zadovoljujoč odnos
Znaki, ki razkrivajo, da je vaš partner sebičen v postelji
Pogosto se zgodi, da en partner drugemu ne daje tistega, kar potrebuje, ko gre za spolno življenje, a dobra novica je, da je to vedenje mogoče spremeniti, toda najprej morate pravilno identificirati znake.
Kako vemo, ali imamo potlačena čustva?
Potlačena čustva nas pogosto tako močno vodijo, da se na situacije (nezavedno) odzovemo tako, kot si pravzaprav sami niti ne želimo. Pogosto nas lahko pripeljejo, poleg težav v odnosih, tudi do težav s samim seboj, celo do težav z zdravjem.
Ljubezen ni cilj, ampak pot
Ljubezen potrebuje svoj čas, a ji ga večkrat ne damo, ker jo interpretiramo po svojih predstavah, kar običajno vključuje metuljčke v trebuhu, nepopisno strast in popolno harmonijo. Usmerjeni smo večinoma nase in na svoja občutja, ki stalno zahtevajo močne dražljaje in dokaze, da je ljubezen še vedno živa. Od zaljubljenosti do ljubezni je namreč kar nekaj korakov, ki jih mnogokrat nočemo prehoditi, saj niso vedno tako lahkotni in prijetni, kot znajo biti opojni začetki.
Zaupanje v odnosu se gradi postopoma
Tako kot veliko drugih pomembnih stvari v življenju se tudi zaupanje ne vzpostavi kar tako. Potrebnega je kar nekaj dela, toda končni rezultat je zaradi tega toliko boljši. V zvezi se boste počutili varne, sprejete in ljubljene. Slaba novica pa je, da je zaupanje občutljiva stvar. Vsak pride v odnos s svojo preteklostjo, ki pogosto vključuje tudi situacije, ko je bilo njegovo zaupanje izdano, zaradi česar ima sedaj težave z zaupanjem. "Lahko se zgodi, da so to naši pretekli obrambni mehanizmi in vsebine, ki so povezane s preteklimi odnosi in lahko povzročijo težave v sedanjih odnosih. Je pa tukaj na mestu vprašanje, ali je takšno vedenje v čem poznano tudi našemu sedanjemu partnerju," pravi psihoterapevtka Brigita Chuuya.
Zaradi njega je zapustila moža, ampak jo ima še vedno samo za ljubico
Pozdravljeni. Sem poročena. Ko sem zamenjala službo, sem spoznala drugega, sprva sva bila prijatelja, potem pa se je razvilo v razmerje. Sva zelo dolgo skupaj in sva se tudi pogovarjala, da bi bila nekoč pa le skupaj. Imava veliko skupnega, imava se rada in ne moreva drug brez drugega. Ko sta najina partnerja izvedela za to zvezo, sem bila jaz pripravljena končati zvezo z možem, ker nisem čutila do njega ničesar, tudi odselila sem se. Njemu pa je žena oprostila, pa čeprav mi je trdil, da se bo odselil, da me ima rad in da do žene ničesar ne čuti. A da bo vseeno ostal. Malo se izgovarja na to, da ima sina, ki je star 18 let. Jaz z njim nisem prekinila odnosa in se še naprej dobivava. Malo sem jezna, ker sem mu zaupala, da bova skupaj. Zelo mi je hudo, ker sem ostala brez moža in ker sem se odselila. Imam ga rada, zato nadaljujem razmerje. Ne morem brez njega, on pa tudi ne brez mene. Ne vem, kaj naj naredim. Ali naj počakam, da se bo kaj spremenilo v njegovem razmerju? Sem zelo obupana. Lp
'Postala sem živčna razvalina, pijem in samo jočem. Nič ni prav, kar naredim ...'
Imela sem težko otroštvo. Pri 18 letih sem spoznala fanta in hitro zanosila ter odšla od doma, kjer so bili vsak dan alkohol, pretepi itd. Vedno sem bila črna ovca. Fantovi starši so zelo verni in so bili že od začetka proti meni. Imajo kmetijo, brate, za katere so že od nekdaj vedeli, kaj bodo. Moj bo kmet, so rekli in tako je ostalo še danes. Imava dva odrasla otroka, en je še doma, drugi se je odselil. Ker smo v isti hiši kot starši in njegovi, sem postala živčna razvalina, pijem in samo jočem. Nič ni prav, kar naredim, dušim se. Odšla bi daleč stran, pa nimam kam, čeprav imam svojo službo. On ne bo svojim nikoli rekel nič, tudi za svoje otroke se ne zna postaviti. Postala sem živčna razvalina in samo čakam, da grem v službo. Kaj naj storim? Hvala in lep pozdrav!
21-letna Slovenka: Obsojajo me, ker imam 20 let starejšega fanta
Pozdravljeni! Stara sem 21 let in imam partnerja, ki ima 40 let. Je moj prvi partner in imava se super. Ljubim ga in on ljubi mene, glede tega nimam nobenih dvomov. Tudi glede prihodnosti imava skupne cilje, saj si oba želiva otroke (nobeden od naju jih še nima), ampak seveda čez nekaj let, ne še zdaj. Kljub temu, da je od mene starejši skoraj 20 let, imam zaenkrat občutek, da sem našla sorodno dušo. Soočam pa se z drugi težavo: mnenja in obsojanja drugih ljudi. Kadar koli omenim parnerjevo starost, slišim komentarje, kot so: zdaj se imata super, čez 20 let pa se bo razlika zares poznala, če bosta živela povprečno dolgo boš 30 let vdova, kaj boš pa potem? In podobne stvari ... Začelo mi je prihajati do živega, saj vem, da se bo to po vseh verjetnosti tudi zgodilo. Izgubila ga bom prej, kot bi ga, če bi bila enake starosti. Ampak jaz razmišljam drugače. Razmišljam, da je bolje imeti kratko čudovito življenje z nekom, ki ti predstavlja sorodno dušo, kot pa dolgo življenje z nekom, ki ga imaš sicer rad, ampak veš, da ni to točno to kar si želiš. Poleg tega, nikoli ne veš, kaj se bo v življenju zgodilo in ni garantirano, da se bom s partnerjem postarala, če bova podobne starosti, saj se lahko zgodi marsikaj tudi mlajšim ljudem ... In zato partnerja ne želim zapustiti samo zaradi mnenja drugih. Ampak zdaj me zanima vaše mnenje glede tega. Bi v tem primeru morala poslušati druge? Ali je moje razmišljanje preveč naivno in nerealno? Prosim Vas za odgovor in se Vam že vnaprej zahvaljujem, saj sem resnično zmedena in ne vem, kaj naj naredim in komu naj prisluhnem.