mesec pozitivne samopodobe
Slovenke razkrile, kako se v resnici počutijo v svojem telesu
V novembru smo na Zadovoljna.si obeležili mesec pozitivne samopodobe. Pripravili smo serijo člankov na to tematiko, ustvarili pa smo tudi anketo, s pomočjo katere smo poskušali ugotoviti, kako dobro se Slovenke in Slovenci počutijo v svojem telesu.
Strokovnjakinja razkriva, kako do pozitivne samopodobe
Samopodoba je temelj, na katerem gradimo svojo samozavest, odnose in kakovost življenja. Zdrava samopodoba ni le to, kako se vidimo v ogledalu, temveč tudi, kako dojemamo svojo vrednost.
5 načinov, s pomočjo katerih lahko izboljšate svojo samopodobo
Samopodoba – to, kako vidimo in doživljamo sebe – vpliva na vse aspekte našega življenja. Od samozavesti v službi do kvalitete naših odnosov in celo tega, kako dosežemo svoje cilje. Čeprav se zdi, da je bila nekaterim pozitivna samopodoba dana v zibelko, pa je to sposobnost, ki se jo lahko pridobi tudi pozneje v življenju. Samopodoba ni nekaj, česar se ne da spremeniti.
Kako do pozitivne samopodobe: premagovanje pritiska in sprejemanje lastnega telesa
Veliko žensk se pogosto ne počuti dobro v svojem telesu – to je pogosta, a žalostna realnost, ki jo dodatno zapletajo družbeni pritiski in nerealni lepotni standardi. Kljub temu da so mediji v zadnjih letih naredili korake naprej, se idealizirane podobe 'popolnih' teles še vedno prikazujejo kot cilj, ki naj bi si ga ženske prizadevale doseči. A kot kaže, narašča gibanje, ki spodbuja resnično lepoto, raznolikost in samosprejemanje.
27-letna bralka: Bila sem v oblakih. On pa me je le izrabil za svoje potrebe ...
Spoštovani, na vas se obračam, saj se v svojem življenju ne znajdem več. Stara sem 27 let, že od nekdaj z nizko samozavestjo in nizko samopodobo, hkrati pa visoko introvertnostjo. Težko najdem prijatelje, na osebe, ki jih spustim blizu sebe pa se kar hitro navežem. Imela sem veliko simpatij, ki pa so ostale skrite v meni, saj težko odprem svoja čustva. Na študentskem delu pred leti ( imel sem 20/21 let) sem spoznala fanta, ki mi je bil res všeč. A sem se bala razkriti čustva. Redko sva spregovorila kakšno besedo, bili so kratki pogovori. Dokler nisem nekega dne prosila za nasvet ... Začel mi je pisati preko ene od aplikacij za klepet in dal vedeti, da me želi za 'sexting'. Kar seveda, jaz, brez kakršne koli pripadnosti nekomu, sama in osamljena, sem v to tudi pristala, čeprav sem se počutila osramočeno, da to delam. A vseeno. Moja naivnost me je vodila v to, da pa mogoce pa me bo zaradi tega vzljubil. Naj povem, da sem vedno sem bila nekoliko močnejša. Svojega telesa sem se in se še vedno sramujem. Pri mojih 170 cm so se kile kar nabirale, ko sem spoznala njega, sem bila na dobrih 80 kg. Pa je ta 'sexting' kar trajal. Ko se je on seveda želel pogovarjati. Ko sem pisala jaz, je ponavadi ignoriral, saj sem jaz želela le navaden klepet, on pa 'sexting'. Po kakšnem letu pa je očitno spoznal punco in meni ni več ne odpisal, ne pisal. In mene, naivnico, je seveda to bolelo. Nisem ga mogla preboleti kar dolgo časa, pa sploh nisva bila skupaj! Spustila nisem blizu nikogar. Nikoli nisem bila žurerka, prijateljic tudi nimam ... No, imam dve iz osnovne šole, ampak tudi njima se težko odprem. Obe imata fanta, manj časa za nekoga, ki si misli, da bi pač bila le tretje kolo. Dva fanta sta se zanimala zame, ampak mi nobeden od njiju ni bil všeč, zato sem ju preprosto ignorirala in odgnala. Nista me pritegnila. Ko sem zaključila s tem fantom, sem bila stara 22/23. Si misliš, tako stara pa se brez izkušnje v ljubezni? Ja, tudi jaz tako mislim. Pa sem nekako zvozila sama. Sama na sprehodih v naravi, razni izletki s starši, ročno ustvarjanje doma ... A to me ni zadovoljilo in me še vedno ne. Tako sem po tem, ko je nehal pisati, tekom študija v Ljubljani začela s stradanjem ... V Ljubljani zame hrana ni obstajala, mogoče kakšen korenček in jabolko ... Redko sendvič ... Pa so kile šle malo dol, a uspelo mi je to le en semester, saj so doma začeli opažati moje spremembe. Imam zelo zaščitniške starše, sem edinka. Pa sem tudi s stradanjem nekako nehala in začela z zdravo telovadbo. Potem pa sem našla novo študentsko delo in preko šefice pred dvema letoma spoznala fanta, v katerega pa sem se res zaljubila. On je ravno končal razmerje, tako da je moja zaljubljenost ostala v meni. Ostala sem tiho in nadaljevala s svojim življenjem. Nakar pa mi le šefica reče, da bi fant rad mojo številko. Bila sem vzvhičena ... Seveda sem rekla ja. Trajalo je kar nekaj časa, da se je opogumil in poklical. Na začetku je bilo vse prijateljsko, tako sem tudi pričakovala da bo, saj mi je na kakšnem 3 zmenku le povedal, da nič ne čuti. V sebi sem se zlomila prvikrat. Pa sem si rekla, ok, bova pa samo prijatelja, tako kot sedaj. Nakar le pride moj rojstni dan, ko so se stvari začele komplicirati. Dal mi je moj prvi poljub. Dal mi je upanje. Dal mi je tisti občutek. A v njem ni bilo zaljubljenosti. Želel je le seks. Ko sva bila skupaj, mi je dal občutek, ko da mu nekaj pomenim. Dotiki, iskrivost, poljubi. Komunikacija je le morda malo pešala, ampak bila sem v oblakih. On pa me je le izrabil za svoje potrebe. Ko mi je povedal preko sms-a, da s srcem ni pri meni in da se želi še o tem v živo pogovoriti, sem se zlomila drugič. Pred njim nisem pokazala, kako me je prizadel. Bila pa sem v takem stanju, da bi pristala tudi na to, da sem njegova prijateljica za seks. In tudi sem. Ampak ni dolgo trajalo, ko se je on odločil, da to ne vodi nikamor. Zlomila sem se tretjič, tokrat pred njim. Verjetno je spoznal drugo, a nima moči mi povedati, saj je videl mojo reakcijo, ko sem se zlomila. Bila sem otopela. Postala sem zagrenjena, tečna do staršev, ki sta bila edina ob meni ... Pa sem s časom sedaj to le premagala. Boli še vedno, pa čeprav je več kot pol leta od tega! Pa sploh nisva bila v pravem razmerju! Po štirih mesecih sem ga za moj rojstni dan zopet videla .... Katastrofa .... Naslednji dan je vse prišlo za mano. Cel dan sem prejokala. On pa mi je v sms-u v zahvalo za klepet in pijačo napisal, da me je bilo lepo videti veselo. V sebi sem se parala, trgala pred njim, ko ga nisem mogla poljubiti in objeti. A očitno sem čustva skrila dovolj dobro. Ni videl, kaj se je z mano dogajalo naslednji dan. Verjetno bi bilo boljše, da ga nikoli več ne vidim, ampak kaj, ko vem, da bi rekla ja, če bi me povabil na pijačo. Česa me je tako strah? Ne vem, še sama ne znam odgovoriti. Kako bom zmogla sama, ko bom stara? Kako bom zmogla, ko ne bom imela službe? Trenutno imam službo za določen čas, ki pa se bo kmalu iztekla. Kako bo potem, niti nočem razmišljati. Bojim se tega, da ne bom zmožna poskrbeti sama zase, bom breme staršema. Kaj pa, ko njiju več ne bo? Edinih dveh oseb, ki me prenašata? Želim si pripadnosti nekomu. Da me nekdo objame in mi reče, da me ima rad. Nežnosti. Pa se mi to vse skupaj odmika. Pride dan, ko si rečem, da pač mi ni usojeno. Ampak, zakaj ravno meni ni usojeno? Sem res tako slaba oseba? Še vedno se ne poberem, ves stres mi je prinesel kar nekaj zdravstvenih težav. Še vedno želim shujšati, trenutno s svojo težo 55 kg nisem zadovoljna. Razmišljala sem že tudi o bruhanju, rezanju .... Slednjo sem tudi žal naredila. En rez za vsak mesec odkar sem se zlomila drugič. Sem slaba oseba? Tako slaba oseba, da me noben noče? Zvenim obupano, kajne? Želim si ven iz tega začaranega kroga, pa ne znam. Ne znam navezovati stikov, pridobiti novega prijatelja, kaj šele spoznati koga. Počutim se tako nemočno in ne vem, kako dolgo se bom še zmogla boriti.
Imejte se raje z 'zrcalnim postom'
Mirror-fasting je nov pojem, ki se ga je domislila skupina ameriških blogerk. Prepričane so, da izogibanje ogledalu lahko pripomore k boljši samopodobi. Z 'zrcalnim postom', ki naj bi trajal od enega meseca ali celo leta, se lahko znebimo potrebe po stalnem preverjanju svoje podobe v katerikoli odsevni površini, zatrjujejo.