Lucija Ćirović
'Na enih predelih plaže je ogromno smeti, na drugih ogromno ljudi'
Na Baliju je 30 stopinj Celzija in 85-odstotna vlaga. Imajo samo dva letna časa: sušno in deževno dobo. Sušna doba traja od aprila do septembra. Deževna doba pa je bila ravno v času, ko sem bila v Indoneziji, to pomeni, da je vsak dan padal dež (seveda ni nujno, da ne pada tudi med sušnim obdobjem, ampak načeloma takrat dežuje manj).
Lucija Ćirović in kulinarični vodnik po Indoneziji
"Gremo nekaj pojest!" je bila bratrančeva najpogostejša izjava na tem potovanju. Moja pa: "Katero jed bomo preizkusili danes?!" Čeprav bi morala reči: "Že? Saj smo ravnokar jedli." Poleg ekspresnega ogledovanja znamenitosti je bilo degustiranje različnih indonezijskih jedi naš šport – in trenirali smo non stop. Povsod. Raznorazne zanimive in posebne jedi.
Lucija Ćirović je obiskala aktiven vulkan
V Singapurju živi moja sestrična z družino. Prvenstveno je bil to razlog, da sem obiskala Singapur. Singapur je ogromno mesto. Pravzaprav je otok. V resnici je država. No, Singapur je vse našteto: otoška mestna država. Čeprav je med najmanjšimi, je ena najbogatejših držav na svetu in je super prehod v Azijo: tam živijo predstavniki narodov iz cele Azije, ima azijsko klimo, deluje malce evropsko, vsekakor pa svetovljansko.
Lucija Ćirović spakirala kovčke in odšla v Indonezijo
"Šla bom v Indonezijo!" sem najavila. Pričakovala sem odzive: "Vau! To! Neverjetno! Carica!" V resnici pa je bil najpogostejši odziv: "A nisi tam že bila?"
Lucija Ćirović: Že moja stara mama je rekla: Vsaka stvar je za nekaj dobra!
Pozdrav iz karantene! Zaenkrat sem zdrava. Pa sosedje so tudi zdravi. No, se mi zdi, ker jih nisem videla že skoraj en teden. Tale virus, ki razsaja, je res zoprna zadeva. Ne samo, da ni preveč fino, ker je v nevarnosti naše zdravje, še manj je fino, da zanj (še) nimamo cepiva. Tudi ni preveč fino, da je treba biti doma, da se ne smemo družit in da so odpadli vsi dogodki. Ampak že moja stara mama je rekla: »Vsaka stvar je za nekaj dobra!«
Lucija Ćirović: Dnevi so mi šteti … In vam vsem so tudi! Pa ne zaradi krone vseh virusov ...
Dnevi so mi šteti … In vam vsem so tudi! Pa ne zaradi krone vseh virusov, ampak zato, ker je dejstvo, da čas mineva. In mi preštevamo ure in dneve. Še najraje pa leta; vsakič ob letu osorej, ko pride naš rojstni dan. Takrat najprej sledi nor žur in potem obujanje spominov o tem, česa se sploh spomnimo, ker je bila žurka tako divja.
Lucija Ćirović: 'Baje sem okamenela in naredila izraz srne, preden jo na cesti zbije kaj velikega.'
»Zavijte desno,« pravi miren ženski glas. »Kako, če je odcep levo?« odgovorim presenečeno z malce manj mirnim glasom. »Zavijte desno,« ponovi ženski glas z mirnim tonom. »Odcep je na levi. Kam desno??« Vse bolj sem nepotrpežljiva. »Zavijte desno,« mirno ponovi ženski glas. »KAM?! Kako?? Levo se odcepi cesta, LEVO!!« Medtem, ko jaz že vpijem, ženska utihne. »Daj Štefa, povej, kam naj grem, hudiča??« Tišina. Oziram se na vse strani, ko spet zaslišim ženski glas, ki pravi: »Preračunavam.« Pri uporabi navigacijskih pripomočkov je nujna uporaba tudi zdrave pameti. Zato se, medtem ko se gre ona aritmetiko, poskušam znajti sama. Gledam okoli sebe, da bi se orientirala po kažipotih in napisih ulic. Kot zakleto mi tudi to nič ne pomaga, ker je v Budimpešti vse zapisano v madžarščini.
'Gospodična, sprostite se, me je prosila ginekologinja, medtem, ko je nemočno ven vlekla mašino.'
V članku za osebno rast sem prebrala: »Zazri se vase. Tvoja lepota se skriva v tebi. Če želiš biti srečna v svojem življenju, pusti za nekaj časa svojo zunanjost in svet okoli sebe ter se obrni vase, v svojo notranjost. To, kar boš pokazala svetu, je tvoja notranjost, ta čudoviti diamant …« Ker sem bikica po horoskopu, praktična in konkretna, sem takoj vedela, kaj moram storiti. Šla sem h ginekologu.
Lucija Ćirović: Vprašanje, na katerega do danes nisem našla odgovora.
Po novoletnem nastopu s predstavo 'S trebuhom za kruhom' pride do mene starejša gospa z jasnim vprašanjem: »Kako to delate?« »Kaj mislite?« ji odvrnem. »To z lutko, to, no …,« mi pravi. Odgovorim ji: »Kako delam ventrilokvizem, mislite? Pač jaz lutki posojam glas.« Nato me čisto resno vpraša: »Kdo pa VAM posoja glas?« Vprašanje, na katerega do danes nisem našla odgovora.
Lucija Ćirović: Ležim v postelji. Plitvo diham. Mokra sem … Ali viroza v času praznikov.
Ležim v postelji. Plitvo diham. Mokra sem … S šarmantno hripavim glasom rečem: "Nekaj vročega bi …" To so besede, s katerimi bi se lahko začel erotični roman. A se ne bo. To bo le zgodba z naslovom Viroza v času praznikov.
Lucija Ćirović: To je najmanjši umivalnik, ki sem ga videla v življenju. Moja skleda za kosmiče je večja!
Mrak mi je padel na oči. »Matervola!« sem si mislila nejevoljno. Se opravičujem za kletvico. Ampak bila sem res togotna in kletvice so v takem stanju nekaj samoumevnega, če ne celo nujne. Sem jo pa zapisala, ker se mi zdi, da ni tako huda in spada bolj v rang kletvic '300 kosmatih medvedov', '300 hudičev' ali '300 milijonov!' (kot bi zaklela gospa, ki sem jo srečala pred leti). Le brez številke 300 … samo: »Matervola!«
Lucija Ćirović: Na letalu lahko kupiš vse! Od oblek, parfumov, igrač, hrane, vile v Toskani, parcele na luni …
Očitno mi je potovanje po Ameriki pustilo trajne posledice, ker sem postala malce bolj avanturistična. Kar naenkrat mi potovati sami ni več problem. In ne samo to; zdaj si rada zanalašč zakompliciram pot. Zato sem si zadala, da bo potovanje (in vse kar spada zraven) čim cenejše ter da bom naredila nekaj, česar še nikoli nisem. In tako sem šla v London. Tam sem sicer že bila, ampak ne na tak način kot tokrat. Šla sem za eno noč. Skoraj kot bi šla v London na kavo.
Lucija Ćirović: Vse to me v resnici zabava. Na prav poseben (mazohističen?) način uživam v fitnesu
Ponedeljek je. Ali pa sreda. Amm, ali četrtek ... Ker sem ob (skoraj) isti uri, na (skoraj) istem mestu, (skoraj popolnoma) utrujena, točno vem, da je ponedeljek ali sreda ali četrtek. To so dnevi, ko se nategujem v fitnesu. No, jaz nategujem naprave in pripomočke, čeprav včasih bolj oni nategujejo mene. Moj odnos s fitnesom je od nekdaj kot dogovorjen zakon: na začetku se nisva ne poznala, ne marala, potem sva se pod prisilo vse več srečevala, pristala skupaj in sva se nekako navadila en na drugega. Zdaj sva že toliko časa skupaj, da je vse skupaj postalo čisto domačno in naju dejstvo, da en drugemu smrdiva, ne moti več.
Lucija Ćirović: Partnerka krili z rokama, kar je videti kot mešanica med izraznim plesom in usmerjanjem prometa. Nato sleče pončo.
Prazniki so za to, kot že ime pove, da se praznujejo. Praznovanje je nekaj veselega! Potem pa pride praznik dan mrtvih … Če rečem, da praznujem 1. november, je podobno, kot da bi na pogrebu namesto 'sožalje', rekla 'čestitam', kot da bi 'praznovala', ker je nekdo umrl. Zato v tem primeru uporabljamo besedo: obeležiti. Hm, kaj pa če bi vse praznike, ki se jih ne spodobi praznovati, poimenovali kar 'obeležniki'?
Zagrabila me je panika."O ne, ni tistega za odpreti vrata, nima kljuke, ne morem ven!" "Zberi se! Avto ima troje vrat."
"Baby, you can drive my car …" se na ves glas sliši z radia. Pločevinka energijske pijače je skoraj prazna. Vozim se domov po treh nastopih. Sama v avtu, sama na cesti. Nikjer nikogar. Morda zato, ker je ura okrog polnoči. V eni roki držim volan, v drugi kos ocvrtega mesa (popotnica gostilne, kjer je bil zadnji nastop). Malce sem utrujena, a kljub vsemu uživam v vožnji. Pozorno in zbrano gledam na cesto. V ustih žvečim meso, v mislih pa premlevam spomine na vse kilometre, ki sem jih prevozila, tako ali drugače.
Lucija Ćirović: Ljudje padajo v trans, pridigar pleše, povsod eno samo veselje in žur
"A se tebi sanja, kje sva? - Ammm … Čakaj, če greva na linijo 2 ali 3, potem prestopiva na linijo A ali C in potem na J … - Točno to, naj***** sva ga! Ker ne veva, KJE sva zdaj!" Ura je nekaj do polnoči, utrujena sva kot psa. Čeprav ne vem, čemu tako pravimo, ker moj pes John skoraj nikoli ni utrujen. Lahko ubereva tako hitro hojo na Šmarno goro po najbolj strmi poti, da jaz od utrujenosti po izletu ne morem premikati niti rok, kaj šele noge. John pa bo ves evforičen prinesel žogico, da mu jo vržem, ker bi on še malo tekel.
Jaz sem vse-po-jedec; pojem vse, kar vidim. No, skoraj. Ljudi še ne jem. Čeprav bi kdaj z veseljem koga živega požrla …
Lačna sem! To je stavek, ki ga ponavljam vsakih nekaj ur. Pa če sem na tej ali oni strani Atlantika. In če sem lačna, sem lahko nevarna. Koliko in kako pogosto sem lačna, je odvisno od obilnosti zadnjega obroka; če se preveč najem, potem mi ni treba jesti dva dni. V mojem primeru 'ni treba jesti' ne pomeni 'ne morem jesti'.
Lucija Ćirović: To je najina soba?! Stene malce razpadajo, ni oken. To je Grand hotel?!
Kaj pa, če bi se danes pogovarjali o vremenu? To ne pomeni, da se mi zdite nezanimivi sogovorniki (čeprav bralci gostobesedni res niste …), niti mi ni dolgčas ali ne vem, kaj bi drugega rekla. Le o vremenu bi poklepetala. Ker vreme je pomembno! Še posebej na potovanju.
Lucija Ćirović: 'Nemogoče, da ni več denarja!'
Če Američanu poveš, da greš v Washington, bo mislil, da greš v zvezno državo Washington. Če pa rečeš, da greš v Washington D.C. (District of Columbia-Zvezno okrožje Kolumbija), potem bo mislil: »Zakaj le?!« Glavno mesto gor ali dol, občutek imam, da se ta še njim zdi malce dolgočasen. Ampak naredim si ga, kakor se le-da, zanimivega. Kar za tri dni, kolikor bom tam, niti ni težka naloga. Najprej zato, ker na potovanju nisem več sama. Potem pa tudi zato, ker mi ne dela več kreditna kartica.
Lucija Ćirović: Let je bil namreč nočni, z veliko »slemanja« ...
Dež. Vse je zeleno. Prava trava! Cincinnati. Ura je šest zjutraj. Kljub temu, da se mi soba v hotelu sprosti šele popoldne, se vseeno odločim poizkusiti srečo. Mogoče pa me spustijo prej noter, da se malce naspim. Let je bil namreč nočni, z veliko »slemanja« - nihanja z glavo v prazno, v stilu dolgolascev na metal koncertu. Spanja pa temu primerno bolj malo. Potovati iz Las Vegasa v Cincinnati pomeni leteti nekaj ur v drug časovni pas. Pomeni tudi zamenjati podnebje. Ampak koga briga vreme, če sem končno na ventrolikvistični konferenci! Po triletnem prizadevanju.
Lucija Ćirović: Že vidim prazne moške poglede. "A ni to za šraufat?" Ni.
Ali lahko dogodki presežejo pričakovanja? Lahko. Hamburger je lahko večji, kot na sliki, čebulni obročki v ustih bolj mastni, kot na krožniku. Žulj od sandala lahko z večanjem prehojene razdalje postane manjši (a tudi bolj krvav). Koktajl v moji roki je lahko topel, a je vseeno najboljši na svetu. Lebdim po glavni ulici Las Vegasa, zanosno, počutim se kot kraljica na večernem obhodu kraljestva. Prihajam iz velike dvorane hotela Mirage.
Lucija Ćirović v Las Vegasu: Ona je fejst baba, kile gor al' dol in ona to ve.
Odprem oči, jutro je. Zunaj sonce. Kar ni presenečenje, glede na to, da sem v puščavi. Pa pojdimo v akcijo! Prvi sprehod po ameriških tleh. Dnevni vtisi o Las Vegasu? Vročina. 43 stopinj. Celzija. V fahrenheitih je to 110, kar se sliši še huje. Zunanji bazen mora bit hlajen, ker bi se kopalci drugače zblanširali v njem. Vročina zunaj, ampak peklenski mraz notri. Ni redek prizor, ko vidim v casinoju ljudi, ki so oblečeni v zimske bunde. Vsi hoteli so prepredeni z igralnimi avtomati, hodniki, vodnimi kanali, labirinti, bleščečo scenografijo kot nekakšni lunaparki za odrasle.
Lucija Ćirović: Pred parimi meseci se mi je vse skupaj še zdela super ideja!
Odprem vrata klimatiziranega taksija, ko vame udari suha vročina. Taksist mi v komaj razumljivi angleščini, ves ustrežljiv, dopoveduje. "Ju. Hir. Houtel. Don't forget begić." Iz prtljažnika potegne dva težka kovčka in ju postavi na dovoz. Plačam. "I help ju tu dor." pravi in me vpraša: "From ver ju kam?" "From Slovenija," mu odgovorim. Glede na to, da je Bolgar, bi lahko vedel kje je Slovenija. Nato mi zaželi vse lepo, se zahvali in odpelje. Pri tem pozabi, da mi je obljubil pomoč in kovčka ostaneta sredi dovoza. Komaj ju zvlečem na pločnik.
Lucija Ćirović spakirala kovčke in odpotovala v Ameriko
Lucije Ćirović se še danes, 20 let pozneje, večina najbolj spomni po njeni vlogi čistilke Fate v priljubljeni nanizanki TV Dober dan. Priljubljena slovenska lutkarica, igralka in komičarka se je od takrat preizkusila v številnih drugih vlogah, med drugim v vlogi tekmovalke v priljubljenem kuharskem šovu Masterchef Slovenija, kjer je dokazala, da se odlično znajde tudi v kuhinji. Zdaj pa je pred njo še en izziv, in sicer se Lucija podaja na prvo solo potovanje čez lužo, kjer jo čakajo številne dogodoviščine, ki jih bo vsak teden delila tudi z bralci portala Zadovoljna.si.
'Manj nas je, a se pridno množimo!'
Pravijo, da je smeh pol zdravja, če se znamo iz srca nasmejati sami sebi in težavam, ki nas pestijo, potem pa je življenje kar naenkrat precej bolj prijetno. S tem se strinjajo tudi predstavnice slovenskega stand up tabora, ki na življenje večinoma gledajo skozi humor in so vse bolj konkurečne močneje zastopanim moškim komikom.