?

O, to pa ja. In to, da ko naredimo napako, da se znamo iskreno opravičiti.

Kaj je po tvojih izkušnjah najbolj pogosta težava, s katero se borimo ženske? Je to slaba samopodoba?

Ženske se že tako ali tako borimo, odkar obstajamo. Potem pa se še pričakuje od nas, da smo popolne, seksi, matere, žene ... In ko že vse zmoremo, pa ta samopodoba. Ja, je borba, ampak veste, kaj? Nadenite si nasmeh in se zavedajte, da se v vsaki skriva boginja, samo izpustite jo na plan.

Posledica slabe samopodobe je tudi pomanjkanje samozavesti. Sama si rekla, da ti je bil pri tem v veliko pomoč oče. Je vzgoja po tvojem mnenju velik dejavnik pri vzpostavljanju samozavesti pri mladih dekletih?

Ne samo, da je pomembna, je zelo pomembna!  Moj oče mi je vedno govoril, kako lepa in posebna sem. Žal je zelo hitro umrl. Moja mama pa je že sama po sebi neverjetna ženska, ki je meni in mojim bratom privzgojila poštenost, delo in vztrajnost. Moji bratje so me imeli sebi enako in mi nikoli niso dali občutka, da nečesa ne zmorem. Tako da sem zaradi celotne družine samozavestna in pozitivna oseba.

Kaj ti gre po glavi, ko vidiš ženske, ki se sekirajo zaradi enega mozolja in ne upajo obleči kopalk, ker nimajo izklesanega telesa?

Žal mi je za te ljudi in če le lahko, se takoj izpostavim in povem ali pokažem, kakšna sem sama, pa se imam vseeno rada in se cenim. In potem upam, da se bo kdo ravnal po meni in se vzljubil takšnega, kot je. In v večini primerov mi uspeva.

Kako bi motivirala tiste, ki v izboljšanju samopodobe vidijo zgolj prazne besede in nekaj, kar njim zagotovo ne bo nikoli uspelo?

Če bi ljudje razumeli moč misli in da smo sami gospodarji svojega uma, bi bilo res ogromno pozitivnih in samozavestnih ljudi. Prositi za pomoč je človeško, ampak na koncu dneva se mora vsak sam odločiti za spremembo.

Od kod lahko vsak posameznik po tvojem mnenju črpa voljo za to, da nekaj spremeni v življenju?

Čisto vsak lahko spremeni nekaj v življenju, če le hoče. Treba je razviti čustveno inteligenco, pri čemer pomagajo knige, meditacija, psihologija ... In voljo, da to želite in da lahko. Volja pa je v nas samih, samo poiskati jo moramo.

A tudi ti imaš verjetno še vedno trenutke, ko se počutiš nesamozavestno, ko te nekaj potre in nimaš volje. Kako reagiraš v takšnih trenutkih, kaj te žene naprej?

Na koncu dneva sem tudi jaz človek, čeprav delujem kot boginja. (smeh) In kadar imam padce, se zjočem, sem kakšne pol ure žalostna, potem pa kot nevihta, takoj je vse vredu. Ker sem se tudi borila z depresijo si ne dovolim, da bi predolgo obstala v samopomilovanju. Dvignem glavo in grem naprej.

Do sebe smo ponavadi najbolj kritični in strogi. Imaš tudi ti zase visoka pričakovanja in si velikokrat misliš, da bi lahko nekaj naredila še boljše?

Do sebe sem res prestroga, ampak si rečem, kar sem storila, sem storila. Žal popraviti ne morem, lahko pa se samo trudim, da bo v prihodnosti boljše.

Ti je bilo zaradi tega, ker si ženska, v tvoji situaciji kdaj še posebej težko?

Uf, zelo velikokrat. Dokazovanje, dokazovanje in še enkrat dokazovanje, da so videli, da zmorem in znam.

Kaj bi rekla, da je največja lekcija, ki te jo je naučilo življenje z opeklinami?

Borbo in da sem borka, ob enem pa ne pozabim na pomoč in se trudim, da ne bi obsojala in poskušam razumeti.

Kaj je bila najtežja stvar, na katero si se morala privaditi?

Uf, prvič sem bila na morju pri 19-letih, saj zaradi sonca prej nisem smela. Transfuzija krvi, večkrat sem se borila za življenje, ogromno operacij, ker moje opekline niso samo površinske, ampak tudi globoke in sem izpostavljena divjim celicam in nastajanju brazgotin. In meni osebno najtežje: da so me drugi začeli sprejemati, takšno kot sem. Sedaj je lažje, ampak v času šole in najstništva, pa je bil pekel.

Bi lahko rekla, da si zaradi vsega kar si prestala, danes močnejša in boljša oseba?

Definitivno močnejša. Kar pa se tiče boljše osebe pa je takole: zaradi zafrkavanja in nasilništva nad mano, bi lahko postala sovražna in maščevalna, pa hvala bogu nisem.

Kako pa je s  partnerskimi odnosi? Kako se po vsem, kar se ti je dogajalo, znajdeš v tem?

Tudi tukaj je bilo težko. Sem naletela celo na fanta, ki me je zapustil, ko je videl, da imam skoraj celo telo v brazgotinah. Pač ni prenesel. Sedaj imam pa že nekaj let partnerja, ki me res sprejema takšno kot sem in mi nikoli, ampak res nikoli, ni očital kakšna sem.

Kaj meniš, kako bi bilo, če bi vsi bolj sprejemali življenje takšno, kot je, a obenem bolj pristno zaznavali pozitivne trenutke?

Vse bi bilo bolj sproščeno, več smeha, druženja, ... Življenje bi bilo veliko lažje. Pozitivna pa je tisto zdravilo, ki je meni pomagalo pri vsem.

Kaj v življenju ti prinaša največ veselja in užitka?

Vera. Sem namreč zelo verna. Potem moja družina, moje Pohorje, narava, glasba, konji, nečakinja Mia, knjige, ...

Kdo je tvoj največji motivator v življenju, na koga si se lahko vedno obrnila v težkih trenutkih?

Sama sebi sem največji motivator. Drugače pa moja mama.

Si si za letošnje leto zastavila kakšne posebne cilje?

DM tek za ženske sem že pretekla, en cilj pa še uresničujem, ampak naj še ostane skrivnost.