Po duši in srcu si glasbenik. Kaj je tisto kar ti da glasba?

Kar globoko vprašanje. Glasba je del mene že od samega začetka. Spomnim se, ko sem bil v prvem razredu osnovne šole in sem hodil okoli bloka in si prepeval. Ko sem se naučil voziti kolo, sem se vozil naokoli in si prepeval. Potem sem začel studiozno igrati harmoniko in klaviature ter se učiti vse možnosti. Trenutno vem recimo, da je glasba pri meni kot dihanje in brez nje dejansko ne morem. Ona mi je glavno sredstvo in edini vir zaslužka. Ona je moje edino delo. Sem eden redkih, ki živi samo od koncertov in od prodaje albumov. Poleg tega nimam drugega posla. In kot slikar, ki mora slikati, jaz moram snemati in nastopati. Zanimivo je to, da vse druge stvari so nekako otipljive, glasba pa se me dotakne pri srcu. In glasba lahko zdravi, lahko pa tudi razboli, če v takšnem trenutku poslušaš glasbo, ki ti ne paše.

Kdaj začutiš, da potrebuješ tišino?

Da. To so ponavadi trenutki med večjimi turnejami, ko pridem domov in res potrebujem tišino. To se ni zgodilo velikokrat, ampak prav spomnim se enega jazz festivala v Švici, ki traja šest dni. In vseh šest dni sem imel vsak dan po dva koncera. Torej tri ure na dan sem igral na koncertih, in ko sem prišel domov dva dni nisem mogel poslušati ničesar. Potreboval sem tišino, da sem si odpočil. Ker je bil 'overload'. Ampak tako je pri vsaki stvari. 

Pravijo, da če v življenju delaš to kar imaš rad, nikoli v resnici ne delaš. Bi lahko rekel, da je tako tudi pri tebi?

To je potrebno nekoliko razčleniti. Jaz rad nastopam na odru, se pravi kadar je ta situacija, to zame ni delo. Je pa delo vse ostalo. To so predvsem potovanja. Ker delam po vsem svetu, potujem po ves dan, da pridem do kraja, kjer imam najprej tonsko vajo, ki je utrudljiva, saj je vedno z drugimi ljudmi. Zato, da lahko potem uro in pol delam tisto, česar ne jemljem kot delo. Je res po eni strani, po drugi pa ne. Da pridem do tiste ure in pol je ogromno težkega dela. 

Je pa zagotovo dragoceno, da v življenju najdeš nekaj, do česar čutiš takšno strast, kot jo ti čutiš do glasbe. 

Seveda, če ne bi čutil strasti do glasbe se ne bi odpravljal na ta potovanja, ne bi dajal intervjujev, ne bi ustvarjal glasbe, snemal ... Ko sem se podal na to pot sem se zavedal, da bo to prišlo zraven. Ampak v življenju je tako, da ene stvari imaš raje, druge nekoliko manj. Tudi vrhunskemu kuharju, ki zelo rad kuha, morda ni všeč lupljenje krompirja. Ampak se zaveda, da mora, saj bo le tako lahko ustvaril svojo jed. 

Vztrajaš v zvrsti, ki 'mainstream', te je kdaj mikalo, da bi zašel tudi v druge glasbene zvrsti?

Lepo vprašanje. Jaz sem se profesionalno začel z glasbo ukvarjati, ko sem bil star 27 let, pozno pravzparav. Če bi bil star 18 let, ko si še ne bi zarisal poti v življenju, bi verjetno ubral tudi kakšno drugo pot in bi se kasneje osredotočil na eno. Tako sem bil pa takrat kot oseba že zrel. Z glasbo sem se začel ukvarjati 18 let nazaj, zdaj imam 45 let. Takrat sem si zadal pot moje zvrsti glasbi, ki je na koncu zelo široka. Blues, soul, gospel, jazz in country. To je pet velikih stilov, ki so oblikovali vse današnje zvrsti glasbe. Ampak jaz sem si to pot zadal in si rekel, da bom samo to počel in nič drugega.

Skozi mojo pot sem dobival raznorazne ponudbe, da bi delal nekaj drugega in ki bi mi verjetno prinesle veliko več denarja. Pred samo sem imel tudi pogodbo za visok znesek za nemški trg, ampak bi moral delati nemški pop. Ampak to potem ne bi bil več jaz. Dobim tudi povabilo k sodelovanju od kakšnega slovenskega izvajalca za duet, ampak, če mi ne paše stil, tega ne sprejmem. Tega se držim in glasbeniki to cenijo. Vem, da lahko odpojem marsikaj, ampak to je tisto kar lahko odpojem najboljše. 

Koliko pa smo tem zvrstem naklonjeni Slovenci? Ali radi prisluhnemo tem zvrstem glasbe, je napredek na tem področju?

Je, zelo velik napredek. Ko sem začenjal so na moje koncerte večinoma hodili starješi ljudje in glasbeniki so me označili za nekoga, ki je v jazz takrat prinesel drugo energijo, mladostniško. Jazz so včasih poznali kot glasbo, ki je težka, jaz pa sem prinesel folk jazz, jazz, ki je povezan z rokenrolom, s plesnimi stili, kot je swing. In 18 let nazaj sta ta moja karizma in moj adrenalin verjetno odprla pot marsikaterem jazz glasbeniku. Ker za tiste čase napolnit Križanke ali Cankarjev dom s to glasbo, kot je to uspelo meni, je bilo nekaj nepojemljivega za Slovenijo. Danes pa je to že nekaj normalnega in na moje koncerte hodijo tudi mladi, cele družine pravzaprav. Je premik na tem področju, opažam le, da če govorimo o jazzu, v Sloveniji igrajo veliko moderen, avantgarden jazz, malo ljudi pa se vrača h koreninam pravega jazza. Tistega, ki je največja vrednost in ga slišimo v hollywoodskih filmih. Ki je fundamentalen. 

V zadnjem času veliko nastopaš z Majo Keuc - Amayo, s katero se mi zdi, da sta se zelo lepo energijsko ujela.  

Z Majo sva se res našla in midva sva ena redkih izvajalcev, ki soul glasbo delava res na visokem nivoju. Sicer se poznava že dolgo časa. Ko sem jo prvič povabil k sodelovanju je bila stara 18 let. Takrat sem delal s simfoniki, ona pa je bila ravno v šovu Slovenija ima talent. Takrat sva skupaj tudi nekaj posnela, nato pa je ona odšla študirat v tujino. Kasneje je ona prišla na idejo, da bi bilo zelo zanimivo, če bi sodelovala, jaz pa nisem okleval, ker sem vedel, da lahko ustvariva nekaj dobrega tudi za širšo množico. In res sva, kar se kaže po tem, da je za nama že več kot štirideset koncertov in vedno več jih imava. Imava tudi podoben humor in gojiva veliko ljubezen do glasbe. Na njo gledava s strahospoštovanjem in je ne delava kar tako. Oba sva tudi velika gurmana in se zelo dobro ujameva. Drug drugega dvigujeva.

Nekateri so najbolj ustvarjalni, kadar so srečni, spet druge navdihuje bolečina. Kam sodiš sam?

Največ stvari sem ustvaril in napisal kadar se je zgodila kakšna žalostna situacija s partnerko. Največ sem pisal o ljubezni, zelo malo pišem o drugih temah. Vedno sem namreč oboževal ta stik z žensko, to energijo in vse to kar se dogaja. Kadarkoli sem bil razočaran ali se morda ni uresničila kakšna platonska ljubezen, takrat sem največ pisal. Moram reči, da sem zadnje čas privat kar srečen in zato zelo malo pišem. 

Sicer pa je moj ustvarjalci proces zelo različen in ga težko opredelim. Kdaj najprej napišem glasbo, nato besedilo, drugič spet obratno. Kdaj si zapišem samo idejo in jo razvijem šele leta kasneje. Nikoli ni bilo po istem postopku. Je pa zanimivo, da ko začutim inspiracijo sem spodoben v dvajsetih minutah končati zadevo. In jo tudi moram. V takšnih trenutkih me ne sme nihče motiti, ker sem v elementu. Ampak potem lahko mine tudi nekaj mesecev preden spet kaj napišem. 

Zdi se mi, da glasbo doživaljaš zelo čustveno, da ko si na odru, si povsem predan temu kar igraš.

Ja, zelo. Grdo rečeno, jaz igram za sebe. Ne igram za občinstvo. Seveda potrebujem publiko, ampak jaz igram za sebe in kot igralci želim besedilo predstaviti, kot da sem ga zares doživel. Tudi v studiu se tako obnašam. Nikoli ne igram samo, da bi bili toni pravi in to je razlika med mojstrovino in srednim delom. Toni so lahko pravi, a če ni odpeto doživeto, ni isto. Jaz imamo večino koncerta zaprte duše in moj cilj niso uspešnice. Jaz hočem pokazati nekaj več. Glasbo doživljam s celim telesom in na koncertih dam veliko od sebe. Fizično in čustveno. Zaradi tega sem po koncertih pogosto izčrpan. Ampak mislim, da je to edini recept, če želiš delati desetletja in ne le kratek čas. 

Kaj ti pomeni uspeh?

To se je tekom let spreminjalo, zadnje čase pa je največji uspeh v življenju zame družina. To je največ kar pomeni v življenju. Verjetno je to pogojeno tudi z leti in kilometrino, utrujenostjo od potovanj ... Ampak neka lepa energija v družini mi največ pomeni. Da ima sin dobrega očeta je zame velik uspeh. Na glasbene področju pa imam sam za uspeh lestvico z desetimi stopnicami. Če si na peti stopnici si že uspešen, zase mislim, da sem nekje na osmi, ampak mislim, da devete ali desete niti ne bom dosegel. Ti dve sta rezervirani za zvezde, kot je Michael Jackson. 

V svoji dolgoletni glasbeni karieri si do sedaj dosegel že marsikaj, kaj ti dandanes predstavlja največji izziv?

Tudi to se je tekom let spreminjalo. Sem tak človek, da si svoje želje rad napišem na list, ki si jih želim uresničiti in če se do konca leta uresničiji tri od desetih, je bilo zame to zelo uspešno leto. Ker so moje želje zelo ambiciozne. Trenutno veliko snemam in prvič delam nekaj kar je obarvano country in to je zame izziv, ker je nekaj novega. V času korone sem snemal album, na katerem sem igral Hamonnd orgle, to je bil prav tako zame izziv. Eden mojih izzivov je tudi, da nastopim v Olympii v Parizu, ampak to stvari, ki so še odprte in se bodo morda nekoč zgodile.

Človek potrebuje izzive, sam opažam, da jih potrebujem vedno bolj. Prej sem ob glasbi vedno čutil adrenalin, ves čas sem bil navdušen in sem komaj čakal. Zdaj sem pa že toliko stvari naredil, da potrebujem nove izzive, sicer mi je to tako, kot bi si šel odrezati kos kruha.