Zvezdana, kdaj se najbolje počutite?

Ne vem, ne znam točno povedati. Kakor kdaj, odvisno. Jaz se vedno odlično počutim, ko sledim sebi, pa naj je sonce, dež, pa naj sem sama ali v družbi, na severnem tečaju ali na morju ... Ko sem lahko iskrena, to, kar sem, v vseh možnih situacijah in kombinacijah. Če temu ne sledim, se začne ples misli in v telesu čutim nelagodje. Takrat vem, da je čas, da vzamem v roke list papirja in naredim “Delo“ Katie Byron. Potem sem vedno dobre volje, ker je to tako preprosto. Biti dobre volje.

*Delo je enostaven, a učinkovit proces samospraševanja, ki te nauči prepoznati in raziskati stresne misli.

Vas je to, da ste ženska, kdaj v življenju oviralo ali bi rekli, da je imelo prej prednosti?

Nikoli mi niti za trenutek ni bilo žal, da sem ženska in svojega življenja ne cenim in ne ocenjujem po spolu. Če to počnejo drugi, je to njihova stvar, moja že dolgo ne več.

Pa je bil morda kakšen trenutek, ko vam je bilo to, da ste ženska, še posebej težko?

Ne, zaradi tega, ker sem ženska pa sploh ne. Kako pa naj v resnici vem, kako je biti moški? Nisem tako fizično močna kot moški. In, kaj potem? Če bi nekdo, moški, hotel to izkoristiti, ga tako ali tako ne bi imela za moškega, ampak za šlevo.

Ko se ozrete nazaj, se spomnite kakšnega dogodka, izkušnje ali morda obdobja v življenju, za katerega lahko rečete, da vas je največ naučilo? Kljub temu, da je bilo morda eno težjih ...

Dolga leta sem se intenzivno ozirala nazaj. Zdaj pa tega ne počnem več. Kar je bilo, je bilo. V vsakem primeru je bilo dobro, ker sem zdaj tu, dobra, močna, zadovoljna, radovedna. Jasno je, da imamo vsi težka in huda obdobja, ampak pomembno je, da se iz njih nekaj naučimo in da se znamo izkopati iz njih. Da živimo 'najboljšega sebe'.

Čez noč ste ostali tudi brez moža, brez službe in sami s sinom. Kaj vas je v tem obdobju gnalo naprej, vas držalo pokonci?

Ah, kje je že to. Nekoč sem to pripovedovala in se počutila kot žrtev in se tako na glas hvalila, da sem to preživela. Verjetno je bil to del celjenja in lizanja ran, ko se ti zrušijo sanje. Moja zgodba te sorte je samo ena izmed tisočih, desettisočih, ki se jim danes dogaja isto ... In ljubezen do življenja je edino, kar te dvigne, kar jih bo dvignilo, ohranilo pri življenju in nas, jih obrusilo v diamant. Da sanje končno lahko začnemo živeti.

Sicer pa naj bi največje življenjske lekcije izhajale prav iz bolečine.

Ja, ljudje smo pač tako narejeni ... To je ples življenja, tega se pa res ni treba bati, bolečin. Brez njih ne bi mogli vedeti, kako čudovito je lahko življenje brez bolečin.

Pravijo, da imamo ženske zelo dober šesti čut in razvito intuicijo. Bi rekli, da vam je to dvoje v življenju večkrat pomagalo pri sprejemanju odločitev?

Meni niti ne, ker sem ju hitro nehala poslušati. So me dobri ljudje zelo zgodaj prepričali, da nimam prav, da ne znam, da nisem vredna in trajalo je milijon let, da sem se vrnila k sebi. Zdaj ju vedno poslušam, odločim pa se šele, ko pretehtam ali se odločitev sklada z mojo globoko resnico.

Je morda kaj takega, česar v življenju niste naredili, pa vam je zdaj žal?

Če bom rekla, da mi ni žal, bi bilo to res neumno. Z današnjega zornega kota bi marsikaj naredila drugače. A takrat nisem znala in zmogla drugače. Obžalovanje je samo stran vržen čas. Neproduktivno razglabljanje, ki te na koncu lahko celo razžalosti, je pa to dobra iztočnica, da lahko danes prevzamem odgovornost za vsako svoje dejanje.

Verjamete, da se vse zgodi z razlogom?

Ja, verjamem.

Pred kratkim sem brala, da naj bi bile sodeč po raziskavi ženske najbolj srečne med 40. in 50. letom ... Kakšno je vaše mnenje o tem?

A res? Bo že držalo. Jaz sem najbolj srečna zdaj, res pa je, da se jaz dolgo nisem našla. A imela sem bogato življenje, tako da ne morem reči, da takrat ni bilo trenutkov, ko sem bila nadvse srečna.

Bi zase potem lahko rekli, da ste zadovoljna ženska? Kaj vam prinaša največ sreče in zadovoljstva?

Rada delam. V delo sem zaljubljena, v ustvarjalnost in v ljudi. Nisem samo zadovoljna, jaz sem zaljubljena ženska, v življenje. Res, iskreno se ga veselim in uživam, tudi če je hudo. Zavedam se tega darila in rada bi, da bi se ljudje imeli z mano fajn in to mi prinaša zadovoljstvo.

V zadnjem času vedno bolj odmeva sporočilo, da so leta le številka, da lepota prihaja od znotraj ... Pa kljub temu se mnoge obremenjujejo z leti, s spreminjanjem telesa ... Kako sami gledate na proces staranja?

Sprijazniti se z minevanjem ni najlažja naloga, ki te doleti v življenju. Ko si mlad, tega ne čutiš, ker se ves čas učiš, odkrivaš nove stvari ... Dokler ne pride dan in ti nekdo reče, da si minljiv in zamenljiv. Tega trenutka se dobro spomnim in ni mi bilo najlažje. Potem se začne življenje vse hitreje vrteti in si vse večkrat zeliš miru. Nehaš se učiti, iskati, veseliti ... In potem te mahne minljivost po glavi s težkim kolom. Če se ne nehaš učiti, če še naprej raziskuješ in se radostno veseliš novega, minljivost nima nobene moči, ker jo ves čas živiš. Ves čas se spreminjaš, od znotraj in zunaj in potem je vse to normalno. Nimaš problemov s tem, potem se niti smrti ne bojiš več. No, tu nekje sem jaz.

Se vam zdi, da so lepotni popravki v Sloveniji še vedno tabu ali smo postali bolj odprti glede tega?

Meni se o tem ne da več govoriti. Naj se popravi vsak, ki ga to veseli. To je sicer še vedno tabu, pa sramota, ampak zame ne več. Ne obsojam, ne sodim, vsak naj najde svojo pot, zategnjen, polikan ali zgrbančen ... Če misliš, da so gube grde, pač tako misliš. To, kar misliš, to si, to kar mislim, to sem jaz! To so trendi, to si je nekdo izmislil. To da so gube grde ... V nekih drugih časih so bile znak modrosti, nanje so gledali s spoštovanjem. Nekoč so bile lepe obline in polne ženske, danes pravijo, da so lepe dolgonoge, vitke mladenke ... Nekoč so moške vznemirjale tanke, srčasto čutne ustnice Marlene Dietrich, danes so moderne polne ustnice ...Vsi pa vemo, da nas privlačijo energije, smeh, iskrenost, ki z vsemi temi zunanjimi znaki velikokrat nimajo nobene povezave.

Ženske imamo tudi pogosto težavo, da si želimo vsem ugajati in ustreči, da ne znamo reči ne, ker mislimo, da si bomo s tem zaprle možnosti. Pa naj bo to v službi ali ljubezni. Ste bili tudi sami kdaj takšni?

Ja, takšna sem bila večino svojega življenja, čeprav so vsi okoli mene mislili, da sem samozavestna, zahtevna ženska, to sploh ni bilo res. Znotraj mene sem bila težke boje, ker sem živela za druge in moledovala za pozornost in ljubezen. No, vsake toliko so moje zavore popustile in takrat sem pravzaprav delala korake naprej.

Kako ste potem ta vzorec prekinili, postali samozavestnejši, tako pogumni?

Postalo mi je tako naporno in tako težko, tako hudo, da nisem imela druge poti, kot da se pošteno pogovorim sama s sabo. Dokler ni dovolj hudo, ljudje ne spremenimo ničesar. Ko je dovolj hudo, je čas, ko nekateri za vedno dvignejo roke, drugi pa se vzamejo v roke in za vedno opustijo pričakovanje, da jih bo nekaj ali nekdo od zunaj osrečil.

Poznamo vas kot žensko brez dlake na jeziku, vedno ste zelo odkrito govorili o svojem življenju, izgubi očeta, razbijali tabuje ... Ste kdaj kaj obžalovali in si mislili, da bi bilo morda bolje, če bi molčali?

Ne, nikoli nisem obžalovala svoje iskrenosti, tudi če sem jih potem dobila po nosu ali pa so me zabodli v hrbet. To sem jaz in četudi me je kdaj prijelo, da bi skrila kaj, kar me je stalo hudih pritiskov, svoje narave nisem mogla ukrotiti. Pa tudi, zakaj bi jo, saj nikoli v življenju nisem bila žaljiva. Če pa sem že bila, sem se vedno opravičila. Delim svoje življenje in svoje izkušnje, ker verjamem, da s tem ne delam škode. Verjamem, da smo vsi krvavi pod kožo in da je iskrenost pot do srca. Iskrenost mora vedno spremljati tenkočutnost sočutja, iskrenost, ki rani, ni več iskrenost. Treba je vedeti, kdaj lahko s svojo iskrenostjo raniš sočloveka.

Trenutno se pripravljate na predstavo Špas Teatra Menopavza, v kateri vam družbo delajo še tri ženske z veliko začetnico. Kako izgleda, ko se vse zberete skupaj?

Preprosto, rade se imamo, spoštujemo se, delamo dobro predstavo, smejemo se, teče z nas od napora, močne smo skupaj.

Ste se poznale že pred projektom?

Razen Urške, sem obe, Salome in Heleno, že gostila v svoji oddaji. S Heleno igrava skupaj v predstavi  “Najstarejša obrt“, ampak tam Helena samo poje. Sanjali sva, da bi skupaj stali na odru zares. Urško jemljem za “svojo”, saj sva obe Ptujčanki in naju vežejo korenine istega, prekrasnega mesta. Salome je name naredila velik vtis že v oddaji, ko pa sva zadnjič skupaj obirali jabolka, sem videla, kako pridna je. Prave delovne ročice ima ...

Kakšne so sicer vaše izkušnje z ženskimi prijateljstvi? Jih ženske dovolj negujemo?

Obožujem svoje ženske prijateljice. To je veliko bogastvo in negujem ta prijateljstva z velikim spoštovanjem. Nekaj izmed njih mi je v določenem obdobju dobesedno rešilo življenje in hvaležna sem jim do neba. Dolgo nisem imela časa zanje. Otroci, družina in delo so me posrkali in nekajkrat sem se znašla čisto sama. Ampak to je bil bolj samo moj občutek. Moje prijateljice so takšne, da jih lahko ne vidim in slišim par let, pa se, ko se spet vidimo, pogovarjamo tako, kot bi nadaljevale pogovor od včeraj

.

Nam lahko razkrijete malo več o tem, kakšna je vaša vloga v predstavi?

Ne, ne bom vam razkrivala zgodbe, niti svoje vloge, pridite pogledat, pa boste videli. Povem lahko samo to, da ne igram močne, samozavestne ženske in se pri tem zelo zabavam, ko iščem v sebi gospodinjo. Nisem daleč od nje.

Kaj potem gledalci lahko pričakujemo od predstave?

Ne pričakujte nič. Pričakovanja vedno vse pokvarijo. Samo zabavat in smejat se pridite. Štiri tako različne ženske bomo pa že znale izvabiti iz vas kakšen smehec.

Vstopnice za predstavo Menopavza lahko kupite TUKAJ ali pa izpolnite spodnjo prijavnico in se potegujte za 2 vstopnici za predstavo Menopavza, ki bo 4.12.2018 v Špas Teatru. Ime nagrajenca bomo objavili 26.11.2018 na uradni Facebook strani Zadovoljna.si.