Verjetno se vsakemu človeku v življenju zgodi, da na neki točki obstane, ker ni zadovoljen sam s sabo. Nekateri dajo to krizo mimo, spet za druge so to rane, ki za seboj pustijo sledi. Zdi se mi, da smo ženske veliko bolj kritične do samih sebe kot moški. Večinoma se moški obremenjujejo le za kratek čas, potem pa dajo to krizo mimo in gredo naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Takšne in drugačne zgodbe o nesamozavesti, slabi podobi, zaničevanju samega sebe, motnje hranjenja so med nami vsakodnevno.
Le da nekatere ostanejo skrite za štirimi stenami. Dejstvo je, da se veliko premalo govori o raznoraznih težavah, ki jih imamo. Veliko ljudi je še vedno zaprtih, za nekatere so take teme še vedno tabu. Nekateri svojih težav ne delijo niti z najbližjimi družinskimi člani in prijatelji. Sama sem kolegice “naučila”, da moramo med sabo odkrito govoriti o vsaki težavi, ki nas daje. Pa naj bo to o samopodobi, psihičnih težavah, intimi ali pa o moških. Zdi se mi, da vsak potrebuje vsaj enega človeka, ki se mu lahko popolnoma zaupa in se z njim pogovori o stvareh, ki ga mučijo. Pomembno je, da se ne zapiramo vase, ampak da o tem naglas spregovorimo. Nismo sami - niste same!
Zato sem se odločila spregovoriti in napisati svojo zgodbo. Da ženske vidite, da niste same v tem, niste edine, ki imate za seboj neko zgodbo, ki je na vas pustila posledice. Preveč mislimo na ostale, kako bodo to sprejeli, preveč se obremenjujemo z raznoraznimi ideali, ki v resnici sploh niso ideali. So le ženske, ki na sebi nosijo nekaj slojev ličil, umetne trepalnice, natančno začrtane obrvi in nekaj botoksa na določenih kotičkih. Ob takih in drugačnih, v večini oči idealnih slikah, vidimo samo neko primerjanje, kaj druga dekleta imajo in česa me nimamo, kako imajo perfekten obraz in nasmeh, popolno postavo - ker imajo pač srečnice tako konstrukcijo in dobro poznajo svoje kote, da njihovo telo na fotografijah izpade bolje - me pa imamo povprečen, zdolgočasen obraz, poln napak, kakšen zobek postrani, normalen pas, ki žal ni 10-krat ožji od naše ritke, in pomarančasto kožo, ki jo vsakič pokažemo na zgočem soncu, ko se oblečemo v kopalke.
Ob vsem tem pozabljamo nase. Pozabljamo na našo lepoto, ki pod vsemi temi slikami in ličili ugaša. Ugaša pod temnimi mislimi in katastrofalnim prepričanjem, kako si nismo dovolj, kako rade bi bile popoln odsev deklet z družbenih omrežji.
Z namenom smo si različne. Smo unikatne.
Zakaj bi hotele biti kopija nekega dekleta, ki ga sploh ne poznamo? Kaj pa, če bi raje namesto tega iz sebe naredile največ, kar se da in svetu ponosno pokazale ta naš unikaten obraz in unikatno telo?
Stara sem 24 in moja zgodba sega kakih 11 let nazaj. Kot večina težav se je tudi ta pričela v najstništvu. Od desetega leta so se kilogrami počasi nabirali. Pri meni je še ta posebnost, da se večina maščobe kopiči na trebuhu, noge pa so v neskladju s trebuščkom, ker so bolj suhe. Torej, moja postava je spominjala na sodček z nogami. Čeprav sem se vsak večer, ko sem se stuširala, gledala v ogledalo in kljub žaljivkam, ki sem jih prejemala zavoljo prekomerne teže, se zaradi ljubezni do hrane nisem povsem zavedala odvečnih kilogramov. Pri trinajstih letih sem dosegla vrhunec - imela sem 75 kg. To so leta, ko dekleta začnemo gledati za fanti. Začnemo odraščati, spoznavati same sebe in postanemo še bolj kritične do sebe. Torej, kritična leta, ki v veliko primerih zaradi nezadovoljstva pripeljejo do različnih motenj prehranjevanja in samopoškodovanja zaradi depresije in nesprejemanja. Pri meni tega na srečo ni bilo, a verjamem, da se veliko deklet (in moških) sooča s takimi stvarmi. Iskreno si želim, da tega ne bi bilo.
V meni je gorela močna želja, da bi bila lažja za par kilogramov, da bi bila sprejeta v očeh sošolcev, in da bi bila všeč kakšnemu fantu.
Dobesedno se je zgodil čudež in želja se mi je začela uresničevati. V nekem trenutku se je telo uprlo in začelo hujšati samo od sebe, pa čeprav sem jedla normalno in nisem telovadila. Tako sem pri petnajstih letih in 171,5 cm višine imela 55 kg in to je bilo edino obdobje, ko sem celo imela nekaj samozavesti, ki pa je leto zatem ugasnila. Ker sem že od malih nog imela željo, da bi postala model, sem obiskala modno agencijo. Zavrnili so me, češ da bi morala shujšati in si oblikovati telo. Ker sem vedela, da to ne bi bilo zdravo in da bi si s tem lahko škodovala, sem se odločila, da ne bom hujšala zgolj zato, da bi zadovoljila “trg navidezne popolnosti”. Namesto tega sem svobodno zakorakala naprej po poti, ki mi jo je namenilo življenje. Prišla sem v srednjo šolo in na mojem meniju so se znašli sendviči in hitra prehrana. Zanemarila sem se. Kilogrami so se mi začeli počasi in potiho vračati. Nekaj let nazaj sem se malo vzela v roke in nekaj mesecev hodila v fitnes ter shujšala 5 kg. Imela sem 64 kg. To obdobje seveda ni dolgo trajalo, saj so se mi kilogrami začeli znova nabirati.
Lani februarja sem imela dobrih 73 kg, trenutek, ko sem si rekla STOP!
Tako ni šlo več naprej. V nobenem primeru nisem hotela doseči številke na tehtnici iz preteklih let. Pričela sem s telovadbo in zdravo prehrano. Čez pol leta sem bila lažja za 13 kg. Sem bila zadovoljna? Recimo. Sem hotela boljšo postavo? Absolutno. In še vedno si jo želim. Bom kdaj zadovoljna sama s sabo? Ne vem. Nekatere rane se zacelijo, nekatere pa pustijo sledi ...
Rada bi, da bi prišel dan, ko bi bila 100 % zadovoljna sama s seboj. In verjamem, da bo. Svojo zgodbo in razmišljanje sem napisala zato, da bi drugim ženskam pomagala uživati v svojem telesu in se imeti rade, če že jaz tega ne zmorem. Že dolgo si želim začeti pisati blog o vsakdanji realnosti, o kateri se ne govori naglas in upam, da mi kmalu uspe. Pomagati moramo druga drugi, se podpirati in skupaj zrušiti tabu teme ter biti močnejše kot kdaj koli prej. Pomembno je, da smo same sebi dovolj in da se ne spreminjamo zaradi drugih. Najprej moramo ljubiti sebe, šele nato nas bodo lahko ljubili drugi. Želim si, da ne bi bilo vsega tega negativizma. Želim si, da se naslednjič, ko se ne boš dobro počutila glede sebe zaradi katerega koli razloga - ustaviš, vdihneš, se pogledaš v ogledalo in si naglas rečeš: “Jaz sem jaz in to je dovolj. Sem najlepša in zmorem!”
Vsi, ki me poznajo osebno, vedo, da sem velika optimistka in da poskušam tudi iz najslabših stvari potegniti nekaj dobrega, pozitivnega.
Zato bi rada, da iz tega mojega zapisa tudi ve izvlečete nekaj dobrega! Bodite same sebi največja inspiracija in zgled v življenju. Cenite se in pokažite, kako močne ste. Ko boste najbolj na tleh, vedite, da je to z razlogom, da postanete močnejše. Imejte se rade in občudujte vsak milimeter svojega telesa! Življenje je eno, prav tako naše telo. Naj vse to ne gre v nič. Tu in takšni smo z razlogom, zato izvlecimo iz tega največ, kar se da!
Tina Zagoričnik
