Tadeja Lampret lahko reče, da so se ji v življenju izpolnile sanje, še tiste iz otroštva, kakršne smo imeli vsi, a smo morda verjeli, da niso dosegljive in jih prav zato sčasoma opustili. A pri Tadeji ni bilo tako: Že od malih nog je oboževala New York in Ameriko in že od nižjih razredov je rada pisala in sanjala o novinarstvu. Odločenost, da doseže cilj, pa jo je tako zasvojila, da ni imela pripravljenega niti rezervnega načrta. Sprva je delala za časopise, nato pa prišla na POP TV, kjer je začela pokrivati zdravstvo in notranjo politiko. Vse se je spremenilo na božični dan leta 2009, ko priznava, da ni imela ravno dobrega dne. ''Bil je tečen božični delovni dan, še na sestanek sem zjutraj zamujala,'' se spominja več kot 10 let pozneje. Nekaj ur pozneje jo je v pisarno poklicala takratna glavna urednica in če se je Tadeja še po poti tja spraševala, kaj je zakuhala, je bil pravi vzrok njunega sestanka drugačen. Nataša Briški, tedanja dopisnica iz ZDA, se je vračala v Slovenijo, Tadeja pa je prav na božič dobila neverjetno ponudbo.

Slovenci te že vrsto let spremljamo kot ameriško dopisnico iz New Yorka za informativno oddajo 24UR, a tvoja zgodba se je seveda začela že prej. Se spomniš, kdaj si prvič pomislila, da bi bila novinarka?

Uh ... Že zelo zgodaj v osnovni šoli sem razvila to željo, ko smo pri slovenščini začeli pisati proste spise. Sprva se je rodila predvsem želja po pisanju, tudi sicer sem najprej delala pri časopisih. Že od malih nog sem bila navdušena tudi nad New Yorkom in na koncu se je vse skupaj uresničilo. V času srednje šole pa sem že točno vedela, kaj hočem, številni sošolci so se še pri vpisovanju na fakultete odločali med tremi, štirimi možnostmi, jaz pa nisem imela niti načrta b. Novinarstvo je bilo vedno edina izbira.

Na POP TV nisi prišla kot dopisnica, za hišo si delala že v Sloveniji. Se spomniš, kdaj si začela in kako si potem nadgrajevala svojo kariero?

Res je. Najprej sem tam pokrivala zdravstveno politiko, potem sem to združila še z notranjo politiko in v tem času se je tedanja ameriška dopisnica Nataša Briški vračala nazaj v Slovenijo. Takrat je bila glavna urednica zdaj že pokojna Špela Šipek, ki je vedela, kako mi je všeč Amerika, a prej o tem nismo nikoli resno govorili. Takrat pa so se spomnili name in mi ponudili dopisniško mesto. Nataša je bila sicer v Washingtonu, jaz sem si seveda izbrala New York.

Ja, slišal sem, da si si mesto bivanja lahko izbrala sama. Torej si si s tem izpolnila otroške sanje?

Ja, tako je. Še vseeno ne spremljamo ameriške politike tako podrobno, da bi bilo nujno, da moraš biti blizu Bele hiše, tudi podrobnosti iz kongresa ne pokrivamo ... Zdi se mi, da življenje v New Yorku celo prinaša boljšo možnost pokrivanja širšega spektra dogajanja. Kar pa se tiče mojega osebnega okusa, ali bi raje živela v Washingtonu ali New Yorku, pa sploh ni debate. New York vedno zmaga.

Potem je uresničil tvoje otroške sanje in pričakovanja?

Zagotovo. Že pred svojo selitvijo sem ga nekajkrat obiskala kot turistka, mislim, da sem bila tukaj vsaj štirikrat, petkrat. Mesto sem malo že poznala, a ne moreš vedeti, kako bo, dokler tam res ne živiš, to je povsem drugače, kot če ga vidiš skozi oči turista. Ampak moje navdušenje nad mestom je zmagalo in tudi veliko znanja o mestu sem že imela. Celo prijatelji, ki so že živeli tukaj, so bili presenečeni, kako dobro ga poznam. Ko prideš v Ameriko, seveda ugotoviš, da vse še zdaleč ni tako idealno, kot se ti morda zdi od daleč, ampak vseeno do zdaj še nikoli nisem obžalovala svoje odločitve. Zares je izjemno mesto.

Vrniva se za trenutek v obdobje, ko si dobila ponudbo. Kako si se vsega lotila, koliko časa si imela? Kako so se odzvali tvoji bližnji?

Če se prav spomnim, mi je Špela to službo ponudila prav na božični dan leta 2009. Spomnim se, da tisti dan nisem bila najboljše volje, zamujala sem na sestanek v službi, čakal me je še nek obisk vlade ... Tečen božični delovni dan, bi lahko rekla. No, in potem me je Špela poklicala v pisarno in že na poti tja sem razmišljala, kaj sem naredila narobe, a me je zgolj vprašala, če bi me to zanimalo. Najprej sploh nisem vedela, ali jo dobro slišim, potem pa sem ji povedala, da bi me seveda zanimalo ... Potem sem se posvetovala s partnerjem, ki je imel službo v Sloveniji, potem sem povedala domačim ... Vse skupaj je trajalo več mesecev. Najprej sem seveda morala počakati na uradno potrditev v službi, potem pa je bilo treba urediti vizo, najti stanovanje na daljavo, zbrati denar za selitev, ki je zelo draga, plačati stanovanje vnaprej ... Če se prav spomnim, sem šla v Ameriko okrog 15. avgusta, Sebastjan pa je prišel za mano približno en mesec pozneje.

Torej si prav pred kratkim proslavila 10 let življenja v Ameriki. Kako bi ocenila zadnje desetletje?

Bilo je zelo ... Izjemno zanimivo, nenehno se je nekaj dogajalo. Nikoli ne veš točno, kako bo tvoj dan potekal, seveda ne veš, kaj vse se bo še zgodilo, ampak nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za to pot. Enostavno bi rekla, da je zelo razgibano. Tudi moraš biti tak človek, da si pripravljen biti stran od vsega, kar ti je bilo poznano, od družine, prijateljev, da si pripravljen biti v nekem povsem drugem okolju, kjer tudi po tolikem času še vedno ne razumeš vsega ... Če delaš od doma, pač ne moreš biti popolnoma asimiliran, drugače bi bilo, če hodiš nekam v pisarno, kjer imaš kolege in sodelavce, ki so Američani. Ampak se prilagodiš. Vsi moji slovenski sodelavci bi namreč zagotovo lahko o meni povedali, da ne maram juter, da nisem jutranji človek, zdaj pa zaradi časovne razlike moram biti (New York je šest ur za Slovenijo, op. a.). Do 9.30 moram že kar nekaj narediti, tako da se ti tudi bioritem spremeni. Sem pa v tem času videla in doživela številne stvari, ki sem si jih od nekdaj želela, iz prve roke videla, kako deluje ameriški sistem, njihova politika, vidiš, kako od znotraj deluje NBA ... Najljubši so mi seveda tereni, ko grem lahko snemat kakšne daljše reportaže, česar zdaj med pandemijo seveda ni. Zelo veliko se naučiš, moraš pa se znati zanesti sam nase, saj drugega nimaš.

Glede na to, kaj si mi povedala, je to mogoče malce nehvaležno vprašanje, ampak vseeno ... Kako bi opisala svoj povprečen delovni dan? 

Zjutraj takoj začnem pisati, takrat imam najmanj časa, zato si, kar si lahko, pripravim že prejšnji večer ali pa ponoči, glede na to, da hodim precej pozno spat. Zjutraj torej naredim novice, ki jih vi vidite v 24UR popoldne ob 16.30, nato še za glavno informativno oddajo ... Popoldnevi pa so spet drugačni. Ko se je to še dalo, sem šla večkrat kam kaj posnet, zdaj aktualno dogajanje spremljam od doma ... Odvisno od teme in dneva, včasih je grozna gneča, včasih je veliko manj, ampak najbolj pestro je dopoldne. Ko pa delam projekte za Fokus, ti nastajajo predvsem zvečer in ponoči.

Doživela si tako Obamovo kot Trumpovo Ameriko, eni prvo ocenjujejo kot sanjsko, drugo pa kot iz nočne more. Kakšne vzporednice glede bivanja vlečeš ti? Se je Amerika v zadnjih letih res tako spremenila kot gledamo na televizijskih zaslonih?

Razlike zagotovo so, ampak nobena ni sanjska. Vedno so težave, tudi pri Obami so bile težave z neenakostjo in rasizmom, res pa je, da se je takrat to začelo zaostrovati prav zaradi njega, ki je bil prvi temnopolti predsednik. Trump je pa s svojim prihodom in komunikacijo zelo poslabšal oz. še poglobil razlike in dal dovoljenje za to, da izbruhnejo vse stvari, ki so prej brbotale pod površino. Njegov način komunikacije in napadi na vse, ki se z njim ne strinjajo, so Ameriko zelo spremenili. Ne bom rekla, da za vedno, je pa to razdeljenost težko spet umiriti. Joe Biden je bil v preteklosti vajen, da je še vseeno lahko sodeloval z republikanci, zdaj pa se zdi, da to sploh ni mogoče, da je ta prepad preprosto prevelik. Jaz se včasih čudim, kako hitro gredo mimo stvari, ki jih naredi Trump. Če bi enako storil Obama, bi bile te stvari na naslovnicah po ves teden in vsi mediji bi bili zgroženi. Trump pa je te standarde tako spustil in vsi smo se nekako kar navadili na kršitve vseh pravil in norm. Postalo je normalno, da predsednik retvita teorije zarote, kritizira državnike, znanstvenike in vse, ki mu pridejo naproti.

Kako pa je npr. z osnovnimi stvarmi, če vzameva za primer najem stanovanja in obisk zdravnika? O tem v novicah pogosto govorimo, a se mi zdi, da se številni še vedno ne zavedajo višine teh cen.

Težko je posplošiti, ker se cene seveda močno razlikujejo glede na lokacijo, ampak če se osredotočim na New York, na predel Astoria, kjer zdaj živim, je povprečna najemnina enosobnega stanovanja 1500 dolarjev (približno 1260 evrov, op. a.). Pa za ta denar dobiš bore malo. Če pa želiš prav na Manhattan, pa govorimo tudi o cenah 2500 dolarjev (2100 evrov, op. a.) in več. In za ta denar dobiš zelo majhna stanovanja brez kleti, ničesar ni zraven. Neko spodobno stanovanje za dva na Manhattnu bi bilo zagotovo vsaj 3000 dolarjev (2500 evrov, op. a.). Cene so res izjemno visoke, čeprav so trenutno malo padle zaradi pandemije.

Pri zdravniku je pa vse odvisno od tega, kakšno zavarovanje imaš, pa še tam te ujamejo na drobni tisk. Njihov zdravstveni sistem je tržno usmerjen in neprijazen do ljudi. Stroški lahko nanesejo na več 10.000 dolarjev (8400 evrov, op. a.), če moraš v bolnišnico. Bili so primeri, ko so ljudje padli na ulici, pa niso hoteli, da jim pokličejo rešilno vozilo, ker lahko samo prevoz stane več tisoč dolarjev.

Kako bi ocenila Američane v primerjavi s Slovenci?

Tudi to je odvisno od tega, kje si. Na jugu so že pregovorno prijazni in dostopni. Nekoč sem bila v Louisiani in smo z družbo v neki restavraciji razmišljali, ali je vredno naročiti ocvrte ostrige, ki so jih imeli na jedilniku. Pa nas je slišal gospod za sosednjo mizo, ki jih je jedel in ponudil svoj krožnik, da smo lahko sami poskusili in se odločili. New York ima sloves, da so ljudje neprijazni, ampak v osnovnih stvareh so prijazni, če boš potreboval pomoč, ti jo bodo dali. Težje pa je splesti globlja prijateljstva. Z vsakim se lahko kjerkoli zapleteš v mimobežen pogovor, za kaj več pa predse postavijo zid. New York je transakcijsko mesto, vsak gleda, koliko si zanimiv, koliko mu lahko daš. Seveda so izjeme, a na osnovni ravni je prvi stik izjemno hiter, za kaj več pa je treba veliko časa.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost po 10 letih v Ameriki?

Ne vem, nimam jih (smeh)! Sploh pa zdaj ne, ko je prišla ta pandemija. Preprosto sem nehala delati načrte. Upam, da se bodo stvari kmalu vrnile v normalnost, kaj drugega pa ne vem, bom videla, kaj bo prinesel čas. Zaenkrat mi je še vedno zanimivo biti tukaj. 

Kaj najbolj pogrešaš iz Slovenije in kako pogosto se vračaš v domovino?

Po navadi sem vsako leto prihajala enkrat letno, in sicer za približno 14 dni. Zdaj pa že zelo dolgo nisem bila, nazadnje sem bila marca lani, nameravala sem priti marca letos, pa mi je pandemija že prekrižala te načrte. Vsi me sprašujejo, kaj najbolj pogrešam, pa niti ne vem, kaj naj odgovorim. Moji dragi pogosto prihajajo na obisk, tudi našo hrano je moč najti v različnih balkanskih trgovinah po mestu. Najbolj pogrešam družino, prijatelje in ljudi, s katerimi se preprosto razumeš, s katerimi ni treba toliko razlag in previdnosti, ker smo pač iz istega okolja. Včasih se spomnim, kako je v Sloveniji vse blizu, kako greš lahko iz Ljubljane hitro na morje oz. kamorkoli. V New Yorku se pa lahko eno uro voziš z vlakom, pa boš še vedno v mestu, kaj šele če hočeš nekam ven. Z avtom se za en dan skorajda ne splača, sploh ob koncih tedna, ko je veliko gneče. Po eni strani je fino, da je Slovenija majhna, to pogrešam, da lahko na hitro nekam greš, tukaj tega preprosto ne moreš.