Društvo za nenasilno komunikacijo
Glas žrtev nasilja: zgodbe, ki jih ne smemo preslišati
Marija je več kot polovico svojega življenja preživela v nasilnem zakonu. Kljub fizičnim napadom in grožnjam, ki so jo spremljale večino zakonskega življenja, je s pomočjo pravih ljudi na pravem mestu našla moč, da po šestih desetletjih poišče pomoč. Danes se končno počuti varno.
Ste v stiski? Poiskati pomoč je prvi korak
Nasilje, ki se je zgodilo, se dogaja ali obstaja samo večje tveganje, da bi se lahko zgodilo, je preveliko breme, da bi ga samo pometli pod preprogo in se delali, kot da se nič ni zgodilo. V takšnih primerih lahko skrivamo najrazličnejše občutke, med drugim tudi strah, nemoč, jezo, žalost, krivdo in sram. A treba je vedeti, da kar koli občutimo, je povsem normalno, pomembno je le, da se s svojimi občutki in nastalo situacijo ustrezno soočimo, včasih tako, da si poiščemo primerno pomoč.
Ženske o nasilju težko spregovorijo, zmotno krivdo pripisujejo sebi
Poznamo več oblik nasilja in skoraj ni ženske, ki se v svojem življenju ni srečala vsaj z eno od njih. Poleg fizičnega nasilja v tem primeru govorimo tudi o verbalnem in psihičnem nasilju, zaradi česar mnogo žensk živi v nenehnem strahu, hkrati pa je ranjena tudi njihova samopodoba. Takšne ženske izgubijo občutek varnosti, kar lahko zelo oteži njihovo vsakdanje delovanje, pravi Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo.
Ste že kdaj doživele katero od naslednjih oblik nasilja?
Na spletni strani 24ur.com smo pred kratkim objavili anketo z vprašanjem 'Ali ste že kdaj doživeli katero od naslednjih oblik nasilja?', odgovori pa so nas močno presenetili in pretresli. Izvedbe ankete smo se sicer lotili v okviru projekta Varna in Zadovoljna, s pomočjo katerega želimo opolnomočiti ženske in jim dati tisto samozavest, ki si jo tudi zaslužijo!
Tjaša Hrovat: Nasilja ne smemo minimalizirati, spregledati ali opravičevati
Vsak od nas ima pravico do življenja brez ustrahovanja, nadlegovanja in nasilja, zato ni vseeno, v kakšnem okolju živimo in kako se v njem počutimo. Še vedno pa je veliko žensk, ki se počutijo ogrožene in živijo v nenehnem strahu, zato se lahko na tem mestu vprašamo – zakaj? To namreč ni samo njihov problem, ampak problem celotne družbe in vsakega posameznika. O tem smo se pogovarjali tudi s svetovalko iz Društva za nenasilno komunikacijo, Tjašo Hrovat.
Tjaša Hrovat: 'Nevarno je, če nasilno vedenje zamenjujemo z izražanjem ljubezni'
Odnosi z drugimi so lahko čudoviti ali težavni. Na to lahko vplivamo tudi sami, in sicer tako, da smo bolj izbirčni in pazljivi pri tem, s kom se družimo in se raje obkrožimo z ljudmi, ki nas imajo resnično radi. In prav zato moramo včasih v svojem življenju sprejeti pomembne odločitve ali samo doumeti, da so se naše sanje o popolni in večni ljubezni razblinile v trenutku, ko smo postali ujetniki odnosa, v katerem se dogajajo najrazličnejše oblike zlorabe.
Klofutanje, brcanje, žganje kože. Nasilje, ki ga doživljajo ženske v Sloveniji
Klofutanje, brcanje, žganje kože. Udarci, metanje predmetov. Zvijanje rok, polivanje s tekočino, prisilno striženje las. Zaklepanje v stanovanje ali v sobo. Odrekanje hrane ali siljenje z njo. Nevarna vožnja z avtom, ko skuša nasilnež prestrašiti žrtev. Napadi z orožjem ... Nasilje, ki ga doživljajo ženske. Tudi v Sloveniji.
Zakaj ostajamo v nasilnem odnosu?
Nežni objemi in veselje, a kmalu so padle težke besede, udarci, brez slišanega krika na pomoč. V Sloveniji naj bi okoli 20 % žensk prav zdaj, v tem trenutku, doživljalo eno od oblik nasilja, medtem ko so neuradne številke po vsej verjetnosti še višje. Med žrtvami je več žensk, a niso edine, saj je žrtev nasilja lahko vsak. Mogoče je to ženska, ki je šla mimo vas v trgovini, sosed, ki gleda v tla, fantek, ki se na igrišču edini ne igra ... Žrtve pogosto molčijo in ne spregovorijo o tem, kaj se v resnici dogaja doma za zaprtimi vrati. In dogaja se lahko veliko, tudi v njih samih, od občutkov manjvrednosti, strahu, sramu do nemoči in vdanosti v usodo. O nasilju v odnosih, o ljubezni, ki boli, smo se pogovarjali tudi s svetovalko Tjašo Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo.
Obupana bralka: 'Kakšno življenje živimo?! Polno nasilja, manipulacij, zlorab.'
Pozdravljeni, z možem sva skupaj od poletja 2008. Po enem letu se nama je rodil že prvi sin in nato v dveh letih in pol še dva. Ko sem ga spoznala, sem si rekla, on me ima pa resnično rad. Nikoli ne bo imel druge. Ko je bil najmlajši sin star deset mesecev, mi je neka višja sila v roke porinila njegov telefon. Prebrala sem nekaj, česar si nobena ne želi. V stiku je bil z žensko, zaradi katere je pred leti delal samomor in bil tudi hospitaliziran. Živeli smo v hiši njegovih staršev. Tam sva si uredila stanovanje. Takrat sem z otroki odšla v še nedokončano hišo, ki sva jo gradila. Seveda je prišel za nami. Živeli smo naprej, kot da se ni nič zgodilo ali dogajalo, vse do danes. Vendar sem se v vsem tem času začela prebujati in zbujati. Kakšno življenje živimo?! Polno nasilja, manipulacij, zlorab. Vedno ima prav, drugih mnenj ni. Jaz sem že pet let doma, brez službe in dohodkov, ker je bilo po njegovem tako bolje ... Trenutno sva v ločitvenem postopku. Iz hiše se noče izseliti, čeprav ni imel tu nikoli stalnega prebivališča. V službi ima naziv direktorja, podpisuje se z izobrazbo univerzitetni diplomirani ekonomist, vendar ima opravljeno organizacijo v Kranju, vsi ljudje ga imajo radi ... Starejši sin od njega sliši le to, da mu trebuh raste, srednji je športno nadarjen, se ga boji. Začel se je zapirati v sobo in cele dneve igra igrice. Mlajši sin mu nagaja in ga tepe. Mož tudi v koronskih časih hodi domov pozno, pijan, agresiven, je povsem brez empatije. Izgovarja se na službo. Le kaj bi še radi, saj imamo vse! Od njega sem si vzela le toliko, da imam tri psihično in fizično uničene sinove. Spolnih odnosov ali ljubljenja ni bilo nikoli. Vendar je bil idealen mož. Jaz se postavljam na noge, imam pomoč. Vendar s tem samo poslabšujem odnos v družini. Iščem tudi službo. Z otroki se veliko pogovarjam in ukvarjam, vendar so do mene tudi nespoštljivi. Imam že mnoge čine ... Zavedajo se, da ne ukrenem tistega, kar bi morala, tistega, kar je moje poslanstvo, in sicer, da jih kot mamica zaščitim. Ne najdem izhoda, nimam moči. Pa tako enostavno se sliši! To nisem jaz. Sploh se ne prepoznam. Mogoče je bila to le izpoved. Vesela pa bom vašega odgovora, da dobim še dodatno moč, ki jo potrebujem za pobeg iz razmerja. Iz srca hvala! M.