Eno leto mineva, odkar sta se z zmago na Emi predstavila vsej Sloveniji. Kaj se je v tem letu za vaju spremenilo?

Gašper: Zagotovo je velika razlika v prepoznavnosti. Ko greva v trgovino po kruh ali na pošto, se ljudje želijo fotografirati z nama, pomembno pa je tudi, da ima delo, ki ga ustvarjava, zdaj veliko večji doseg. To nama veliko pomeni, saj nisva glasbenika, ki bi glasbo delala le zase, saj je v tem primeru sploh ne bi izdala. No, tudi nekaj takšnih pesmi imava. Vesela pa sva tudi, da je s to prepoznavnostjo prišlo večje zanimanje v tujini. Pred kratkim sva igrala na Dunaju, Nizozemskem in v Moskvi, kjer sva bila zelo zadovoljna z obiskom, predvsem v Avstriji in na Nizozemskem je bilo vse polno. Zdaj sva začela tudi s prodajo plakatov in lahko rečeva, da gre več kot 90 % izdelkov v tujino. Noro.

Omenil si, da vaju ljudje zdaj pogosteje ustavljajo za fotografijo, pogovor … Vama pozornost godi ali vama je v napoto?

Zala: Odvisno (smeh). Če sva dobre volje, nama to prija, včasih pa pride kak slab dan, ko hočeš samo na hitro v trgovino kar v pižami in potem naletiš na tri ljudi, ki se hočejo fotografirati s tabo in govoriti o Evroviziji, kar pa je težko povzeti v petih stavkih. Ja, zna biti nadležno, a hkrati je vseeno lepo, ker to pomeni, da se najina glasba nekoga tako dotakne in to je kul.

Ko sta nastopila na Emi, sta izdala svoj EP, ki sta ga poimenovala Štiri, zdaj je pred vama izdaja prvenca, ki pa je poimenovan enako. Čemu takšna odločitev?

Zala: Ni poimenovan enako, ta je poimenovan Štiri, ampak s številko 4 (smeh)! Prva stran najine plošče predstavljajo pesmi z EP Štiri, druga stran pa se imenuje Four. Ja, spet bi lahko izdala tudi nov EP, ampak ne bi bilo smiselno, ker pride z albumom skupaj. Štiri je bil uvod v to, kar izdajava letos. Je pa mogoče malo smešno, da imava dva albuma z enakim imenom.

Gašper: Po drugi strani bi bilo pa res kul, če bi ta album zdaj subtilno izpodrinil lanski EP in bi se ljudje zdaj fokusirali le na celoten album. Ampak štirica povezuje koncept štirih slovenskih in štirih angleških avtorskih pesmi. Poleg teh pa sta na plošči še dve bonus pesmi; ena skupine Dan D, druga pa skupine Glass Animals, na kateri sva prav tako zelo ponosna. Na albumu bosta tudi dve novi, še neslišani pesmi, sicer pa pesmi, ki jih že poznamo, ampak sva si želela, da vse pesmi pridejo ven na plošči, ker je zvok fenomenalen in lepo zgleda, ko je album zaključen in ga imaš v sobi na vinilki.

To je bilo tudi moje naslednje vprašanje. Presenetila sta z izdajo albuma na vinilki. Zakaj sta se odločila za takšno obliko plošče in ali bo na voljo plošča tudi v drugačni obliki?

Zala: Za to sem mogoče kriva jaz, ker že od otroštva poslušam glasbo na vinilkah in všeč mi je, ko položiš ploščo na gramofon in jo preprosto poslušaš od začetka do konca, brez prestavljanja. Spomnim se, da se je plošča kdaj zataknila in da sem si pesmi tako zapomnila. Ko sem na radiu slišala original, pa se mi je zdelo, da ne gre prav (smeh). Zdi se mi, da je to nek element, ki doda k poslušanju. Najine pesmi lahko ljudje, ki jim je to ljubše, najdejo na digitalnih platformah, za vinilko pa sva se odločila, ker si preprosto želiva, da bi najine pesmi poslušali od začetka do konca, ker tako govorijo najino zgodbo. Če naju dobro poznaš, veš, v katerem obdobju sva katero pesem napisala; sploh slovenske. Mogoče pa res izdava še CD, ker je tudi zato prišlo veliko povpraševanja.

Album bosta izdala na valentinovo. Se za tem podatkom skriva kak poseben pomen?

Zala: Naključje. Res pa je, da naju veliko ljudi pozna kot par in mogoče si bodo tako lažje zapomnili datum izida (smeh).

Gašper: Zali je ta datum bolj ’cheesy’, meni pa se zdi to ekstremno luštkanooo in sem zelo zadovoljen s tem naključjem. Ampak iskreno sva se bolj osredotočala na to, da je tisti dan petek in petek je dan, na katerega se zaradi več razlogov trenutno najpogosteje izdaja nova glasba.

No, je pa potem album tudi lepo darilo za valentinovo! Vidva ga praznujeta?

Zala: Ne. Moram biti iskrena, do pred kratkim nisem niti vedela, da je valentinovo vedno na isti datum, mislila sem, da je vedno na drugi torek v februarju (smeh). Letos bova praznovala zaradi izida.

Album pa bosta premierno predstavila 27. februarja v Kinu Šiška. Kaj pripravljata?

Gašper: Dosti nadgradenj. Poudarek bo tudi na animaciji, sceni in lučeh ter seveda na najinih avtorskih pesmih. Poleg Kina Šiške pa potem 27. marca odhajava še v Narodni dom v Maribor, ki bo prav posebno prizorišče, saj je najino domače mesto.

Zala: Kmalu pa bova najavila tudi druge koncerte po Sloveniji, a najprej bova speljala tadva. V Mariboru nisva npr. nastopala že eno leto in res je poseben občutek, ko igraš doma.

Gašper: Čeprav tudi Ljubljana postaja vse bolj domače mesto. Le družine ni tukaj.

Pred kratkim je zaživela tudi vajina nova spletna stran, kjer je veliko poudarka na estetiki, prodajata tudi unikatne printe. Kam se želita zalagasper pomakniti v prihodnosti?

Gašper: V tem trenutku nama je najbolj pomembno to, da se dobro predstavi plošča, torej bo fokus na koncertih, potem pa bova videla, kam naju bo zanesla pot. Zelo si želiva in verjameva, da se bova vrnila k slovenščini, saj je to jezik, v katerem se najlaže in najboljše izražava. Tudi tuji poslušalci kažejo veliko željo po slovenskih komadih, česar se res veseliva. Ko se bova na odru počutila še bolj domače, kar bova po moje letos tudi dosegla, se bova fokusirala na šov v tuje države, sprva pa ciljava na Hrvaško in Italijo.

Zala: Kar se tiče omenjene spletne trgovine, pa sva si želela predvsem te printe, ki si jih tudi sama rada kupiva na potovanjih. Videospot za pesem Signals je bil animiran s strani Gašperjevega brata, Luke Šantla, in Tatjane Kotnik, zato nama je bila to dobra priložnost, da določene prizore spraviva na plakate. Hkrati sva uporabila riso print, saj je tako vsak izvod res unikaten. V prihodnosti nameravava dodati še druge printe in nalepke, zabavava se tudi v tej veji ustvarjanja. Navdušena sva nad odzivom, je pa res zanimivo – pri plošči in pri promocijskih izdelkih – da v več kot devetdesetih odstotkih prednjačijo naročila iz tujine, česar sva si tudi želela.

Gašper: Osebno nočem, da bi se slovenska javnost počutila zapostavljeno, konec koncev sva na Evroviziji predstavljala Slovence, a hkrati želiva slovensko glasbo in jezik predstaviti tudi v tujini. Mislim, da bi si morali to nasploh želeti za vse ustvarjalce. Ko sva delala pesmi v angleščini, sva tujini predstavila najin način izražanja in posledično lažje razumejo kontekst slovenskih pesmi, s tem pa se s tujim občinstvom lažje povezujeva. Upam pa, da bodo ljudje razumeli to, kar sva delala v zadnjem letu.

Glasba je konec koncev še vedno posel. Zagotovo sta v tem letu nakopičila veliko lepih spominov in izkušenj, na drugi strani tudi slabih, npr. drama s Trnovfestom. Kaj sta se v tem letu naučila o slovenski glasbeni sceni?

Zala: Najprej bi izpostavila, da je slovenska glasbena scena zelo pozitivna za novince. V tem letu sva imela v to dober vpogled in imava izkušnje, da že uveljavljeni bandi dobro sprejmejo nove ustvarjalce, pomagajo, povabijo na jam sessione … Prej si nisem mislila, da je tako, a verjamem, da si želimo, da bi drugemu uspelo, da ni zavisti ipd. Ja, kdaj pride tudi do takšne drame, kot je bil Trnovfest, a hkrati je bil to en primer od npr. šestdesetih. Tudi pri glasbenikih je tako, vedno bo kakšna izjema, a zdi se mi, da smo nad povprečjem.

Gašper: Jaz sem na Češkem delal leto in pol in zdi se mi, da je mladim bandom tam veliko težje začeti. Tudi drugje po Evropi se mi zdi, da je zgodba podobna. Glede Trnovfesta pa … Zelo sva si želela na festival, a s tistim odnosom pač ni šlo. Organizator je načrtno večkrat zaporedoma prekršil dogovore in zato nisva hotela v očitno nevarno situacijo. Nisva si mislila, da bo šel organizator z novico v medije, kar ni bilo prijetno, a hkrati sva tisti dan dobila 10, 15 klicev ljudi, ki so imeli podobne izkušnje. Nočem govoriti proti organizatorju, še vedno gre za odličen festival z odlično tradicijo, a v takšni situaciji bi vedno naredila enako.

Zala: Morda je izpadlo, da igrava zgolj za denar, ampak ali bi nekdo drug hodil v službo, če bi vedel, da za svoje delo ne bo dobil plačila? Rada nastopava in glasbo ponujava ljudem, a hkrati je to psihični in fizični napor; ne gre zgolj za tisto eno uro, ko si na odru. Vse bi bilo OK, če bi bil dogovor drugačen, ko sva videla, da gre za neko izmikanje, pa je bilo res bedno.

V tem mesecu bosta dobila svojega naslednika na Emi. Kaj si želita za nadaljevanje tako velikega festivala, kot je Evrovizija, v kakšno smer bi moral iti festival?

Zala: Sicer sama nisem navdušena nad vsem tem pompom, a se mi zdi, da Evrovizija to potrebuje. Vse je pretirano in malce smešno, a tak festival to potrebuje, gre za poseben svet, okolje, kjer sprejmejo čisto vse. Všeč mi je, da se lahko predstavijo povsem različni glasbeniki, boljše pa bi bilo, če ne bi bilo osnovano kot tekmovanje, temveč zgolj kot predstavitev držav. Ampak razumem, da imajo ljudje radi dramo in reality šove. Želim si le, da bi državljani sprejemali svoje predstavnike. Ti kot nastopajoči čutiš dolžnost, ko predstavljaš svojo državo in vsak bi se moral vživeti v to, da čeprav ti človek ali njegov stil ni všeč, da bi bil bolj sprejemajoč.

Pa vama gre na živce, da vaju povezujejo z Evrovizijo?

Zala: Malo ja, a hkrati razumem, ker je to vsaj na papirju največja stvar, ki sva jo do zdaj dosegla. Bolj bi mi bilo všeč, če bi svoje govorila le glasba, a najbrž bi tudi sama nekoga, ki je bil tam, vprašala milijon vprašanj (smeh).

Sicer sama s katerim od nastopajočih na lanski Evroviziji še ohranjata kontakt?

Gašper: Ne zares.

Zala: Obema je bil všeč Mahmood, italijanski predstavnik, najbolj pa sva se zbližala s Čehi, ki so bili v istem hotelu kot midva. Pa tudi z Islandci, povsem drugačni so bili kot na odru. Tisti tip s palico naju je tako lepo objel (smeh). A to je tako okolje, da je vsak malo živčen in vsako sekundo želiš izkoristiti zase. Nisem opazila, da bi se kdo kaj posebej povezal.

Gašper: Mislim, da je bilo med izvajalci veliko dobre kemije, a svoje naredi razdalja, vsak ima svoje poti, skrbi … Ko se vrneš, se od vsega načrtno malo oddaljiš, s tem pa morda izgubiš tudi stike. Ampak še vedno veliko poslušava Mahmooda, res nama je všeč. Se mi pa zdi, da gre večini dobro in to me veseli.

Ko se umakneta izpod odrskih luči in z oči javnosti, sta še vedno umetnika, še vedno glasbena ustvarjalca, predvsem pa še vedno partnerja, ki – če se ne motim – večino svojega časa preživita skupaj. Kako delujeta skupaj in kako izgleda vajin povprečen dan?

Zala: Veliko več je pošiljanja mailov, kot bi si kdo mislil (smeh). Sploh zdaj, ko morava vse pripraviti, je po moje 5 ur, ne pretiravam. Sicer se mi pa zdi, da sva na dnevni bazi totalno nezanimiva.

Gašper: To pa res.

Zala: Jaz spim tako dolgo, kot lahko, Gašper se zbudi malo prej, potem zajtrkujeva, ker nama je pomembno, da imava dober zajtrk, potem pa maili, kosilo … Pomembno nama je predvsem to, da greva vsaj enkrat na dan v naravo, kar nama sicer večkrat uspe v Mariboru kot v Ljubljani.

Gašper: Dve stvari sta, ki močno vplivata na to, kak dan bova imela: če ustvarjava, potem sva najbrž nekje na počitnicah, kjer imava telefona vklopljena le dve uri na dan, sicer sva na plaži, pohodu in sva zelo introvertirana in se posvečava novim idejam. Drugo je pa neustvarjalno obdobje, torej vse, kar nima veze z glasbo, takrat pa sva v najinem stanovanju v Ljubljani, govoriva z menedžerji, založbo, organizirava bodoče projekte … Lepo mi je to, da imava dovolj časa drug za drugega. Ko greva zvečer spat, se prej še pogovarjava, pogledava kak film in načrtujeva naslednje kreativno obdobje.

Se Zala in Gašper sploh kdaj skregata? In če se, kako to izgleda?

Zala: Oooo, ja (smeh). Seveda se skregava, ampak dejansko se takrat predvsem ignorirava. Večkrat naju vprašajo, če se dereva drug na drugega, kar se mi zdi, da bi bilo celo boljše, ker bi se zdrla in potem bi bila v redu, midva sva pa tiho, kar se mi zdi huje. Ampak oba sva enaka: ko nama nekaj ni prav, postaneva zelo tiha in lahko traja kar dolgo, da se začneva spet normalno pogovarjati. Se mi pa zdi, da je tudi tukaj vse boljše, vse bolj čutim potrebo, da argument čim prej razrešim.

Gašper: Mučiva se s tišino, a vseeno ne traja tako dolgo. Mogoče je rekord pol ure, a je to zelo intenzivna tišina (smeh). Oba sva še zelo mlada človeka, ki morata spoznati še sebe, ko si v odnosu z nekom, se spoznavaš na drug način in tako se hkrati učiš živeti s sabo in še s partnerjem.

Gašper, pred dnevi si na družbenih omrežjih objavil čustven zapis o sledenju svojim sanjam in kako so te na kolesu gnale po Evropi. Zakaj kolo in kako se ob vsem tem počutiš zdaj, tik pred izdajo prvenca in po nastopu na Evroviziji?

Gašper: Kolo zaradi očeta, ker je bila to najina skupna strast, zato sem tudi začel amatersko trenirati in si tako do konca srednje šole nabral veliko kondicije. To, da sem šel tako hitro od doma, se mi zdi moja najboljša odločitev, izkušnje, ki so me najbolj preizkušale, so mi tudi največ dale in res sem ponosen nase, da sem se za to odločil. Evropo pa zdaj dojemam na drugačen način, ker sem doživel vse: ne le mesta, ampak tudi vse vmes, vse industrijske cone, vso naravo, vsa mala mesta, kjer nimajo denarja, velika mesta, kjer je ogromno denarja … Tudi vse to vpliva name. Moji odgovori so takšni filozofski (smeh) ...

Zala, še vprašanje zate. Tudi ti si pred dnevi delila zapis o prijaznosti in nesramnosti ljudi, ki jih vsakodnevno srečamo med svojimi opravki in življenjem. Kako ocenjuješ stanje slovenske kulture in kako odmisliti negativne komentarje in se posvetiti pozitivnim? Tudi po vama so namreč sprva številni z jezikom kar močno ’tolkli’.

Zala: Vedno bom žalostna, če nekdo kritizira stvar, ki je sploh ne pozna, če pa se gre o nama ali o meni bližnji osebi, mi je pa seveda še težje. Sem se pa v zadnjem letu naučila, da mi v takšnih primerih pomaga to, da se vživim v osebo, ki je npr. pred računalnikom in je napisala nek zloben komentar. Kar čutim do te osebe, je sočutje, ker se mi zares smilijo. Poskušam si predstavljati, da bi bila jaz v takšnem stanju, da bi svoj čas zapravljala za to, da kritiziram nekoga, ki ga sploh ne poznam. Težko si predstavljam, da bi to sploh naredila, a verjamem, da bi bilo to zgolj v primeru, da bi se v svojem življenju počutila tako slabo, da bi mi pomagalo zgolj to, da bi o drugih govorila slabo. Na noben način se mi takšni komentarji ne zdijo primerni, a hkrati verjamem, da je mogoče ta oseba trenutno to potrebovala, da ko vidi nekoga npr. s potencialom ali pozornostjo, poskuša to uničiti, ker sama nima tega. Ko pomislim, koliko lepih sporočil pa tudi pohval v živo sva dobila v zadnjem letu, lahko izničim vsa ta slaba, ki so se pojavila na spletu. Že v vrtcu nas učijo, da ne delajmo drugim tistega, kar nočemo, da drugi storijo nam.

Vsi poznamo pevke, kot so Lady Gaga, Taylor Swift, Billie Eilish … Kaj pa poslušata vidva, mogoče kakšne takšne, ki niso znani vsem?

Zala: Uuuuu, čakaj, ti jih naštejeva …

Gašper: Rhye, Sohn …

Zala: Name sta vplivala Keaton Henson in Tom Rosenthal.

Gašper: Glass Animals.

Zala: Maître Gims. To je francoski balkan, zelo zanimivo … Beach House. Kdo še? Uuuu, Devendra Banhart.

Gašper: O ja, on je genialen.

Zala: On je nor, res kul.

Gašper: Sicer pa poslušava manj glasbe, kot si ljudje mislijo. Ko ustvarjava glasbo, poslušava svojo.

Zala: Jaz jo poslušam več. Ko imava posneto pesem, ima Gašper več dela z njo.