Urška, kakšno poletje te čaka?

Glasbeno, pridno, dinamično, z veliko sadnega sorbeta!

To so tudi tisti meseci, ko si vzamemo čas za počitek in oddih. Kako ti loviš to ravnovesje skozi celo leto, med vsemi obveznostmi in skrbjo zase?

Pomaga redna telesna aktivnost, sproščanje, trening telesa in uma. Enostavno moraš si dat v urnik čas zase, ker smo ljudje nagnjeni k samouničevalnem tempu.

Pred časom si dejala, da si morala tudi sama skozi izgorelost. Si takrat naredila kakšno večjo spremembo v življenju?

Izgorimo, ko delamo proti sebi. To ni lahko spremeniti, ker s tem tvegamo službo in družbo … A je vredno. Premalo poslušamo sebe in sporočila telesa. Ženemo se do skrajnosti in se potem za silo zakrpamo. Tudi sama se nisem znala ustavit, ker sem po hudem obdobju vedela, da se bom ob postanku sesedla. Zato sem počasi zamenjala dejavnosti in okolje s tistim v skladbu z mojo frekvenco - ustvarjanja, glasbe, dinamičnih projektov. Seveda to ni čez noč. Obnavljanje energije se je pospešilo s pomočjo mojega Tina, ki je čudovit partner - in z ustvarjanjem v glasbi.

Se kdaj zalotiš, da si zavestno rečeš: 'Dovolj, vzami si čas zase, če ne boš pregorela!’

Nisem prepoznala tega, ker sem bila vedno polna energije in sem lahko delala več projektov hkrati. Enkrat pa “plačaš račun” za vse. Vedela sem, da nekaj ni prav. Prišel je Tin, s katerim je naredilo “klik”. On je tisti, ki je kasneje prepoznal izgorelost. Z njegovo podporo je šlo lažje. Veliko o tem sem napisala v svojih Facebook zapisih - blogih. Nekaj člankov na to temo - kako prepoznat in kako se lotit reševanja tega. Najti je treba vir svoje energije in ga redno obnavljat.

Kaj je tisto, kar te najbolj sprosti in umiri?

Ko sem v svoji vibraciji; v umirjeni bližini ljubljenih, v naravi, ob živalih ter med ustvarjanjem glasbe.

Ženske smo ves čas pod nekim pritiskom, da moramo izgledati popolno, da mora biti vse kar naredimo popolno in da vse zmoremo same. Se ti zdi da smo preveč zahtevne same do sebe?

Na žalost je res. Imamo tisti “superwoman” pritisk same pri sebi. Točno o tem sem pisala v blogu. Ženske smo res neverjetne; koliko stvari lahko delamo naenkrat, stvari doma, v službi uredimo, šele nazadnje se posvetimo sebi in vse več ali manj brez jamranja. Odlično, ponosna sem na vse take ženske! Vendar - potrebno si je tudi obnovit energijo in si nežno, a odločno, postavit meje, do kam gre ta naš napor.

Kdo oziroma kakšna je zate superženska?

Poleg tistega, kar sem prej naštela: superženska je čisto vsaka ženska v stiku sama s sabo. V zdravem zavedanju, v ravnovesju - kar pomeni, da ima urejene stvari na sebi kot tudi - zlasti - notranjo kulturo. Ostajajo mirne in srečne v svojem jazu in nikakor ne zavistne na druge ženske. Ženske se moramo podpirati. Poznam veliko superžensk in so res čudovite prijateljice, mame, partnerke, ali pa “solistke”. Skrbne, prizemljene, od znotraj lepe osebe. Moja supermoč pa se je izkazala takrat, ko sem se pregrizla skozi hude čase in pomagala drugim, nazadnje pa mi je uspelo rešiti tudi sebe. Vsaka je lahko superženska!

Preveč žensk se bori tudi s slabo samopodobo, na kar vplivajo tudi lepotni ideali, ki so jih ustvarili mediji. Kako vse to čutiš, če si javna oseba? So pritiski še večji?

Zadnje čase opažam, da je postalo že kar normalno, da ženske posegajo po lepotnih popravkih, operacijah … Celo mlade punce! Zakaj? Tako lepe so naravne, edinstvene! Naj mi pišejo, če rabijo kakšno podporo, če res niso srečne v lastni koži. Vse bomo premagale! Tudi glede staranja … Sama niti nočem razmišljati o letih pa grem proti 40. Naravno staranje je zelo lepo, pogoj je zdravje, ki ga ne dobiš pri operacijah. In mejkap? Rada imam ličenje, lahko je zabavno, umetniško. A ne za vsak dan! Neka prijateljica mi je rekla, da je njen fant še nikoli ni videl brez ličil. Dala si je že umetne trpalnice, obrvi … In zjutraj vstane vedno pred njim … To se mi ne zdi prav … Ni kriv on, ona je tista, ki bi se morala sprejeti in se zavedati, da naravna lepota srečne ženske premaga čisto vsak mejkap.

Ženske si morda pogosteje kot moški želimo ugajati. Kaj bi svetovala tistim, ki pri sebi prepoznavajo to močno željo, da so vsem všeč?

Razumem jih, zelo dobro. A je čista resnica, da ljudje vidijo kot lepoto tisti žar, ki prihaja od znotraj. Torej, vsak dan si naredite ritual, nekaj globokih vdihov vase in razmišljanje o tem, da ste dovolj, da ste edinstvene in za kaj ste lahko hvaležne. Veliko ljudi spremeni način razmišljanja in pretrese svoj vrednostni sistem šele, ko se srečajo z minljivostjo, s smrtjo …  Mislim, da bi moral čisto vsak narediti nekaj dobrega za družbo, iz oči v oči s tistimi, ki so potrebni pomoči. To postavi vse v pravo perspektivo. Življenje je darilo in prekrhko, da bi se obremenjevali z nesmisli.

In dejstvo je, da nikoli ne bomo všeč vsem. To si se morala verjetno naučiti sprejeti tudi ti kot pevka.

So bili težki trenutki, saj sem bila izredno sramežljiva in občutljiva. Mojo vljudnost in pozornost so jemali kot šibkost. A skozi leta sem se utrdila, k sreči pa se mi ob tem ni utrdilo srce. Sem le bolj v zavedanju sebe in znam postaviti meje.

Pa te kritike še vedno kdaj prizadanejo?

Niti ne. Prizadene me krivica. Dobra kritika je konstruktivna in velikokrat prosim zanjo ljudi, ki so relevantni. Torej strokovnjaki ali izkušeni na tem področju. To, da ljudje vsiljujejo svojo kritiko, je pravzaprav nevljudno. Le čevlje sodi naj kopitar! Poleg tega je vse relativno. Če ti ne odgovarja zelenjavna pita, je ne naroči. Morda pa ti bo odgovarjala kdaj drugič. Ni potrebe, da skritiziraš to zelenjavno pito samo zato, ker imaš tak dan. Mogoče sklepaš iz sebe, projiciraš iz lastnega kompleksa. Z UMO delam to, za čimer stoodstotno stojim. Čutim, da je prav. Če nekomu to ne odgovarja, me to ne prizadene, ker pač ni na tej frekvenci. Vse dobro.

Kdaj ti je bilo najtežje kot ženski?

Se vedno znova dokazovati. To se je predvsem poznalo pri poslu, ko sem morala prevzeti projekt kot vodja, čeprav nimam v sebi te ostre odločnosti. Vedno znova sem morala dokazati, da sem sposobna, da imam ogromno znanja, da vem, o čem govorim in da so moje ideje dobre. Vsakič, ko sem dobila nov projekt, je šlo veliko energije prav v to začetno dokazovanje in vem, da je pri moških ta čas bistveno krajši.

Pred kratkim si izdala pesem Čarobni vrt ... kako izgleda tvoj čarobni vrt, kjer se lahko povsem sprostiš?

Moj čarobni vrt je tempelj v meni, kamor grem, ko pogledam v daljavo, vidhnem in se spomnim na osebe, ki jih ni več na zemlji, so pa v srcu. Včasih je to na sprehodu z mojo psičko, včasih se ustavim sredi dela. Čarobni vrt je kjerkoli in kadarkoli - nekaj lepega, čistega, tam si vedno varen in v stiku sam s sabo. Pomaga, če povabiš svojega notranjega otroka in ga v mislih objameš in poveš, da je OK. Enostavno premalo to delamo. Preveč bezljamo in potem se sprašujemo, zakaj smo v stresu. Ne smemo pozabit, da imamo ta tempelj ves čas v sebi in ga moramo negovati.

Kdo je UMA?

UMA je moj novi umetniški vzdevek, obenem pa tudi nova, ustvarjalna in dinamična zasedba trenutno šestih članov. Je kot živ organizem, ki se ves čas oblikuje in presenetljivo na novo ustvarja. Zasedba UMA smo Urška Majdič, soavtor in kitarist Matjaž Marin (prej Billysi, Sausages), Rok Hozjan (Quintet Piazzolleky, Terrafolk), Urban Grabenšek (Radio Mondo, Noctiferia), Matej Sušnik (Ice), ter bobnar Anže Žurbi (Jadranka Juras, Soul Jazz in Jaz).

Ko pomisliš na svoje glasbene začetke in jih primerjaš s tem kjer si danes ... Kaj bi rekla, da je največja razlika med glasbenico Urško takrat in danes?

V enem od besedil povem: “Skozi ogenj pogled se zbistri”. Precej jasno imam izoblikovano, kaj želim in postala sem zelo odgovorna, zvesta svojemu občutku. Glede na ta občutek izbiram glasbenike in sodelovanja, delam glasbo. Našla sem svojo frekvenco, ki je čista luč.

Tvoj poklic nima urnika od osmih do štirih, delaš pa zvečer in ob koncih tedna. Si predstavljaš, da bi šla zdaj v »običajno službo«?

Nič več. Od izgorelosti dalje spet ni toliko časa minilo in moram paziti, da ne padem nazaj, zato se držim v ravnovesju med delovnim in prostim časom. Sem izredno dinamična, kreativna, občutljiva oseba in rutinski delavnik nikakor ni zame. Največ lahko dam, če delam tako, prilagodljivo.

Kako pomembni misliš, da sta za uspeh strast in ljubezen?

Odvisno, kaj je zate uspeh. Nekaterim je uspeh več denarja, nekaterim več prostega časa, spet tretjim je uspeh, da se dokažejo nekomu, mogoče sebi. Strast do dela je pomembna zato, ker s tem težje izgoriš, ker črpaš iz dela samega. Ljubezen pa tako ali tako najdemo povsod. Če se držimo v toku, kjer bolj do izraza pride ljubezen, pozitivizem, nekaj, kar te veseli in osrečuje, potem vemo, da smo v pravi smeri.

Kaj je tvoj največji navdih pri ustvarjanju glasbe?

V pesmih Neskončnega albuma je to večinoma pokojni oče, ki je sprožil veliko globokega razmišljanja, spopadanja z bolečino in temo, iskanja luči. Je pa v pesmih skupine UMA tudi veliko igrivosti, ko je tematika recimo o trenutku srečanja na zabavi ali o bivši zvezi, ki je bazirala na odvisnosti od odnosa. Navdih ni načrtovan in je zato resničen. UMA je zelo iskrena, nežna in močna zgodba, ki razvetljuje tiste, ki to želijo.