Dnevi Nine Mikec so popolnoma zapolnjeni. Po službi na sodišču vsak dan zavije na trening v telovadnico, ki traja med uro do dve uri in pol. Zatem se običajno odpelje domov, kjer jo čaka še veliko dela okoli in v hiši, kamor sta se s partnerjem Primožem Tomažičem vselila pred kratkim. Najraje se zadržuje v kuhinji, kjer pripravlja praktično vse, od domačih pa vse do nenavadnih tradicionalnih lokalnih jedi, ki jih je okusila med moto potovanji. Medtem ko so njeni dnevi izredno razgibani, so noči kratke – spat hodi okoli polnoči ali enih in vstane najpozneje ob 6. uri. Pravi, da bo manjkajoči spanec nadoknadila, ko bo čas. A časa zdaj (še) ni. Resnično ji ni nikoli dolgčas in še bolj kot delovniki so pestri vikendi. Tedaj je priložnost za izlet, največkrat v hribe, in ob koncu dneva za kulinarična doživetja z najbližjimi. Ko pa končno napoči dopust, zanjo sploh ni dileme, kje ga bo preživela. Na motorju, seveda.

Kdo je Nina? Je pravnica, kuharica, motoristka, športnica, prijateljica ...

Sem vse v enem. Drugi me vidijo kot hiperaktivno in dostikrat rečejo, da bi si želeli imeti vsak polovico moje energije. Vendar tudi sama opažam, da vsako leto malce težje lovim ritem sama s seboj. Pri stvareh, ki sem jih nekoč zlahka opravljala, sem zdaj bolj utrujena in potrebujem več časa za regeneracijo.

Kako ste se usmerili v raznovrstna področja, ki se vsaj na prvi pogled morda sploh ne povezujejo?

Sem precej umetniški tip človeka. Po končani gimnaziji sem razmišljala o vpisu na arhitekturo, a sem se zaradi sprejemnih izpitov raje vpisala na pravno fakulteto. Danes delam na sodišču in službo dopolnjujem s številnimi konjički, ki me razveseljujejo. Predvsem me sprošča in zadovoljuje peka, čeprav se zunanjemu opazovalcu mogoče res ne zdi. Namreč ko ustvarjam slaščice, torte, piškote in jih krasim, ne sme biti nikogar zraven. Potrebujem mir, da nahranim umetniško žilico.

Zakaj, kako in od kje potemtakem moto navdušenje? Ker na motorju pa se – predvidevam – vendarle nenehno dogaja in ni miru.

Že odkar pomnim, sem napovedovala, da bom nekoč imela motor. Že kot majhna deklica sem rada gledala dirke MotoGP, zanimive so mi bile in zraven sem komentirala, da bom imela motor, ko bom velika. Pri 21 letih sem uspešno opravila izpit za najtežji motor, čeprav prej nisem nikoli vozila niti skuterja. Prva leta sem večinoma vozila po poligonih in dirkališčih, tudi rekreativno sem dirkala, a je sčasoma postalo predrago zame. Potovati pa sva začela skupaj s Primožem in cestaka je takrat tudi zamenjal potovalni motor s kovčki, ki omogoča udobnejšo vožnjo.

Sta se Primožem spoznala prek motoristov?

Seznanil naju je skupni prijatelj motorist. Obiskali so me in poskusili moje piškote, Primož pa se je zatem večkrat in vse pogosteje vračal po nove in nove (smeh).

Zdaj vse dopuste skupaj preživljata na motorju. Med daljšimi moto potovanji se je v vseh letih verjetno nabralo že kar nekaj obiskanih držav?

Vse od leta 2010 se dvakrat, trikrat, tudi štirikrat letno za vsaj en teden in vmes dvakrat zagotovo vsaj za tri tedne odpraviva na daljše motoristično potovanje. Prevozila sva skoraj celotno Evropo, razen Skandinavije in Velike Britanije. Med drugimi sva obiskala Albanijo, Grčijo, Romunijo, Bolgarijo, italijanska otoka Sicilijo in Sardinijo ... Vrtiva se na destinacijah, kjer lahko od doma prideva z motorjem.

Kje in zakaj vam je bilo najlepše?

Na Sardiniji sem bila že štirikrat in mi je najbolj všeč, saj so dobre in lepe ceste, precej je neposeljena, ni gneče in nudi čudovite panoramske razglede. Lepa je tudi Albanija.

Kakšne pa so glavne razlike med evropskimi in drugimi državami?

V balkanskih državah je po mojih izkušnjah vse bolj prvinsko, sproščeno, tudi ljudje so drugačni. Zato zadnja leta raje odpotujeva na Balkan, ki je mimogrede tudi precej cenejši kot države v Evropski uniji. Velika mesta in prestolnice naju kot motorista ne privlačijo preveč, raje potujeva po vaseh, kjer imava stik z domačini in lahko poskusiva številne lokalne jedi, ki jih sicer ne bi.

Države na moto potovanjih torej spoznavate prek ljudi in kulinarike. Kaj nenavadnega ste doslej poskusili?

O, marsikaj, kajti jem vse, četudi je še tako čudno. Jedla sem bobra, losa, dimljene ribe s specifičnim okusom in tudi z močnim vonjem po strohnelem. Rada poskusim in do zdaj mi ni bilo žal. Spoznavanje kulinarike je smiselno in pomembno, saj se mi zdi, da prek jedi še bolj spoznaš državo in njene posebnosti. Ponavadi s potovanj tudi pripeljem domov različne sestavine, iz katerih pripravim jedi in povabim domače, bližnje in prijatelje na kulinarične večere. Včasih se tudi igram in preizkušam. V naše jedi vpletem del kulinarike s potovanj, da preverim, kako bi se lahko določen okus izrazil v piškotu, torti ali mesni jedi.

Radi dobro jeste, a ste videti zelo fit. Pa tudi sicer za motor potrebuješ kondicijo. Kako jo vzdržujete?

Redno treniram in obiskujem telovadnico in zato po mojem mnenju dokaj enostavno zdržim celodnevne vožnje. Veliko delam na mišični masi in hkrati krepim kosti. Ob začetkih pa sem resnično precej čutila bolečine v mišicah, bolele so me roke in hrbet. A vseeno je potovalna vožnja veliko manj naporna in zahtevna kot dirkalna, kajti na dirkališču si po petih, 10 minutah že zelo izčrpan.

Obenem hodite v hribe, dvigujete uteži ...

Obiskujem telovadnico, kjer individualno izvajam crossfit vadbo, ki vsebuje tudi dvigovanje uteži. S tovrstno telovadbo sem začela pred osmimi leti, ko so v bližini mojega takratnega doma odprli novo telovadnico. S fanti – bila sem edina punca – smo dvigovali uteži in še danes vztrajam. Dvakrat tedensko me vodi osebni trener, štirikrat sama telovadim.

Kako vam uspe biti tako disciplinirani, da telovadite vsak dan?

Zdaj že pogrešam vadbo, če jo kakšen dan izpustim. Prišla mi je v kri in z veseljem si vzamem čas zanjo. Sprostim se, uživam ob napredku. Čeprav prav tako opažam, da potrebujem čedalje več časa za spanec in regeneracijo.

Koliko kilogramov uteži ste sposobni dvigniti?

Odvisno od stopnje treningov, saj v enem obdobju dvigujem normalne teže in stopnjujem, da lahko zatem več dvigujem. Sem pa že dvignila 110 kilogramov med izvajanjem mrtvega dviga, medtem ko je moja delovna teža, da lahko v štirih serijah po 10-krat izvedem mrtvi dvig z okoli 90 kilogrami.

Uf, veliko. Ali imate tudi zato vzdevek Sharpy, ki ga lahko razumemo kot močna, ostra in bistra? Ali je pomen za vas drugačen?

Sharpy je okrajšava vzdevka SharpNinja, ki se me je prijel kot motoristke. Izbrala sem si ga po nakupu prvega motorja. Ninja, ker sem tedaj trenirala karate, Sharp zaradi ostrine. Očitno mi pristaja in zdaj me vsi motoristi poznajo kot Sharpy oziroma SharpNinjo.

Pa ste ostri?

Mogoče do koga. Predvsem sem trmasta in vztrajna, sicer pa sem po horoskopu umirjena riba.

Torej ste resnično zanimiva mešanica – ostri, trmasti, vztrajni in umirjeni. Ste tudi vedno pogumni ali vas kdaj popade strah?

Strah me je bilo, ko sem se dvakrat vozila zadaj na motorju. Zato imam verjetno svojega, pa tudi, ker rada držim vajeti (beri: krmilo) v svojih rokah. Tudi v avtomobilu sem nerada sovoznica. Med moto potovanji me ni bilo nikdar strah, saj do zdaj nisva imela nobenih večjih pretresov. Mogoče je bilo sprva malce neprijetno v Bolgariji, kjer sva prespala v romskem naselju. A hotelček je bil lep, motorja sta varno prenočila na dvorišču in izkušnja je bila prav prijetna. Ne, ni me strah, ko potujeva. Včasih kdo drug izrazi bojazen, zakaj greva ravno v Bolgarijo, Romunijo ali Albanijo, kjer naj ne bi bilo varno. Ampak doslej sva se med potovanji v nanizanih državah dejansko počutila bolj varno kot v nekaterih evropskih in zahodnih.

Zagotovo je bila kakšna dogodivščina? Katere se spomnite z zadnjega potovanja?

Zelo zanimivo je bilo letos v Romuniji. Med spustom s Transfagaraša sta naju na cesti pričakala dva medveda. Seveda sem skočila z motorja ter ju začela navdušeno fotografirati in snemati, Primož pa me je zadaj glasno svaril, da je lahko kje v bližini njuna mama. Ampak v zanesenosti tega nisem pomislila, kajti pri nas pač ne vidiš vsak dan medveda od tako blizu. Vse se je srečno končalo, verjetno tudi, ker so medvedi v transilvanskih gozdovih navajeni številnih turistov in na počivališčih čakajo hrano.

Torej gre torej za nekakšno sožitje med turisti in medvedi, sodelujejo in vsi so zadovoljni. Ste tudi vi zadovoljni v življenju?

Da, sem. Nič mi ne manjka. 

Kaj vas osrečuje?

Malenkosti. Opravki okoli nove hiše, da lahko ustvarjam, urejam, sadim, pridelujem, nabiram svoje sadje in zelenjavo. Osrečujejo me peka in hobiji ... Z veseljem počnem, kar mi je všeč in najbolj sem zadovoljna, ko najdem čas za vse. Četudi mi ga včasih primanjkuje za spanje, ampak spanec bom že še nadoknadila (smeh).

Ste kdaj žalostni?

Hm ... Da, ampak redko. Recimo takrat, ko mi kaj ne uspe po načrtih in kdaj tudi brez otipljivega razloga ... Ker pride tako obdobje. Mogoče zaradi vremena, mogoče zaradi poškodb, zaradi katerih vadbe in regeneracija niso, kot bi morale biti. Ampak doslej sem še vse premagala.

Omenili ste poškodbo. Kakšno in kako je nastala?

Pred 12 leti se je na smučišču nekdo zaletel vame. Imela sem zdrobljeno vretence in dejansko nimam enega vretenca. A na srečo ne čutim hujših posledic, mogoče ravno zaradi ukvarjanja s športom.

Torej se po nesreči niste predali?

Po poškodbi so mi napovedali, da ne bom smela dvigovati več kot pet kilogramov. Ampak s strokovno pomočjo trenerja mi je uspelo. Seveda se obenem zavedam, da zaradi omejitev ne bom postavljala rekordov. Ampak sem se pod nadzorom naučila pravilno dvigovati uteži, kar mi pride prav ne samo v telovadnici, temveč tudi v vsakdanjem življenju.

Torej ste odkrili srečo v več stvareh. Kaj pa svetujete drugim, kje naj najdejo zadovoljstvo?

Poiščite si nekaj, kar vas osrečuje. Iščite zadovoljstvo, ne ozirajoč se morda na pomisleke, kaj si drugi mislijo ali kaj se spodobi početi. Bodite zvesti sebi, unikatni in samosvoji. Tako kot zame pravijo, da sem samosvoja.