Sebastian je pred dvajsetimi leti polnil koncertne dvorane in verjetno ni bilo najstnice, ki ne bi imela na steni svoje sobe vsaj enega posterja priljubljenega pevca. Prvi slovenski najstniški idol je osvojil Slovenijo, ko je leta 2000 nastopil na lepotnem izboru za Miss Slovenije, in sicer s skladbo 'Hočem to nazaj'. Z njo se je prebil na vrhove vseh slovenskih glasbenih lestvic in kar naenkrat ni bilo revije, radijske ali televizijske oddaje, v kateri ne bi omenjali simpatičnega Štajerca, ki obvlada plesne gibe. V svoji glasbeni karieri je izdal dva albuma in njegov prvi album Hočem to nazaj!, ki je izšel februarja 2001, je bil kar devet mesecev na lestvici najbolje prodajanih albumov. Toda glasba nikoli ni bila edina strast v njegovem življenju. Velik del njegovega življenja je bil vedno tudi ples. In zanj se je na koncu odločil, posveča pa se mu še danes. Sebastian je namreč lastnik ene največjih slovenskih plesnih šol pri nas, s katero je aktiven tudi v Avstriji. Je referent na mednarodnih kongresih, izobražuje na konvencijah in je edini inštruktor zumbe z vsemi licencami v Sloveniji. "Še vedno se imam za mladeniča, ki ga čaka še lep kos poti v življenju in če bo ta vsaj pol tako razburljiva, kot je bila do sedaj, bom noro vesel," pravi Sebastian in doda: "Nočem zapravljati časa s stvarmi, ki me ne veselijo; za to je življenje prekratko."

Leta 2000 si slovensko glasbeno sceno osvojil s hitom “Hočem to nazaj!”, zdaj, dvajset let kasneje, pa izdal remix pesmi. Kakšni so bili občutki med snemanjem, kako jo je bilo znova peti pred kamero? Verjetno je bilo prisotne kar nekaj nostalgije ... 

Moram priznati, da je bilo prisotnega precej več vznemirjenja, kot sem pričakoval. Še pred nekaj meseci sem mislil, da za kaj takega ni veliko možnosti, ker mi je bilo enostavno nepredstavljivo, da bi se dejansko spustil nazaj v glasbeno morje; s plesno šolo in plesnimi izobraževanji, ki sem jih vodil po tujini, sem namreč imel tako zapolnjene urnike, da ni bilo realnih možnosti glasbo še kamor koli uvrstiti, če sem želel ohraniti vsaj nekaj miru. No, pa je nedavno tega pogovor s prijatelji nanesel na leto 2020 in da je 20. obletnica pesmi “Hočem to nazaj!”, pa se mi je zdela zanimiva igra številk - trikrat 20. Na dan obletnice smo potem objavili še posnetek mojega premiernega nastopa z izbora Miss Slovenije, in ko se je pod posnetkom vnel pravi požar spominov, čestitk in voščil, sem vedel: remix se mora zgoditi.

Poklical sem Zvoneta Tomca, avtorja originala, in mu predstavil idejo, ki mu je bila takoj všeč. In se je začelo! Po tolikih letih pred mikrofonom sem blazno užival — tudi v tem, kako natančen je Zvone pri snemanju vokalov. Seveda smo ob tem obujali spomine in verjetno je prav to, kar nam je pesem dala — spomine, izkušnje, številne znance in prijatelje ter meni nenazadnje tudi novo življenje — njena največja zakladnica. Pa ne samo meni: tudi odraščanje cele generacije otrok je pesem pomembno zaznamovala. In ko smo na vse to poslušali še besedilo pesmi, ki je “V meni še živi goreč spomin, ko skupaj sva bila. Imela sva vse: ljubezen, raj. Zdaj hočem to nazaj!” nam je šele postalo jasno, kako primerna je pesem prav za leto 2020, ko živimo v popolnem kaosu in nenehnem strahu in resnično potrebujemo nek časovni stroj, ki nas bo popeljal v čas, ko je življenje bilo še enostavnejše, ko smo se še lahko družili, objemali in ljubili brez omejitev — in to zdaj hočemo nazaj. Ker ima torej pesem že sama po sebi toliko zgodovine, karakterja in spominov, sem si mislil, da ta trenutek ni primernejše pesmi za to poslanstvo.

Kako se spominjaš obdobja izpred dvajsetih letih? Od takrat se je veliko spremenilo ... Takrat se glasbenikom na primer še ni bilo treba ukvarjati z družbenimi omrežji in podobnimi stvarmi. 

No, socialna omrežja so zagotovo tisti element, ki se ga moram najbolj navaditi. Vedno sem bil zadržan okoli pretiranih pogledov med stene mojega doma, ker se mi je to zdelo vedno precej neprimerno, morda tudi zato, ker me samega ne zanima, kako živi moj sosed. A ljudje smo si različni in v teh 20 letih se je ta ekshibicionizem estradnikov, ne le pevcev, močno potenciral; različni resničnostni šovi so kamere spustili v najbolj skrite kotičke naših življenj in socialna omrežja so vse to samo še bolj zanetila. Sam se imam še vedno za otroka stare šole, ko se mi zdi, da vsako vprašanje ne potrebuje odgovora in da nekatera vprašanja kdaj niso na mestu. Sicer pa sem izjemno vesel, ko vidim, da občinstvo posluša slovenske izvajalce, slovensko glasbo in slovensko produkcijo, morda je še največje presenečenje, ko slovenski pevci danes zapojejo v hrvaškem jeziku — in publika to sprejme. Pred 20 leti je bilo to malodane nepredstavljivo. Je pa bilo tisto obdobje noro hektično. Koncerte, fotkanja, podpisovanja in druge termine sem komaj dohajal, na vsakem koraku sem imel okoli sebe množice in skozi to sem se naučil biti veliko bolj družaben, kot sem bil pred tem.

Se še spomniš trenutka, ko si se odločil, da boš opustil glasbo in se povsem posvetil plesu? Je bilo to nekaj, o čemer si razmišljal dalj časa?

Seveda se spomnim. Plesno šolo smo odprli leta 2003 in jo potem v nekaj letih spravili res na vidno mesto v Sloveniji. Leta 2011 sem nato v Mariboru organiziral dogodek, na katerega sem povabil tudi Moniko Schuchlenz. Ko si je ta s kolegico ogledala dogodek, je rekla, zakaj ne bi nekaj podobnega poskusili tudi v avstrijskem Gradcu. No, prva ura je bila izjemno dobro obiskana in iz tega gostovanja je potem nastala prva redna ura, iz prve redne ure nato že kmalu druga redna, pa potem prvo gostovanje na športnem kongresu, konvencijah itd. Vse skupaj se je potem popolnoma nepričakovano, tudi v Avstriji, tako eksponentno razvilo, da se obojega ni dalo več kombinirati, zato sem se moral odločiti, kaj bo plan A. Takrat sem imel že dovolj izkušenj, da sem lahko objektivno ocenil, kaj je boljši dolgoročni načrt in tako je zmagala plesna šola. Ocenil sem, da sem v njenem ustvarjanju veliko manj odvisen od zunanjih dejavnikov kot pri glasbi in zato vso svojo ustvarjalnost preusmeril prav vanjo. 

Danes smo ena največjih slovenskih plesnih šol, v kateri plešejo z mano otroci od 4. leta naprej v otroških in mladinskih programih ter odrasli vse do starosti upokojencev pri skupinskih vadbah, glasba pa je zato lahko ena izjemno sladka češnja na vrhu smetane, pri kateri mi ni treba reči vsemu “da”, ampak lahko izbiram projekte in ideje, ki jih začutim. Najpomembneje mi je v tej fazi mojega življenja nabirati utrinke, drobne spominčice, ki se mi vtisnejo v življenje in pustijo sled, ki me dela bogatejšega. Nočem zapravljati časa s stvarmi, ki me ne veselijo; za to je življenje prekratko. To je tudi razlog, zakaj je bil tako velik užitek ustvarjati 2020 remix pesmi “Hočem to nazaj!” — ker sem enostavno vedel, da bom s tem ustvaril ogromno lepih spominov sebi, predvsem pa tudi mojim takratnim oboževalcem, ki so danes odrasli, verjetno poročeni, s svojimi otroki in družinami ter tako na čisto drugi točki v življenju kot takrat, ko smo se pogosteje videvali na koncertih.

Pa pogrešaš glasbo, odre, snemanja spotov ... 

Iskreno povedano, veliko manj, kot si morda mislite. Veste, če bi želel ustvarjati, bi brez težav lahko: še vedno tudi zasebno poznam praktično vse, ki na slovenskem glasbenem prizorišču kaj pomenijo, in samo nekaj klicev bi moral narediti, pa bi že bil(i) v akciji. A z leti se prioritete spreminjajo in tudi sam sem začel ceniti drugačne stvari, kot sem jih nekoč. Takrat recimo nisem načrtoval dopustov oz. sem jih načrtoval v luknjah, ko morda kdaj ni bilo kakšnega nastopa, ker je pač vse bilo podrejeno glasbi in je za mano stalo toliko ljudi, ki so od tega živeli — če bi se ustavil jaz, bi se morali tudi oni. Danes je obratno: zelo veliko delam in to, kar delam, znam delati dobro. Kljub temu se vsak drugi mesec nagradim s kakšnim potovanjem in praktično ni projekta, ki bi mi to lahko preprečil, ker sem se naučil, da se svet še vedno vrti naprej, četudi nisem zraven pri vsaki stvari. A vseeno, da ne bo pomote: izjemno uživam v prav vsakem glasbenem nastopu in noro se mi je družiti s publiko ali koga presenetiti na kakšnem rojstnem dnevu, poroki, praznovanju, povedati želim le, da za osebno srečo te pozornosti ne potrebujem tako zelo, kot sem jo morda včasih, je pa blazno lepo imeti možnost vse to doživeti tudi dandanes.

Te še kdaj na cesti pocuka za rokav kakšna 'stara' oboževalka, ki je pred 20 leti norela na tvojih koncertih?

To se dogaja pogosteje, kot bi po vseh teh letih pričakoval. Preko socialnih omrežij smo tako ali tako veliko več in lažje v stiku, kot smo bili pred 20 leti, ko smo morali pisati in pošiljati navadna pisma, sicer pa se tudi na nostalgičnih nastopih in ob podobnih priložnostih redno videvamo. Zanimivo jih je opazovati zdaj — “nekaj” let kasneje, kako so si uredili življenja, kam jih je pot zanesla, s čim se ukvarjajo. Veliko, sploh v zadnjih tednih, si tudi pišemo o vsem, kar smo doživeli skupaj in ob tem vedno znova opazim, kako živo se mi je tisto obdobje vtisnilo v spomin — nemalokrat se nekaterih podrobnosti spomnim, kot bi se zgodile šele pred nekaj dnevi.

Kaj ti je od takratnega časa najbolj ostalo v spominu? Kar se še danes večkrat rad spomniš?

Uh, koliko je tega. A imava toliko prostora? (smeh) Na hitro recimo se spominjam poznovečernega fotkanja sredi ljubljanskega križišča ali pa tistega, ko so me polivali z mrzlo vodo. Spominjam se, ko sem hitel na nastop v Šempeter, zaradi slabih navodil pa pristal v Šempetru pri Celju namesto Šempetru pri Novi Gorici. Ali pa bivakiranj oboževalk pred mojo hišo, reševanj iz zakulisja z blendiranimi avti, spominjam se tudi, kako močnih je lahko več sto najstnic skupaj ... Pa spanja pod mizami v garderobah med nastopi zaradi izčrpanosti, pa več tistoč, če ne več desettisoč razdeljenih avtogramov na kartice, plakate in CD-je (kdaj tudi neoriginalne CD-je, haha) ... Kupov plišastih igrač, ki sem jih vozil domov ... Poštarskih vreč pisem, ki so mi jih vozili poštarji. In še in še in še bi lahko našteval. Če kaj obžalujem, je le to, da smo to zakulisno dogajanje premalo evidentirali; takrat ta segment še ni bil tako razvit. Lepo bi bilo danes pogledati posnetke iz zakulisja, kakšni smo bili, o čem smo se pogovarjali in kako družili. 

Vse to si sicer lani ponovno doživel na zabavi Tutti Frutti .... Bi ponovnil še kakšen tak koncert?

Seveda bi. Kaj pa je lepšega kot priti na koncert, odpeti največje hite in v ljudeh zbuditi vse lepo, kar so doživljali ob moji glasbi in nenazadnje tudi jaz ob njihovi naklonjenosti, v zameno za to pa nazaj dobiti zvrhan koš čiste ljubezni? Res bi moral izgubiti ves stik z realnostjo, da bi mi taka izkušnja, ki tako zelo obogati mojo zakladnico spominov, bila mrzka. Zato ja, seveda načrtujemo kakšno mini turnejo po različnih lokacijah po Sloveniji, kjer smo nastopali, ko bo korona minila. Pripravljam program, kjer bomo peli ne le moje hite, temveč bomo naredili prelet vseh hitov tistega obdobja, tudi s pesmimi Bepop, Game Over in drugimi. To bo pravi mali enourni “feel good” časovni stroj nazaj v spomine in lepše čase.

Zdi se mi, da Slovenci še vedno zelo radi žuramo na hite iz 90ih in 00ih. Tudi mladina, ki ni odraščala s to glasbo ... 

Zanimivo, a ne? Pa so moji glasbi takrat govorili “instant glasba” in kako ne bo preživela. Poglejte nas: še 20 let kasneje lahko brez težav na zabavi zavrtite “Hočem to nazaj!” in publika bo ponorela. Morala zgodbe: ne ukvarjajte se s tem, kaj pravijo drugi; škoda je vaše energije. Do svojega mnenja imajo vso pravico, a na koncu dneva je to še vedno le njihovo subjektivno mnenje, nikakor ne objektivno dejstvo. Zato stremite k lastnim ciljem, poslušajte svoj notranji glas, v vsaki točki svoje misije oddelajte, kot tisti hip najbolje veste, znate in zmorete — in potem je skoraj nemogoče, da vam ne bi uspelo. In morda potem tudi vas čaka trenutek, ko se bodo 20 let po vaših uspehih ljudje okoli vas vseh teh zmag še vedno veselili z vami. Prav to je tisto, kar dela življenje lepo in zanimivo, nikakor ne tisti, ki svet vidijo kot na pol prazen, ne poln kozarec.

V teh dvajsetih letih si se spremenil tudi sam. Ko se danes ozreš nazaj, je kakšen nasvet, ki bi ga dal mlademu Sebastianu?

Verjetno bi mu rekel, da naj še bolj zaupa svoji intuiciji; eno jo je namreč poslušati in slišati, nekaj drugega ji je potem tudi zaupati in se po njej ravnati. Verjetno bi mu tudi rekel, naj se bolj sprosti, naj ne bo tako hudo zadrt in fokusiran ter da lahko kdaj in kje s čim tudi kiksne in se bo svet še vedno vrtel naprej. To, da stvari jemlje malo manj smrtno resno, ker bo na koncu kljub temu vse odlično, in naj zato morda še za odtenek bolj uživa in doživi vse dogajanje okoli sebe, bi bil verjetno najpomembnejši nasvet, ki ga danes velikokrat dam mladim na pot. Sam nisem bil nikoli zagovornik ekstremov: niti, da si čisti flegmatik in niti, da si popoln deloholik. Za zdravo življenje se mi zdi nujno najti pravo ravnotežje med obojim — to je umetnost življenja.

V začetku letošnjega leta si praznoval 40. rojstni dan. Bi rekel, da si do 40. leta dosegel vse, kar si si zadal?

Ko so me kot otroka vprašali, kaj bi želel biti po poklicu, sem vedno rekel, da bi rad bil učitelj. Najprej je bila v igri slovenščina, potem nemščina, na koncu pa sem iz čisto praktičnih razlogov postal profesor angleškega jezika in književnosti in diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Obenem sem kot otrok vedno vedel (pozor: vedel, ne upal — ne me vprašati, kako), da bom nastopal, pel, plesal, zabaval ljudi. Tako sem z 19. leti začel graditi svojo glasbeno pot in ta se je razvila tako dobro, da imava lahko 20 let kasneje ta intervju, ter obrodila kar nekaj pesmi, ki živijo še danes. Kmalu za tem sem odprl tudi svojo plesno šolo, ki danes vsako sezono razmiga več kot tisoč mladih in odraslih v Sloveniji in tujini. Prav tako sem referent na mednarodnih kongresih in izobražujem na konvencijah. Sklepam, da lahko objektivno ocenim, da sem presegel pričakovanja, ki sta jih starša imela zame, ko sta me peljala v prvi razred osnovne šole, in se veselim vsega, kar je še pred mano. Še vedno se imam za mladeniča, ki ga čaka še lep kos poti v življenju in če bo ta vsaj pol tako razburljiva, kot je bila do sedaj, bom noro vesel.

Si si za prihajajoče desetletje zadal kakšne cilje?

Verjetno to ne bo odgovor, ki ste ga pričakovali, a moji cilji niso vezani na neke materialne dobrine in uspehe, kakorkoli stereotipno se to zdaj sliši; ti so vezani bolj na doživetja. V naslednjih letih bi rad končno plaval z delfini, kar mi do zdaj nekako ni uspelo, prevozil bi rad Aljasko, o kateri sanjam že od nanizanke Severna obzorja iz otroštva, skočil v tandemu iz letala, najraje nad Dubajem z norim razgledom, obiskal gorile v naravnem okolju v afriškem Kongu, o čemer sta mi pripovedovala prijatelja, šel še na kakšno križarjenje, zaradi mene lahko še enkrat po Karibih, še raje pa po recimo skandinavskih fjordih, ki jih še nisem doživel. Rad bi videl severni sij in šel obiskat Božička v Laponijo. Še dalje bi se rad enega dolgega potovanja letno lotil sam s sabo, se za nekaj mesecev recimo vrnil na Tajsko in tam delal — nič, le pobegnil od vsega in se skril pred samim sabo. To so cilji, za katere živim in delam. In če imaš ob vsem tem še službo, ki te izpopolnjuje in veseli, ležeš zvečer v posteljo in si misliš: “Življenje je lepo.”