otrok tezave
Kljub svetovni slavi ga še vedno zadržijo na letališču
Američan egiptovskega porekla Rami Malek je ob prihodu v ZDA v 70. letih začel svojo pot z raznolikimi vlogami v nanizankah in filmih, kar ga je postopoma popeljalo do svetovne slave. V nedavnem intervjuju je priznal, da je bilo njegovo življenje ob prihodu v ZDA zaznamovano z rasizmom in ksenofobijo.
Zaradi te fotografije naj bi propadel zakon Harryja in Meghan
Poznavalci pravijo, da številne fotografije namigujejo, da Harryju in Meghan v zakonu ne gre najbolje. Princ Harry naj bi bil pogosto nejevoljen, namrščen izraz na njegovem obrazu pa naj bi razkrival resnico.
Ko je odkrila moževo dopisovanje s sodelavko, je doživela šok
Pozdravljeni! Imam moža, s katerim sva že 19 let v vezi. Imava dva otroka. Do letošnjega morja za prvi maj je bilo vse v redu. Imava vzpone in padce; kot v vsakem zakonu. Na morju smo se imeli zelo lepo. Ko smo prišli z morja, je moj mož šel kolesarit, meni pa moja ženska intuicija ni dala miru in sem malo brskala po njegovem mobitelu. Vem, da to ni lepo. Med njegovimi izbrisanimi e-maili, sem našla dopisovanje s sodelavko, kako upata, da se jima bo uresničila želja, da bosta naslednje leto za prvi maj skupaj sedela na klopci na morju. Moj dragi ji je še napisal, da komaj čaka sredo in seveda službo. V tistem šoku nisem vedela, kje se me glava drži. Poklicala sem sosedo, da odpelje hčeri k moji mami, potem pa sem čakala njega in njegovo razlago. Ko je prišel, je takoj opazil, da otrok ni. Rekla sem mu, naj mi razloži, kaj je to dopisovanje. Dejal je, da je samo hec in da nič nima z njo. Seveda nisem verjela. Bil je miren in tudi malo ni bil živčen. Lepo mi je razlagal, da nič nima z njo. Tudi potem, ko sem dobila dva njegova e-maila z opravičilom in se tem, da je vesel, da sem ga dobila pri dopisovanju z njo, preden bi se še res kaj zgodilo, in da ona do njega nič ne čuti. Da vidi, kaj ima doma in da mu jaz in otroci veliko pomenimo, in da ne bi bilo vredno tega uničiti. Nekako mu verjamem, da ni imel z njo nič, samo vseeno je neko zaupanje izginilo iz mene. Bojim se, da ne bom sedaj naredila napake in zaradi mojega jezika, ker ga povsod vidim samo z njo, izgubila. Prosim za nasvet, kako naj to pozabim in kako naj grem naprej. HVALA
36-letna bralka: Moj 19-letni fant ne ve, da imam dva otroka
Hej, Brane! Potrebujem nasvet. Stara sem 36 let, imam dva otroka iz prejšnjega zakona, moj novi partner pa je star 19 let. Ampak on in otroka ne vedo drug za drugega. Prepričana sem, da bi bil moj fant šokiran, da imam dva 9-letna otroka, kajti pred njim se obnašam mladostno in skupaj žurava. Zanj sem mlado dekle in ne zaposlena stroga mamica. Ne vem, kako bi prenesel dejstvo, da imam otroke, do katerih sem stroga. Najprej sem bila z njim zaradi odličnega seksa, sedaj po 7 mesecih, pa sem začela čutiti močna čustva inželim si več kot seks. Želim si biti z njim ves čas, a njegova družina ne ve zame in moja zanj. Ne vem, kako bi to prenesli, sploh zaradi otrok. Ali ima taka zveza sploh prihodnost? Tudi sama ne bi pred tem podpirala zveze s tako starostno razliko, a sedaj čutim prava čustva in čeprav je samo študent, je zame pravi moški.Prosim svetuj mi. Lep pozdrav!
Manjina iskrena izpoved: Revščina in spolna zloraba v otroštvu sta jo zaznamovali
Deževno vreme na Kmetiji se nadaljuje, to pa turobno vpliva tudi na počutje tekmovalcev. Jutra so mrzla in zaspana, čez dan pa se netijo prepiri okoli izbire drugega grešnega kozla. Koga bodo člani klana, ki zaenkrat še vedno držijo vse niti v svojih rokah, žrtvovali tokrat?
Po 40. letu se lahko pojavijo težave v spolnosti. Naj ne bodo tabu!
Z leti se spreminja spolna sla in težave v spolnosti ne bi smele biti tabu. Zaupajte jih ginekologu, ki vam bo znal svetovati in pomagati, o njih pa se odkrito pogovorite tudi s partnerjem. Razkrijte mu želje, potrebe, pričakovanja, spolne fantazije. Ne bojte se sprememb in po želji vpeljite v vajino intimo (nove) spolne pripomočke. Škoda bi bilo, da bi se odpovedale užitkom in spolnosti zaradi težav, ki jih je moč odpraviti.
Lili iskreno: 'Vedno bolj si postajava odtujena, med nama se vedno bolj pojavlja tišina.'
Zdravo, Brane! Berem redno tvoje odgovore in zdiš se mi zelo prezimljen, realen in pameten, zato sem se odločila, da ti tudi jaz nekaj napišem oziroma prosim za nasvet. Stara sem 45 let, partner 6 let manj, v zvezi sva pa 9 let. Iz prejšnjega zakona imam enega najstniškega otroka, ki ga je partner sprejel kot svojega, skupnih otrok nimava. S partnerjem se razumeva, je zelo priden, delaven, odgovoren in še bi lahko naštevala. Kar me moti je pa pomanjkanje "akcije" v najini zvezi. S tem mislim neke spontane dogodke, izlete oziroma karkoli, samo, da se gre od doma in da se nekaj dogaja. Poleti gremo na morje za 14 dni, pa še to se mu zdi predolgo, in to pa je tudi vse na letni ravni. Ta dopust po navadi izberem jaz, lokacijo, hotel ali apartma, njemu je vedno vseeno kam se gre, ne izrazi nobene želje, kot da ga nič ne zanima razen službe. V bistvu je najbolj srečen, da lahko gre v službo in ko pride plača - plača položnice in kredite, jaz pa smisel življenja vidim povsem nekje drugje. Vedno bolj si postajava odtujena, med nama se vedno bolj pojavlja tišina. Rada bi več proaktivnosti z njegove strani, zakaj moram vedno jaz predlagat izlet, dopust oziroma karkoli drugega on pa nikoli nič. Je bolj tih, nikoli ne pove kaj si želi, jaz pa lahko samo ugibam oziroma zdaj po tolikih letih tudi že vem. Tako predvidljivo je vse v najini zvezi, dan je enak dnevu in to me zelo žalosti. Tudi prijateljev nima, noben njegov prijatelj v vsem tem času ni prišel k nam na obisk, on pa tudi v tem času niti sam ni šel kdaj ven ali kaj podobnega. Je pa zelo dober človek, ne bi ga rada izgubila za nič na svetu, rada ga imam, življenje z njim pa postaja vedno bolj " tečno". Tudi jaz se zapiram, ne družim se več, čeprav sem včasih življenje zajemala s polno žlico, enostavno se mi več ne da. Ne da se mi biti večni organizator nečesa, hočem, da se tudi mene kdaj s čem preseneti. Je z mano kaj narobe, sem preveč zahtevna? Vem, da tudi jaz nisem idealna, imam hibe tako kot vsi, vendar, kaj mi predlagaš? Hvala ti in lepo bodi, Lili.
Obupan bralec: 'Šlo je tako daleč, da je zahtevala slike kje in s kom sem.'
Brane zdravo! Sem mlad fant star 26 let. Pred letom dni sem spoznal zelo čedno 2 leti starejše dekle z otrokom. S prva sem mislil, da jo bom imel le za zabavo oz. jo grdo povedano izkoristil, saj si nisem predstavljal, da bi prevzel drugega otroka. Takrat je bil otrok star le nekaj mesecev. Njegov oče naj bi po tem, ko je zanosila, popolnoma spremenil odnos do nje in je morala oditi. Začela sva se dobivati in hitro sem ugotovil, da je super punca. Ima zelo lepe/življenjsko pomembne vrline (zvesta, ljubeča, poštena in nasploh naredi iz mene boljšega človeka, krasno se ujameva tudi v postelji). Prav tako je tudi odlična mati in se skupaj res dobro ujameva ter uživava. Čez čas sem se nje in otroka navadil ter redno hodil tja tudi po več dni skupaj. Kmalu pa sem pri njej začel opažati veliko ljubosumja, nezaupanja. Imela je v preteklosti partnerja, ki jo je prevaral in menim, da jo je to zaznamovalo. Pričela je z rednim pregledovanjem mojega telefona, vseh socialnih medijev, šlo je celo tako daleč, da je zahtevala od mene slike kje in s kom sem, ko sem odšel ven s prijateljem na pijačo. Blokirati sem moral tudi kakšno prijateljico in sošolko. V nekaterih primerih je bil sum mogoče opravičen (našla mi je tangice od druge ženske za omaro vendar so te bile tam že zelo dolgo in sem na njih pozabil). Poleg tega še vedno nisem mogel sprejeti otroka s katerim mi je bilo zelo narodno, če bi me slučajno z njim videli znanci ali bog ne daj starši, sorodniki. Ko sem bil pri njej me sicer ni motil in sva se z njim ujela. Ona je seveda že kazala željo, da otroka spozna tudi moja družina. Njo sem jim že predstavil, večkrat ampak vedno samo. Na zadnjem obisku pa mi je prekipelo. Malo sva spila nakar dobil sporočilo od prijatelja. Popolnoma nedolžno. Vzela mi je telefon brez vprašanj, prebrala sporočilo in nato še vse, kar se preveriti da. In ker sem všečkal sliko neki znanki mesec dni nazaj je ponorela. Vrgla je celo telefon vame in povedala, da v takih primerih pogreša bivšega. Zelo grdo. Zjutraj sem spakiral, ne da bi vedela, ter šel. Od tega je minilo 5 dni, zelo jo pogrešam in bi bila odlična partnerica za celo življenje vendar ne vem, če to pretehta ljubosumje in moje občutke do drugega otroka. Res ne vem, kako naj se odločim. Z njo sem srečen, vendar me skrbi, da bo ljubosumje vedno poleg, mogoče celo še bolj naraslo. Prav tako vidim, da moja družina ne podpira te zveze kljub temu, da mi prepuščajo, da se sam odločim in se ne vmešavajo. Prav tako si želim še kakšnih potovanj in podobnih uživanj, ki pa jih otrok omejuje. Menim, da sem še vedno kolikor toliko mlad in bi lahko našel žensko brez otroka in z manj ljubosumja. Kljub temu, da pred njo v življenju nisem našel takšne kot je ona. Bojim se, da je tudi ne bom. Brane pomagaj mi prosim kako naj se odločim. Lep pozdrav in hvala za pomoč.
'Že dva tedna živim v šoku. Moj mož je gej!'
Pozdravljen, Brane. Že dva tedna živim v šoku. Življenje se mi je dobesedno obrnilo na glavo. Moža, s katerim sva poročena dobrih šest let, sem zalotila, ko se je samozadovoljeval, medtem ko je na svojem prenosniku gledal gejevsko pornografijo. Tako je bil zagledan v ekran, da me ni slišal in videl, dokler nisem zgrožena kriknila in zbežala iz dnevne sobe. Jaz imam 32 let, on 37. Otrok še nimava, ker me je vsakič, ko sem začela pogovor o tem, prepričal, da še ni čas in da naj še kakšno leto življenje uživava sama. Mož prisega, da ni gej in da ni nikoli prej naredil nič podobnega. Trdi mi, da ga je premagal firbec. In da me nima nič manj rad, kot me je imel, ko sva se spoznala. In da želi za vedno ostati z menoj. Ne verjamem mu in marsikaj mi je zdaj bolj jasno. Ne morem reči, da sem sumila, da je gej, je pa res, da je njegov najboljši prijatelj, s katerim sta v študentskih letih delila stanovanje, gej in tega nikoli ni skrival. Tudi en od njegovih sodelavcev, s katerim se veliko druži, je gej. Najin seks, na katerega zdaj niti ne pomislim, ker se mi upira, je bil povsem ok, ga je bilo pa za moje potrebe in želje premalo. Enkrat, največ dvakrat na teden. Tako je bilo, odkar živiva skupaj. Res mu ne verjamem, da ni gej. Zakaj prisega, da ni gej, če je? Zakaj se je poročil z menoj? Naj se ločim? Rada ga imam. Tudi zato, ker je čudovit življenjski sopotnik, ki mi nikoli z ničemer ne teži. Vsi moji prejšnji partnerji so bili ljubosumni. On nikoli. Pomagaj, prosim. Šokirana, zmedena in nesrečna.
'Zadnji žebelj, ki vdira v naš balon sreče, je zelo dober prijatelj, ki predstavlja vse, kar mož ni.'
Kje začeti? Najboljše, da na začetku. Torej punca konča afero s poročenim moškim. Spozna samskega fanta in se zaljubi. Zanosi pri prvem seksu in rodita se dvojčka. In živijo ... Tu se zgodba zaplete. Živimo na zunaj idealno življenje. Mož je zasebnik, jaz sem višja uradnica v državnem podjetju. Dva otroka, ki sta uspešna v športu in jima gre zelo dobro v šoli, sta lepo vzgojena. Težava nastane pri občutkih. Ne vem, kako razložiti, ampak zame vse to ni dovolj. Vidim težave, razpoke, ni idealne zveze, ni prvotnega čara. Najbolj pa me moti druga težava. Ta je, da mož s poslovnimi partnerji rad pogleda v kozarec, radi se družimo v našem prijateljskem krogu, kjer je ob večerih pet do šest piv na osebo normalno. Meni to ni normalno. Ne maram pijanih ljudi. Za mene je pijan nekdo, ki spije eno pivo. Mi ne potegne. Posledično v pijanosti ne morem biti ljubeča do osebe. Zadnji žebelj, ki vdira v naš balon "sreče" je zelo dober prijatelj, ki predstavlja vse, kar mož ni. Je pa jasno povedal, da ga zanima samo afera in nič več kot to. Že ko pišem te vrstice, sem prišla do odgovora neke vrste. Zadovoljiti se. Je življenje res samo zadovoljitev osnovnih potreb? Vem, da je moje pisanje nesmiselno, na trenutke nepovezano, vendar trenutno čutim, da je moje življenje enako kaotično kot tale zapis. Sem totalno izgubljena, ne znam se upreti toku življenja, ne vem kam me nese, vem samo, da me na tej točki skoraj nič ne osrečuje razen otrok. Želim si, da bi imela gumb za 'reset' in lahko ponovila določene dele življenja in opravljala popravni izpit. Brane, prosim pomagaj mi najti smisel v nesmislu.
Bralka iskreno: 'Jaz bi se noro ljubila, njemu pa ni do tega. Vedno je utrujen ali pa ga kaj boli.'
Pozdravljeni! S tem, ko vam pišem, sama sebi povem, kako zelo sem obupana, zato vas prosim za pomoč oziroma nasvet. Pred letom dni sem spoznala moškega, ki me je na vsak način želel dobiti, kljub temu da sem bila v zvezi. Nikoli mi še noben ni posvečal toliko pozornosti, zato sem kljub temu, da mi vizualno sploh ni bil všeč, vseeno klonila in se čisto zaljubila. Oba sva bila že poročena, jaz 18 let in on 14. S tem, da imam jaz 36 let, on pa 40. V glavnem, nora drug na drugega sva se tako zelo na hitro odločila, da bova imela še enega otroka. To je moj tretji, njegov drugi. Med nosečnostjo se je začelo, da on ne more seksati, ker je otrok v meni. Tako da sva zelo malo in zelo na hitro, po večini zaradi mene, opravljala potrebo. Rekel je, da z bivšo celo nosečnost ni seksal ... No, problem je v tem, da je sedaj dva meseca od poroda. Sem vitka, nimam trebuha za tri otroke in mislim, da dobro izgledam. Tudi drugi moški mi vedno naklonijo veliko pozornosti, zato mislim, da nisem neprivlačna. Ravno nasprotno. Naj povem, da sem v svojem zakonu imela odličen seks in kasneje po ločitvi noro vroče avanture. Torej, jaz bi se noro ljubila, njemu pa ni do tega. Vedno je utrujen ali pa ga kaj boli. Jaz pa cele noči bedim ob otroku, sem z njim čez dan, opravljam vsa gospodinjska opravila ... Pa za seks nikoli nisem utrujena. Tudi če seksava enkrat na teden, mogoče dvakrat, je tako, da ga jaz zadovoljim, on pa ga pač vame porine, mu pride in potem je stvar rešena. No, zame ne, ker me nikoli ne poteši in zaradi tega sem slabe volje. In ko mu to povem, mi reče, da midva dovolj seksava in da jaz njega nikoli ne objamem. Kar je spet laž in želi krivdo zvaliti name. Potem pa je v hiši živ halo, ker je že tako nagle jeze. Kaj mislite Brane, kaj naj storim? Res je bilo neumno od mene, da sem naredila otroka z nekom, ki ga nisem niti dobro poznala. Ampak ni mi žal za otroka, žal mi je, da mi on ne more dati tistega kar jaz zares potrebujem. Hvala vam za odgovor!
Bralka: S partnerjem sva se spoznala pri 12 letih. Pri 15 letih sem zanosila ...
S partnerjem sva se spoznala pri 12 letih. Pri 15 letih sem zanosila in rodil se nama je fantek. Pri njegovih dveh letih naju je očka zapustil. Tri leta sem sama živela s sinom. Po treh letih sem poiskala partnerja in se odločila za skupno življenje z njim. Ponovno. Rodil se nama je drugi sin. Odšla sva v podnajemniško stanovanje. Jaz sem skrbela za hrano in čeke, on je imel občasno delo. Tako se nama je rodil tretji sin. Ljubezen je bila vsak dan samo še kreganje in obsojanje. Nazadnje sem mu rodila punčko. In šele po rojstvu punčke je nastal problem. Pred štirimi meseci sva se razšla in ostala sem sama s štirimi otroki. Zdaj pa me nekaj zanima ... Po vseh teh mesecih zdravljena z moje strani ga še vedno ljubim, tako kot prvi dan. In le zato, ker imava otroke, ampak ker ga ljubim takšnega, kot je. Sama sem se spremenila na bolje in življenje gledam bolj odprto, najhuje pa je to, da sem ga vprašala, če bova še kdaj skupaj, pa mi je dejal, da naju vežejo le še otroci in da se lahko vsemu samo še smeji. Kaj naj storim? Naj ga pustim, ignoriram in pustim času čas ali naj srečo poiščem drugje? Prosim Brane, pomagaj mi. Izgubljena sem. Priznam, da ni vse njegova krivda in da sva kriva oba. Vendar so me najbolj prizadele njegove besede, ko mi je rekel, da me nima več rad. Obupana sem, kako naj ga pozabim? Skrbim za otroke, a se vsak večer zlomim in jočem.
'Postala sem živčna razvalina, pijem in samo jočem. Nič ni prav, kar naredim ...'
Imela sem težko otroštvo. Pri 18 letih sem spoznala fanta in hitro zanosila ter odšla od doma, kjer so bili vsak dan alkohol, pretepi itd. Vedno sem bila črna ovca. Fantovi starši so zelo verni in so bili že od začetka proti meni. Imajo kmetijo, brate, za katere so že od nekdaj vedeli, kaj bodo. Moj bo kmet, so rekli in tako je ostalo še danes. Imava dva odrasla otroka, en je še doma, drugi se je odselil. Ker smo v isti hiši kot starši in njegovi, sem postala živčna razvalina, pijem in samo jočem. Nič ni prav, kar naredim, dušim se. Odšla bi daleč stran, pa nimam kam, čeprav imam svojo službo. On ne bo svojim nikoli rekel nič, tudi za svoje otroke se ne zna postaviti. Postala sem živčna razvalina in samo čakam, da grem v službo. Kaj naj storim? Hvala in lep pozdrav!
'Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste'
Dragi Brane, rad napišeš, da imejmo takšna razmerja, kot si jih želimo. Sliši se enostavno in logično. A ni ravno tako. Živimo v majhnem okolju, ki je za nekatere še manjše. Tudi zame. Ja, bolje kot biti z nekom, ki mu ni zaupati, ki te zanemarja ali zlorablja in te s tem čustveno in telesno uničuje, je ponovno se vreči na trg. Odnosi pa niso ali črni ali beli, da bi lahko enostavno rekel: ta je dober in ta je slab. Vedno moramo pogledati celoto, kajti popolnosti pač ni in je noben realen človek ne pričakuje. Če bi bilo tako, bi bili vsi kar naprej sami. Sama sem imela dve zvezi, prvo 9 let in drugo 5 let. V njih nisem več vztrajala ravno zaradi zgornjega pravila, ki ga rad deliš in se strinjam z njim. Če je tako hudo, da pogosto jočeš in noben pogovor, predlog ali kompromis ne pomaga, si na koncu slepe ulice. Trpljenje je hudo in si v neki točki rečeš, mora obstajati nekdo, s komer ne bom doživljal takih bolečin, ki je dostojen, zaupanja vreden in me privlači. Hja, to je nujna objektivna predpostavka ob tej subjektivni, da smo sami gospodar svojih razmerij. Dvakrat sem predolgo reševala razmerje, ker v nasprotju s prepričanjem starejših generacij, vsi ne menjujemo partnerjev kot spodnjih gat in se zavedamo tega, da je za dobro zvezo potreben trud. Ob tem sem se psihično izčrpala, tako da sem se še dolgo po koncu zveze sestavljala. Take stvari niso tako enostavne, kot morda včasih zveni iz tvojih člankov, mogoče tudi zaradi moškega principa, ki je bolj racionalen. Tudi ženske nismo vse enake, jaz zagotovo sodim med bolj čustvene, čuteče, ker vse to doživljam zelo intenzivno. Priti je moralo do skrajnosti, da sem lahko sprejela odločitev, da je poskusiti znova manj slabo kot vztrajati v obstoječem. Pri čemer obstoječe ni bilo samo slabo, logično, saj so bile dobre stvari, ki so me v odnosu toliko let držale. In potem pridemo do tehtanja črnih in belih lastnosti odnosa, pri čemer moraš pri odločitvi vzeti v obzir tudi objektivna dejstva – kdo sploh je še tam zunaj, koliko si že star, ali boš do naslednje zveze še sposoben imeti otroke ... Madona, ni tako lahko in tisti, ki cincajo v zvezah, kjer se ne počutijo čudovito, niso sami mazohisti, ki ne želijo ali znajo poskrbeti za svojo dobrobit! Lahko je reči pusti ga/jo in si najdi koga bolj primernega. Iti v iskanje koga bolj primernega v našem miniaturnem bazenčku pomeni veliko tveganje, da boš našel le še koga manj primernega ali pa koga primernega, ki ti ni mentalno in seksualno privlačen! Tega ne srečam, ne najdem že nekaj let! Terja veliiiko poguma, da izpustiš, kar imaš, ne glede na to, da ob tem trpiš. In potem se začne zgodba stereotipov o samskih. Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste, ki si ne želijo otrok, ali ti postrežejo z modrostmi, da si mogoče preveč izbirčen, nepripravljen reševati odnose in podobno. Povej mi, Brane, kako naj v tem svetu človek živi po načelu "imejmo takšne odnose, kot si jih želimo“?
Izpoved bralke: Imel je ženo in ona fanta, a ju to ni ustavilo
Živjo, Brane. Imam težavo, oziroma dve ali pa kar tri. S fantom sem v zvezi že 4 leta in od tega skupaj živiva že tri. Do sedaj je bilo vse lepo in prav. Iskrice, metuljčki, saj veš, ljubezen. Moram pa še omeniti, da je to moj prvi resen fant. Sicer je starejši za 8 let, kar me pa nikoli ni motilo. Ampak sem se vedno spraševala, kako bi bilo, če bi bila še z drugimi fanti, saj je on, kot sem rekla, prvi. Dokler mi ni glave popolnoma zmešal nov sodelavec v službi. Totalno postaven in seksi. Ja, priznam, bil mi je noro všeč. Ampak imel je ženo in jaz fanta. Vendar sva se iz dneva v dan bolj razumela, hodila na kavo in se smejala raznim šalam. Enkrat pa sem dobila sporočilo od njega. Naj se oglasim v njegovi pisarni, ko bodo vsi odšli. In se tudi sem. Tisti večer je sledil poljub in kasneje še veliko več. V njegovi pisarni, avtu, kjerkoli. To se nadaljuje še danes, vendar bolj poredko. Traja pa vse skupaj že pol leta. Iskrica doma je izginila, ja vem, lahko bi ga zapustila, vendar ne morem. Kasneje se tu pojavi še en fant super postaven policist in zgodi se ista zgodba. Čeprav je fant zanj izvedel, sva še vedno skupaj. Ker sem si rekla, da tega ne bom ponovila več. Vendar sem pred kratkim spoznala še enega fanta, s katerim se super ujameva, vendar sem mu povedala, da imam fanta. Ne vem, kaj naj naredim. Vedno razmišljam, kako bi bilo, če bi bila samska, ali s kom drugim v zvezi. Sem sploh tega zmožna, biti s samo enim moškim? Po eni strani si želim družine, po drugi pa samskega svobodnega življenja. Upam, da bi boš znal svetovati. Lp, neodločena.
Bralka iskreno: Za vsako napačno besedo, sem pretepena
Pozdravljen, Brane. Že dolgo se sprašujem, kako naprej. Imam namreč moža, kateremu je družina nekaj kar je statusni simbol v družbi. Njemu družina ni nekaj, kar bi ga vodilo domov v varno zavetje. Oba sva situirana in imava svojo hišo. Živimo brez finančnih skrbi. Problem je v tem, da so posel in prijatelji pri njem na prvem mestu. Otroka ima rad, a sta mu motilni faktor. Da pojasnim ... Vesel je, da jih ima, ampak ga njuna otroškost moti. Vem, čudno, ampak tako je. Skratka, družina je zanj nekaj kar mora biti, ampak je vse prej kot dober mož in oče. Moram priznati, da se pred otroki ne kregava in ne dereva, ampak ti pčutijo, da med nama ni več ljubezni, naklonjenosti in radosti. Iskreno ti priznam, da sem zelo družinski človek, ki mu družina pomeni vse. Nasprotje od moža. V čem pa je problem? Da zadnje čase slutim, da hetero ... Ali je bi ali pa je gej. Čudno se sliši, ampak tako je. Ne vem, kako naj se spopadem s težavo. Problem sem začela reševati s pogovorom, a pri nama se vedno konča s pretepom. Vsaka beseda, ki jo izrečem in mu ni po volji, sem pretepena. Imam rada svoja otroka in najino družino. Najležje je oditi. Ampak tudi so otroci, življenje, hiša, ki je tudi moja. Ne vem, kako naprej. Hvaležna ti bom za vsak nasvet, ker problem je v tem, da ga nimam več rada in vem, da si zaslužim življenje, ki ga do sedaj nisem imela. Sem namreč iz družine, v kateri sem bila več bita kot sita. Lepo bodi.
Branetov nasvet bralki: 'Čimprej proč ...'
Pozdravljen Brane! S partnerjem sva 2,5 leti poročena in imava enega otroka. Živiva daleč od svojcev (živimo v tujini), najin otrok pa je star 2 leti. Odkar sva dobila otroka je najin odnos iz dneva v dan slabši. Neprestano se kregava, delam že nekaj več kot eno leto 40 ur na teden. Vstajam ob peti uri zjutraj in prihajam domov ob petih popoldan, s tem, da se vozim v eno smer 70 minut. Avta namreč nimamo, ker mož misli, da ga ne potrebujemo, čeprav bi lahko jaz tako dnevno 40 minut več spala in prej prihajala po službi domov. Kadar koli sem omenila, da bi delala 30 ur, mi je rekel, da se lahko tudi odseli. Finančno nam sploh ne gre slabo, saj oba dobro služiva. Pred nekaj dnevi sem izvedela, da sedaj on dela 30 ur na teden, ker drugače ne more otroka pripeljati v otroški vrtec, kar sem jaz omenila že lansko leto. Za vikende hodi ven s prijatelji, spi zelo dolgo, kadar je buden je za računalnikom ali pa se briga za sebe. Odkar imava otroka noče spati z menoj in otrokom v isti sobi. Spi v dnevni na kavču. Nimava niti spolnih odnosov. Kritizira me za vse kar naredim, nič mu ne paše in ves čas mi govori, da lahko naredim bolje. Če naredim kaj narobe, mi govori, da sem butasta.Svoj dopust je prodal firmi za denar ne da bi se o tem z menoj pogovoril, tako da sem sama šla z otrokom na morje. On pa mi je rekle, da je to naredil, ker želi, da se sprostim brez njega. Moram reči, da ga starša veliko kličeta in se vmešavata kar veliko kar se tiče vzgoje, kako mora otrok jesti, kako se perejo otroška oblačila in vse to mi je vseeno, če on od mene ne bi tega zahteval, da tako tudi delam. Ker nočem, me začne žalit. Najin otrok je nerad pir njem in kadar smo vsi doma, se za vse obrača k meni. Včasih se joka tako histerično, da me je prav strah. Kakšno je tvoje mnenje glede takšnega obnašanja? Jaz razmišljam o ločitvi. Hvala za tvoje mnenje, zelo rada berem tvoje odgovore.
'Po enem letu je začel spet piti in napake se spet ponavljajo.'
S partnerjem sva v razmerju dve leti. Ko sva se spoznala, je pil. Zaradi pijače je izgubil vozniški izpit in hkrati službo, ker je poklicni voznik. To ga je zelo prizadelo in začel se je zavedati svoje odvisnosti. Odšel je tudi na odvajanje od alkohola. Po enem letu je začel spet piti in napake se spet ponavljajo. Vinjen sede za volan. Moram priznati, da vinjen ni agresiven, ampak njegovega vinjenega stanja ne prenesem. Vem, da me ima rad, seveda tudi jaz njega, ampak razmišljava oba, ne samo jaz, da se razideva. Njemu ni več v interesu, da bi nehal piti, jaz pa mu govorim, da ne bom z njim, če pije. Tako sva se tudi dogovorila, da oba ne pijeva. Jaz sem spila kakšen kozarček, od takrat, ko se je on zdravil, je bila želja, da abstiniram in ne pokusim niti kaplje alkohola in mi to ni noben problem. Ali vidite iz te situacije izhod ali predlog ali je res bolje, da se razideva? Pravi, da ni moj otrok in da mu ne bom ukazovala, ko ga prosim, naj neha piti. Poskusila sem že vse in mu res stala ob strani. Tudi ko ni pil, ni bilo prepirov, zdaj se spet kregava. Pozabila sem povedati, da sem stara 50 let, on pa 40. Upam, da me razumete, kaj je najin problem, in kaj svetujete? Hvaležna za odgovor!
Ali je sploh smiselno vztrajati v takšni zvezi?
Pozdravljen, Brane! Prosila bi te za pomoč oz. za tvoj nasvet. S partnerjem sva že dobri dve leti v zvezi. Jaz sem stara 37 let, on pa 44. Oba imava iz prejšnjih zvez otroka, stara 17 let. Sicer se vsi zelo dobro razumemo in funkcioniramo, moti me le to, da živimo 100 km narazen in se videvamo ob vikendih in včasih kakšen dan med tednom. Ko omenim skupno življenje, pravi, da to trenutno ni izvedljivo. Po eni strani je to res zaradi službe in šole otrok. Ko omenim poroko, pravi, da to ni zanj. Še en otrok tudi ne, ker je 'kao' prestar. Zelo ga imam rada, a vsi ti njegovo argumenti se mi ne zdijo tehtni. Oba sva dovolj stara in ogromno sva doživela. Ne vidim razloga, zakaj ne bi. Potem je tukaj še en velik problem – seks. Meni se ne zdi normalno, da dva seksata enkrat na mesec. V pogovoru mi je rekle, da ni sproščen, ker nikoli nisva sama, in takšne nesmiselne izgovore. Ne vem, če je smiselno sploh vztrajati v takšni zvezi. Jaz hrepenim po normalnem življenju, za katerega mislim, da ga z njim ne bom nikoli imela. Njemu očitno ustreza takšen način funkcioniranja zveze. Nimam občutka, da me vara, čeprav za dobrega moškega ne bi dala roke v ogenj. Prosim za tvoj nasvet, kako naprej.
Izpoved bralke: Oprostite, moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati.
Pozdravljen, Brane. Ne vem več, na koga naj se obrnem. Nekih prijateljic namreč nimam oziroma me je mož dobro prepričal v to, da morajo najine osebne stvari ostati zasebne in da so ljudje itak večinoma veseli, če imaš težavo. Socialnega življenja bolj kot ne nimam (prej sem imela veliko znancev in prijateljev obeh spolov, pa sem prekinila vse stike, ker baje, po moževih besedah, "moški in ženska ne moreta biti samo prijatelja", čeprav jih on ima kolikor hočeš). Staršem se ne morem zaupati, ker sem ju slepo prepričevala, da je mož dober človek in pravi zame. Večina ljudi, ki ga je spoznala, mi je pravila, da je nevrotičen in me bo zaprl v hišo. Meni je bilo zaradi ljubezni vse to vseeno in res sem se spremenila, da bi bila bolj po njegovem kalupu. Če bi ostala družabna in ohranjala stike z vsemi, iz najine zveze ne bi bilo nič. In vendar se mi zdi, da se bliža koncu. Naj dodam tole: nekaj dni, preden sva se sploh spoznala, sem naredila neumnost in imela "avanturo za eno noč". Očitno nisva pazila, saj sem zanosila. Takrat sem mislila, da je otrok možev, in bila skrhana, ko sem prekinila nosečnost. Kasneje je on računal dneve in jaz z njim in sva ugotovila, da ni mogel biti njegov. Takrat me je obtožil, da sem mu poskušala "podturiti tujega otroka". Takrat bi že morala videti svarilne znake, pa nisem. Čeprav mu nisem lagala, sem se nekako počutila krivo, ker je tudi on bil žalosten zaradi splava. Pa sem požrla obtožbe in žaljivke in življenje je šlo naprej. Po treh mesecih sva se že vselila skupaj, odselila sem se iz mesta, kjer sem živela, v mesto, kjer je on imel službo. Tam nisem poznala nikogar in v 3 letih tudi na kavo nisem šla sama iz stanovanja. Ker nisem imela službe, sem bila doma. Non stop je bil sumničav, češ da ga gotovo varam. Ne, nikoli nisem niti pomislila na kaj takega in tudi sedaj ne pomislim. Kvečjemu na to, da če zveza razpade, se me več nikoli noben ne bo dotaknil. Bile so neke situacije (moja sreča, blagor meni), v katerih sem dobila SMS tipa "vidiva se na Skypu", pa klici, kot so "iščem teto, aja zmotil sem se, ampak ti imaš pa lep glas, bi se lahko s tabo pogovarjal" ... Pa ko omrežje ne dela, kot je treba, in me ne more dobiti, sem seveda tudi kriva, saj sem "ugasnila telefon" in bog ve, kaj počnem. Vsaka takšna stvar je njegovo sumničavost samo še povečala in obtožbe in žaljivke so se iz meseca v mesec in leto večale in bile vse hujše. Ne, v nobenem primeru nisem vedela, kdo piše oziroma kliče, bil je samo splet okoliščin (ljudje se pač zmotijo). Telefona NIKOLI nisem pred njim skrivala, pozna vsa moja gesla (jih je tudi zahteval) in vedno lahko vse pregleda; ne bojim se ničesar. Po drugi strani sem takoj po selitvi jaz našla avanture.net in njegov profil in dopisovanje s starejšimi ženskami, kjer jim je zatrjeval, da čeprav "je mlajši, bi jih znal dobro obdelati" itd. Tudi to sem oprostila in pozabila. Še večkrat sem našla kak pogovor (telefon pogledam enkrat na nekaj mesecev, nisem nevrotično ljubosumna, samo zavedam se, kakšen človek je) z žensko, ki je ne poznam. Očitno flirtanje in npr. pošiljanje slik zgoraj brez s pripisom: "Bilo bi lepo, če bi bil kdo zraven mene", medtem ko sem jaz sedela 4 metre stran od njega (noseča). Brez sramu mi tudi pove, kako je moja mama "dobra" (ženska je za svoja leta res dobro videti) in 100-odstotno sem prepričana, da bi tudi z njo spal, če bi le ona hotela (googlal je "podrl bi taščo, pa ne vem, kako naj to izpeljem"). Rad tudi pove, kako lahko osvoji katero koli žensko hoče. Verjame, da lahko prodre v psiho vsakega posameznika in ga obrne po svoje ali pa dobi na laži. Obesi se na vsakega bivšega, za katerega ve. Non stop mi govori: "Žal mi je, da si končala z mano, verjetno bi ti bilo z XYZ bolje kot z mano". Pa sva marsikaj dosegla skupaj in sam pravi, da se je zaradi mene spremenil na bolje. Jaz tega žal več ne vidim. Čim mora iti v nočno izmeno, je cel dan nataknjen in se prej kot slej spreva. Brane, to niso prepirčki. To je dretje, žaljivke (99 % z njegove strani, jaz skoraj nikoli ne morem izustiti kaj grdega, razen če res ne morem več), naznanjanje konca zveze, odganjanje ... Nikoli nisem kaj takega doživela, le v filmih sem to videla. Pa zdaj živim tak film. Sam je večkrat spal s poročenimi ženskami, ki so može varale z njim (to mi je šele kasneje povedal). Na podlagi tega in prejšnjega zakona, kjer ga je bivša prevarala, on menda "ve, kakšne so ženske" in da "nobena ne bo priznala, tudi če je varala". Torej je v bistvu že odločen in prepričan o tem, da sem to naredila. Ne vem, kaj točno bi rad, da naredim, da dokažem, da tega nisem počela. Celo povpraševanje za poligraf sem poslala, pa mi je 700 € preveč, čeprav razmišljam o varčevanju tudi za to. Skoraj 6 mesecev nazaj se nama je rodila hčerkica, tudi z njo se ne ukvarja veliko. Večino stvari opravim sama, veliko mi je pomagal le v mesecu dni po porodu. Ne rečem, zna pomiti posodo, skuhati, posesati (je res kulturen in čist človek, še posebej pred drugimi ljudmi) in ima obdobja, ko bi to non stop počel. Nisem se vanj zaljubila zastonj, ima tudi tono dobrih lastnosti. Ampak previl je otroka mogoče 10-krat vse skupaj. Zna se 2 minutah poigrati z njo in jo nasmejati, potem odide oz. ko vstopim v sobo je že "Mama je prišla" in je mala v mojih rokah. Pravi, da ne ve, kako in kaj bi z njo počel, volje naučiti se pa očitno tudi nima. Naj dodam, da ima 8-letno hčerko iz prejšnjega zakona. Ko pride k nama na obisk, se tudi z njo več ukvarjam jaz. Začel je kaditi in večino časa preživi v kuhinji, kadi in igra online šah ali brska po Facebooku. Skoraj non stop bulji v telefon. Ena izmed situacij: gre na izlet s sodelavci, 2 dni ga ni doma. Torej, jaz njemu moram (in tudi mu, ne iščem razlogov, da ne bi) 100% verjeti, čeprav ga ne vidim. On pride domov, jaz se ga razveselim in po nekaj minutah mi začne najedati, češ da sem sigurno kakšnega pripeljala domov, ko ga ni bilo. Enkrat lepo rečem "Ne, ne rabim nikogar, imam tebe in zadovoljna sem s svojim življenjem", drugič rečem "Nehaj", tretjič pa ne morem več. In POTEM hoče seks. Oprostite moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati. Ne takrat, ko jo srce boli, ko ve, da je zvesta in ljubi bolj kot kdaj v življenju, pa se non stop mora soočati s takimi obtožbami. Ta njegova paranoja, da ga varam, uničuje zvezo. Nekaj časa sem trpela, se pogovarjala, zatrjevala, poskušala pokazati, da temu ni tako (mislim, da ni veliko žensk, ki bi moža vsak dan masirale, da bi ga vedno čakal topel obrok po službi, stanovanje vedno bilo čisto, pa nikoli nikamor hodila ali bilo kaj počela brez njegove vednosti) ... Zdaj enostavno čutim, da nimam več energije za to. Ne gre samo za mene, tudi moji starši mu gredo v nos. Ne rečem, da so perfektni, ampak nekaterih žaljivk mu še vseeno ne bi bilo treba uporabljati ... Lansko poletje sva se preselila iz mesta na podeželje in vem, da ga tudi to muči. Oboževal je mesto. Vse to razumem, vendar to ni izgovor, da padeš v 'kao' neko depresijo (ker enostavno vem, da igra mučenika in v tem uživa) in se zapreš vase. Poskušala sem s pogovori, podporo, ga razpoložiti, pa nič ni delovalo. Tudi to dejstvo, da imava sedaj dojenčico in ona zahteva 90 % moje pozornosti, ga muči. Da pač stvari trenutno niso, kot so bile prej (res sem vso svojo pozornost in energijo vlagala vanj in sedaj, ko pomislim, se mi zdi, da sem ga na nek način razvadila). Zdaj službo imam (sicer zelo fleksibilno in nimam čisto določenega delovnega urnika) in poskušam vstajati zgodaj, da bi imela dovolj časa in zanj in za otroka, ampak je zelo težko (delam 9 ur na dan, od njenega 3. tedna starosti). Ne uspevam vedno, pa se ne potrudi preveč, da bi se postavil na moje mesto. Namesto tega raje čaka, kdaj se bom spomnila nanj in kuha zamero; vsake toliko časa eksplodira zaradi bedarije, ki ni vredna prepira in takrat na brutalno žaljiv način pove, kaj ga moti. Jaz sem poskušala v vsaki njegovi stiski biti razumevajoča, ga podpirati, se pogovarjati (mene skoraj nikoli nihče ne vpraša, kako sem); zdaj enostavno nočem več. Ja, NOČEM. Ker vem, da bom kmalu pregorela od nespanja (dojim ponoči in se zbujam večkrat, službo imam pa tako, da delajo možgani), vsega psihičnega napora z njegove strani in dejstva, da se nimam komu potožiti. Da ne omenjam groženj, kot so "Nikoli več ne boš videla otroka, z mano boš doživela pravi pekel" itd. Ampak ne, nasilen ni bil nikoli. Roko je enkrat dvignil, vendar se je zadržal. Ne vem več, kaj naj. Otroka imava, poročena nisva niti eno leto. Vse skupaj (zveza) traja skoraj 4,5 leta. V tako kratkem času sem se naposlušala obtožb in žaljivk, kot nikoli prej v življenju skupaj. Stara sem 29 let, on 33. Vem le, da se sedaj (sploh po porodu) veliko bolj cenim kot oseba. Prej sem si vedno mislila "Pa ajde, saj so to samo faze, saj se bo spremenil", pa se ni, vedno huje je. Tudi sama sem mu rekla, da se bo nekaj moralo spremeniti, sicer ne vem, kako dolgo bova zdržala. Jaz se ne mislim celo življenje podrejati njegovemu kompleksu manjvrednosti, čeprav ne vem, zakaj ga ima; vedno sem mu dala vedeti, da je grozno čeden (ker je) in da mi je čisto vse na njem všeč. Za razliko od njega, ki ima veliko pripomniti glede moje teže, trebuščka, frizure, dlačic pod nosom, kako sem oblečena itd. Vse na svetu bi dala, da bi postal človek od prej. Kot da ga nič več ne zanima. Ne bi rada, da to razpade, ker res nikoli še nisem tako ljubila (vidim dobro v človeku in se raje skoncentriram na to kot na slabe lastnosti; te poskušam z ljubeznijo izpostaviti in biti opora takrat, ko jih poskuša odpraviti). Ampak tudi jaz imam ego, na žalost. In ta ego, s srcem in dušo vred, že nekaj časa grozno trpi. Me zanima, kaj bo, ko najde tole v mojem e-mail nabiralniku. Poleg vse sumničavosti si je mož nabavil celo diktafon, da bi mi prisluškoval, ko ga ni doma. Bila sem zasliševana kot največji zločinec, vsak šum, ki ga je slišal, si je predstavljal kot neko vzdihovanje (torej moje varanje z nekom drugim), moške glasove itd. Prisežem pri svojem otroku, ni res. Nisem ta tip osebe, pač pa, če ne ljubiš več, priznaj in odidi tip. Ni prvič, da si je nekaj omislil v glavi in vztraja pri tem. Je zelo nagle jeze in hitro znori zaradi banalnih stvari. Npr. enkrat sem pozabila očistiti pečico (ni se vleklo tedne ali kaj podobnega), saj veš, služba, otrok, kuhanje ... Tako me je nadrl in za nameček še pljunil v obraz, da nisem mogla priti k sebi. NovopecenaMami
Slovenka iskreno: Postala sem ena tistih oseb, ki jih od nekdaj preziram
Pozdravljeni. Postala sem ena tistih oseb, ki jih od nekdaj preziram. Včasih sem jim pametovala, zdaj pa ... Stara sem dobrih 40, poročena skoraj 20 let. Mož je iste starosti. Imava dva otroka, eden je praktično odrasel, drugi osnovnošolec. Z možem sva se spoznala v gimnaziji, skupaj sva 25 let, z vzponi in padci. Vedno je bilo razburkano, zadnjih nekaj let pa je res težko. Pogosto se kregava, za vsako malenkost. Name kriči, kot da sem otrok, tako da me je že sram pred otroki. Vse naredim narobe, če je bilo včeraj nekaj prav, danes to ni več v redu. Kot da samo išče napake. Počutim se ponižano, razočarano in poteptano. Nikoli nimam prav ali pa mogoče imam, pa trenutek ni pravi. Vse mu je samoumevno – da grem v službo, poskrbim za otroka, hišo ... Pravi, da za to si lahko plača tudi gospodinjo. Da nisem proaktivna. Da nisem dovolj ambiciozna. Da nič posebnega ne počnem. Zgodi se, da mu povem, kar si mislim. Ampak me ne sliši, samo svoje tuli kar naprej. Potem kuha mulo – lahko tudi več dni ali tednov. Pogreva stvari iz preteklosti, ali bo po njegovo ali bo štala. To je počel tudi s starejšim sinom, s katerim pa že pol leta ni govoril. Kaj naj storim, pogovor žal ne zaleže ...
Naj izbere mlajšega, ki je bog seksa, ali starejšega, ki je zanesljiv?
Dragi Brane, Situacija je sledeča. Sem mama samohranila in pri 35 letih vdova. S 15-letno hčerko imam odnos, ki si ga želi vsaka mama. Imam redno službo, živiva v najemu in vse je tako kot mora biti. Problem je v mojem ljubezenskem življenju. Pred osmimi leti se je okoli mene začel smukati starejši ločen in premožen moški. S časom me je prevzela njegova pozornost in lahko bi rekli, da sem 'padla' nanj. Najin odnos je trajal nekaj časa, vmes pa sem spoznala moškega, ki je od mene mlajši 5 let. Z njim sem doživela še nedoživljeno. Od spontanosti, do preprostih stvari in trenutkov. Noro sva se zaljubila in tudi skupaj zaživela. V skupnem življenju pa je bil vse prej kot idealen. Sicer zevest, neproblematičen, ne popiva, ne ponočuje ... Ampak finančno neodgovoren in brez zanimanja za skupne interese in cilje. Nekako sem se spet zbližala s starejšim in obenem še vedno živela z mlajšim. Bolj zaradi neke finančne varnosti, kot pa česar koli drugega. Mlajši je to izvedel od moje najboljše prijateljice in se odselil. Sledile so žaljivke, solze, odpuščanje in želja, da bi znova začela. On odgovorno in z zanimanjem, jaz predano. Naj povem, da ima redno službo v državnem podjetju. Imam ga rada kot še nobenega do zdaj, ravno tako tudi on mene. Seksualno je zame on bog seksa, starejši me ne privlači. Pri njem me privlači to, ker je finančno zaneslji in lahko uresnični vse moje življenjske potrebe. In s tem ne mislim luksuza. Hčerki je vseeno in si želi le to, da bom srečna. Oba sta ji všeč. Otrok si ne želim več in mlajši to spošuje, me slepo obožuje, tudi starejši si jih ne želi. Naj poslušam srce in se odločim za mlajšega, ali razum in izberem starejšega? Hvala za odgovor.
Brane Kastelic iskreno: Prej ko ga boš zapustila, bolje zate!
Brane, pozdravljen! Že dolgo te berem in tvoji odgovori se mi zdijo vrhunski, zato sem se odločila, da ti pišem tudi jaz in ti opišem svojo situacijo. Stara sem 29 let in imam partnerja, ki je star 26 let. Skupaj sva 5 let. On ima službo od ponedeljka do petka od 6. do 14. ure, jaz pa delam troizmensko, vikende in praznike. Mesečno imam tudi prek 200 delovnih ur (zdravstvo). Prostih dni imam bolj malo, ko sem doma, pa ima moj partner večino časa druge obveznosti. Letno si privoščiva sedm dni dopusta (morja). Izleti, enodnevna kopanja in podobno pri nama odpadejo, ker kadarkoli to omenim, mi očita, da bi samo okoli hodila in da nimam obstanka doma. Ampak če sva doma, se on posveča drugim stvarem. Nikoli nisem jaz na prvem mestu. Ali pridejo kolegi ali so gasilci, vedno je nekaj. Ko mu rečem 'Daj, jaz sem doma, prosim, bodi z mano', mi pribije, da sem napačni dan prosta in da mu to nalašč delam. Jaz si urnika ne sestavljam sama. Seksava mogoče dvakrat na mesec, on pa mi očita, da zaradi mene, da sem jaz kriva. Skupaj še ne živiva, ampak jaz preživim večino časa pri njem. On k meni ne hodi rad (razloga ne vem). V eni sobi sva pri si pri njih doma naredila neke vrste dnevno sobo, ostalo imamo skupno. Moj partner nima niti interesa, da bi bila čez čas kaj več in ves čas govori, da bova že. Jaz sem stara 29 let. Čakam že tri leta, da imava kaj. Pa še vedno nič. Leta 2017 me je nagnal in se tudi fizično znašal nad mano, češ da ima dovolj, da mu ves čas težim s tem, da naj se zmenijo doma, da bi midva kaj imela. Da sem mu dvignila živce, da naj izginem. Pri njih doma se je tudi fizično znesel name, potem sva končala za en mesec, pisal mi je takšne SMS-e, da me nikoli ni ljubil, da sem mu kolegica .... Kasneje se je jokal, da mu je žal, da me najbolj ljubi in da sem mu vse. Pa sem se vrnila ... Bilo je vse v redu dobre štiri mesece, potem pa spet vse isto. Z mano ne gre nikamor rad, ven hodi samo s kolegi in kolegi gasilci, ko jaz rečem, da bi šla, pa je to brezveze, pa kam bi jaz spet šla! Od kolegov punce so najboljše punce, doma na kmetiji pomagajo, so vrhunske (naj omenim, da ta punca dela 4 ure zaradi otrok). Pred mano govori drugemu kolegu, kako je lahko srečen za takšno punco ... Veš, kako se jaz počutim? Ko mi po glavi hodi, da delam narobe. Ko sem pri njih, vedno pomagam pri vsem. Prisežem, da se trudim ... V kinu nisva bla še nikoli, ko mu omenim, da me nima rad, mi govori, da si izmišljujem, da bi se ga rada znebila, da imam druge moške ... Pa nimam jih, res ne. Vsak dan se 144 km v eno smer vozim v službo, zaradi njega! Pa mi ne bi bil problem, če bi pri nama vse bilo super. Peljem se iz nočne, peljem se iz popoldanske in zjutraj nazaj v dopoldansko. Ja, peljem se! On mi govori, da to ne delam zaradi njega, da meni tako paše ... Če jaz ne bi imela njega, verjemi, da bi živela bližje službi, ki jo obožujem! Rada bi zbrala pogum in odšla, ampak res ne vem, kako. Kaj delam narobe, da je takšen? Kaj? Pa trudim se, res se! Pa sem na koncu z močmi. Enostavno ne vem ... Prosim te za iskren nasvet!
21-letna Slovenka: Obsojajo me, ker imam 20 let starejšega fanta
Pozdravljeni! Stara sem 21 let in imam partnerja, ki ima 40 let. Je moj prvi partner in imava se super. Ljubim ga in on ljubi mene, glede tega nimam nobenih dvomov. Tudi glede prihodnosti imava skupne cilje, saj si oba želiva otroke (nobeden od naju jih še nima), ampak seveda čez nekaj let, ne še zdaj. Kljub temu, da je od mene starejši skoraj 20 let, imam zaenkrat občutek, da sem našla sorodno dušo. Soočam pa se z drugi težavo: mnenja in obsojanja drugih ljudi. Kadar koli omenim parnerjevo starost, slišim komentarje, kot so: zdaj se imata super, čez 20 let pa se bo razlika zares poznala, če bosta živela povprečno dolgo boš 30 let vdova, kaj boš pa potem? In podobne stvari ... Začelo mi je prihajati do živega, saj vem, da se bo to po vseh verjetnosti tudi zgodilo. Izgubila ga bom prej, kot bi ga, če bi bila enake starosti. Ampak jaz razmišljam drugače. Razmišljam, da je bolje imeti kratko čudovito življenje z nekom, ki ti predstavlja sorodno dušo, kot pa dolgo življenje z nekom, ki ga imaš sicer rad, ampak veš, da ni to točno to kar si želiš. Poleg tega, nikoli ne veš, kaj se bo v življenju zgodilo in ni garantirano, da se bom s partnerjem postarala, če bova podobne starosti, saj se lahko zgodi marsikaj tudi mlajšim ljudem ... In zato partnerja ne želim zapustiti samo zaradi mnenja drugih. Ampak zdaj me zanima vaše mnenje glede tega. Bi v tem primeru morala poslušati druge? Ali je moje razmišljanje preveč naivno in nerealno? Prosim Vas za odgovor in se Vam že vnaprej zahvaljujem, saj sem resnično zmedena in ne vem, kaj naj naredim in komu naj prisluhnem.
'Med nama vlada tekmovanje, zavist, ljubosumje ... Kaj je vzrok?'
Zanima me glede odnosa s sestro, in sicer zakaj se nikakor ne moreva razumeti. Med nama vlada tekmovanje, zavist, ljubosumje in da se samo ena lahko pohvali s čim, če se druga, je že narobe. Kaj mislite je vzrok? Ali je v najinih starših, ki so delali razlike ali gre res za bolezen v družini? Ljubosumje in zavist sta bila namreč vedno pristona. Zakaj se dve sestri ne moreta razumeti in sta prej tekmici kot prijateljici? Je potem bolje, da nimava stikov, če se nič ne spremeni? Če je nekdo trmast in se noče spremeniti, potem ne moreš rešiti težav. In če kaj takega rečeš, si že pameten. Je pa to že v rodu, da se ženske niso razumele med sabo in da so bile vedno one vsega krive in so se jih sramovali. Starši jim niso privoščili lepega življenja, sedaj pa njihovo breme nosimo otroci. Upam, da sem dovolj podrobno opisala problem. Hvala za odgovor.
'Moj partner je obseden s čistočo. Ali naj ga pustim?'
Moj partner je obseden s čistočo. Skupaj sva štiri leta. On je star 45 in jaz 43. Nimava otrok. Njegov dan se začne zjutraj ob 3. uri zjutraj. Najprej se umije, potem čisti pipe, da ne bo kakšna kaplja vode ostala, potem gre sesati po tleh. Ko pride iz službe ponovno sesa. Okraski, ki so postavljeni na policah morajo biti tako, kot jih je postavil on, drugače je ogenj v strehi. Če kam greva, najprej spet vse posesa, potem pa se mu spet mudi domov, da spet sesa. Vse bi bilo vredu, če bi bil tiho, ko sesa. On pa nas zmerja vse po vrsti. Mene, tasta in taščo, ki sta že obupala nad njim. Tudi mene počasi mineva vse skupaj. Namesto, da bi se meni posvetil, se smetem in sesanju posveča. Je sploh še vredno vztrajati? Lp
60-letna bralka: bivši je bil pijanec in baraba, zdaj išče nekoga z več denarja
Pozdravljen, Brane. Po dolgih letih zakona sem ostala sama. Otroci so odleteli, bilo je boleče, še nekaj zamer je po ločitvi, a ne preveč. Odnosi so kar ok, čeprav bi vse rada imela kar doma pod isto streho, a so se vsi štirje, ja kar štiri imam, razbežali. Pomenili so mi. No, v to osamljenost si želim partnerja, ne ljubimca, ne človeka, ki išče mamo in gospodinjo. ampak človeka za objem, ljubezen, družbo in dobrega človeka za moje sicer odrasle otroke. Ni dobro, če je človek v družini v slabih odnosih. Zanimivo vprašanje bo to verjetno. Finančno sem morala skozi življenje sama zvoziti in otroke izšolati, pomagati naprej ... In za vse sem bila sama, ke je bil bivši baraba, pijanec, kvartopirec, zapravljivec, babjak, nič dobrega kajne? Da, težko je bilo. Bojim se zaradi finanćne plati, ker je bivši zavozil ... Po eni strani ne zmorem še enkrat ustvarjati in si želim nekoga, ki je že nekaj ustvaril, ki že nekaj ima, zato ker človek pač nekaj ustvari, naredi v življenju, da lahko nekaj zapusti tudi za moje otroke. Joj, pa kar nekdo drug. Ne oče. Pa da ne bi imel otrok, svojih. Sama imam stanovanje, avto. Ne veliko. Včasih si želim bogatega partnerja, da bi lahko lažje živela. Lahko bi imel tono zlata, če ne bo pravi za objem, ljubezen, dober seks, pogovor in družino, potem ne. Ampak pravega z nekaj več imetja, ne miljarde, misliš, da sem nora? Se lahko po vsem tem upa tudi na to? Kako gledaš na to? Ne gledam na imetje, kot da jaz ne bi delala in le zapravljala njegovo, samo malce lažje bi rada enkrat živela. Ali je res tako, da kolikor imaš sam, takega dobiš. Čez 60 sem, v penziji, polna delovna doba, ves čas sem delala. ne delam več, bi morala še? Bi, če bi lahko skupaj z njim, tako sem sama. Kakorkoli, delala bi še, še veliko, samo ne sama. A taki z nekaj več take z manj sploh pogledajo? Kako gledate moški na to? Se sploh upošteva delo, ki ga ima sama ženska z otroci? Bi kdo to sploh želel? Veliko lepega še naprej. Ana
Bralka: 'Oba sva poročena, a sva se zapletla v afero'
Brane, pozdravljen! Stara sem 29 let. Znašla sem se v precej težki situaciji. Sem mamica 2 majhnih otrok. Imam partnerja, ki je starejši 8 let. Pred letom dni sem spoznala moškega, ki je 15 let starejši od mene. Ravno zaradi tega se je moj odnos zrušil do temeljev. Tudi on ima družino. Ženo in dve hčeri, ki sta že skoraj odrasli. Tudi njegov zakon ni srečen. Veliko je besed na temo o najini skupni prihodnosti, načrtih ... Če bi postala partnerja, bi bila najsrečnejši par na svetu. Jaz sem na ta korak pripravljena vsak trenutek. On pa očitno še ni pripravljen. Ali pač. Ne vem, kako naj si razložim. Strah, sram … Stanje, kot je, in traja že več kot leto. Počasi postaja nevzdržno. Zadevo bi rada spavila pod streho na takšen ali drugačen način. Imam občutek, da se predolgo vleče in na tak način ne vidim konca. Na dveh stolih ne morem sedeti in takšnega življenja ne morem živeti. Brane, kaj praviš? Me ne ljubi dovolj? Lp
Brane Kastelic: 'Takih “lažnih” zakonov je več, kot si misliš!'
Brane, pozdravljen! Nate se bračam s problemom. Navzven je vse v redu, sem zaljubljena in srečno poročena z možem že 5 let, skupaj sva že več kot 12 let. V tem času sva si ustvarila dom. Sama si želim otrok, a mož jih noče. Imam ga zelo rada, mi pa manjka intimnost, spolnost. Z možem ne spiva v isti postelji, spolnih odnosov tudi nimava že nekaj let. Me pa zanima tvoje mnenje, sumim namreč, da ima ljubico. Enkrat, včasih dvakrat na teden, če je cel dan v službi, prespi pri sodelavcu ali v stanovanju staršev. In takrat pokliče, ko konča z delom in zvečer, ko gre spat. Rada bi mu verjela, da ne spi pri kakšni ženski. Bi ti mu? Kaj ti misliš? Deliva vse, le postelje ne. Hvala ti za moško mnenje.
'Nikoli nisem imela težav z orgazmi, problem je pri možu.'
Brane pozdravljeni! V uvodu bi želela zapisati dve stvari: ste izjemen "dec" ... Šarmanten, zanimiv, inteligenten ... Bo dovolj, da vam ne 'stopi v glavo', ker potem boste že kičasti. To pa ni več seksi in jaz vas še danes pogrešam v Slovenija ima talent. Bom poskusila na kratko ... Stara sem 34 let, moj najlepši mož (tudi najbolj seksi!) je leto dni mlajši. Med nama vse 'štima': pogovor, način razmišljanja, določeni skupni hobiji, vsakodnevna želja po seksu. Otrok (še) nimava. Nikoli nisem imela težav z orgazmi, problem pa je pri možu. On namreč potrebuje zelooooo dolgo, da mu pride. On tega ne smatra kot problem, mene pa je začelo to motiti iz dneva v dan bolj. Močno si želim, da bi mu včasih prišlo takoj, saj me misel na to požge oziroma mi je hudo seksi. Priznam, da sem zadnje leto postala bolj 'lena' za (pre)dolg seks. Raje imam večkrat po malem, kot enkrat (pre)dolgo. Me razumeš? Zato te kot 'ta pravega dedca', prosim za nasvet, kako do hitrejšega orgazma pri mojemu možu, saj se moj izmika tej temi, češ, da ni nič takšnega, če pa kdaj orgazma ne doživi. Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem in 'stay sexy'!