Po navadi v pogovoru začnem na začetku, ampak dajva kar začeti pri koncertu, ki ga pripravljaš v novembru. Gre za tvoj največji koncert do zdaj, kako potekajo priprave?

Kakšni pa so načrti za prihodnost, po Cvetličarni?

Če govorim o prihodnosti nasploh, potem je to glasba, do konca življenja si želim ustvarjati glasbo. To je moja skromna želja. Sicer pa se je pred pol leta rodila ideja, da bi ustvaril EP. Ko sem začel več koncertirati, sem dobil ogromno inspiracije in napisal sem veliko komadov, kar se je prezrcalilo v album, ki ga bom izdal naslednje leto.

V zadnjih letih se spet več govori in navdušuje nad slovensko glasbo. Komu oz. čemu to pripisuješ?

Morda se je na začetku dobro vprašati, zakaj je to navdušenje vmes sploh zamrlo. Res je bila neka praznina na pop sceni, a če gledam zgodovinsko, so valovi, ki se v glasbi ponavljajo. Pride do navdušenja nad rock glasbo, to potem zamenja nekaj alternativnega, potem so priljubljene pop skupine, pa ta priljubljenost mine, potem so bolj priljubljene ženske izvajalke ... To se nekako v desetih letih vedno znova zgodi in ponovi. Ko sem sam kariero začel pred približno desetimi leti, se je ravno začelo pojavljati to zatišje na pop sceni. Morda to pripisujem temu, da ni bilo veliko mladih izvajalcev, ki bi bili tudi avtorji svoje glasbe. Jan Plestenjak je na primer pred tridesetimi leti naredil pop sceno takšno, da se je razcvetela. Za njim nas je bilo kar nekaj, ki smo poskušali enako. 

Mlada generacija v osnovi sicer še vedno veliko posluša tujo glasbo, ker jim je ta predstavljena skozi večino medijev, a ponovno navdušenje nad slovensko glasbo pripisujem tej oprijemljivosti, ki se je mladi vse bolj zavedajo. Da greš lahko ti na koncert, da to doživiš v živo. Skupini, kot sta Joker Out in MRFY, razturata v živo, to so moji kolegi. Ta oprijemljivost je najbolj važna in zato se je ponovno začel razcvet slovenske glasbe.

Koga pa si sam v otroštvu najbolj občudoval kot glasbenik?

Tudi sam sodim v generacijo, ki se je sprva najbolj našla v tuji glasbi. Svojčas sem bil oboževalec skupine Green Day, vse komade sem znal na pamet, v srednji šoli pa se je moje glasbeno obzorje razširilo, moj okus se je spremenil in vse bolj sem se zavedal pomembnosti slovenskega jezika, kulture in glasbe. Zelo mi je postalo zanimivo, kako angleška besedila izpadejo nezanimiva, če jih skušaš prevesti v slovenščino. Zato sem začel raziskovati besedila skupin, kot sta Hazard in Bazar, Danilo Kocjančič je avtor, ki me je navdušil. Tudi moj oče mi je vse to že prej predstavil, a takrat te glasbe še nisem razumel. Tudi glasba in besedila Jana Plestenjaka, ki ga zdaj vidim kot kolega in velikega mentorja, so me močno navdihnila. Vesel sem, da sem hitro spoznal ljudi, kot je Anže Langus Petrović, basist v mojem bandu, ki me je prav tako navdušil za številne glasbene žanre. Težko pa bi izpostavil zgolj enega idola. Morda me je v nekem obdobju najbolj navdihnil John Mayer. Tudi on poje, igra kitaro in piše besedila, zato se lahko z njim tudi najbolj poistovetim.

Omenil si Jana Plestenjaka, označil si ga za mentorja. Kaj je bil največji nasvet do zdaj, ki ti ga je dal?

Kaj bi bil Žan, če ne bi bil pevec?

Ne znam si predstavljati, kaj bi bil Žan, če ne bi pel. Verjetno bi bilo povezano s športom, ker se tudi s tem še vedno ukvarjam. Ali pa morda kaj z grafičnim oblikovanjem, čeprav sem zdaj to povsem opustil. Ampak moja srednješolska izobrazba je grafični oblikovalec.

V zgodnjih najstniških letih si nastopil na šovu Slovenija ima talent. Kako se zdaj, po vsem, kar si že dosegel, spominjaš tistega obdobja?

To obdobje mi bo za vedno ostalo v spominu kot lepo, specifično obdobje, ki pa je tudi malo zamegljeno. Kot 16-letnik nisem vedel, v kaj se spuščam, nisem pričakoval, da se mi bo življenje iz danes na jutri obrnilo na glavo. Banalno je bilo, da sem en dan stal na odru Stožic pred 11.000 ljudmi, hkrati pa sem vedel, da moram biti pojutrišnjem ob pol sedmih na avtobusu, sicer bom zamudil v šolo (smeh). 16-letnik pač najprej razmišlja o šoli, vsi te učijo, da je šola najpomembnejša. A mislim, da me je prav ta izkušnja naredila v človeka in glasbenika, kakršen sem danes.

Kaj bi zdaj ti svetoval tistim, ki si še želijo tega?

Vsak, ki začuti, da je glasba njegovo poslanstvo in da jo nosi v srcu, naj ne odlaša, ker nikoli ni pravi čas za to. Vedno bo strah, vedno bo panika, kaj če me ne bodo sprejeli, kaj če ne bom dovolj dober ... Če ne bi šel pri šestnajstih na oder šova Slovenija ima talent, zdaj najbrž ne bi sedel tukaj. Pa ko zdaj razmišljam za nazaj, sem bil takrat morda res premlad za to, ker nisem bil niti še izdelan kot človek in nikakor ne kot glasbenik, a najpomembneje je, da si upaš in nato sproti ugotoviš, kam te nese.

V preteklosti si govoril tudi že o izgorelosti in depresiji, to si izkusil tudi sam. O duševnem zdravju se prvič v zgodovini govori več in javno, brez neke stigme sramu. Kako je tebe ta izkušnja zaznamovala?

Se smatraš kot vzornik mladi generaciji?

Nikoli se nisem smatral kot vzronik, stremim pa k temu, da bi bil. Ne mislim, da bi bil nek vplivnež, mi pa največ pomeni, ko nekdo pride na koncert in mi pove, da sem jim vzor, da radi spremljajo moj razvoj in da je ta vplival na njihovega. Zdaj, ko sem starejši, sem ugotovil, da sem si to vedno želel. Želja, da dobro vplivaš na ljudi okrog sebe.

Za konec seveda ne moremo mimo vprašanja, ki zanima številne oboževalke: Kako bi trenutno opisal svoje ljubezensko življenje?

Poročen s kariero (smeh). Mislim, da so to povsem prave besede. Malce žalostno za konec, ampak tako je (smeh).