zveza za eno noč
Prihaja šov za vse ljubitelje koktajlov
Na ta deževen dan vam prinašamo VOYO novosti, ki vas bodo odpeljale v vesolje, v animirani svet junakov, na poroko ... Z novo sezono MasterChefa Slovenija, ki bo tudi letos na VOYO en dan prej, se bomo naučili kuhati, na VOYO pa prihaja čisto novi resničnostni šov Mojstri koktejlov, v katerem se bomo naučili mešati najboljše koktejle! Da ne boste žejni ali lačni.
Božične uspešnice, ki jih nikakor ne smete spregledati
Praznično vzdušje že prihaja na VOYO, kjer vas pričakuje ogromno božičnih filmov. Hladni dnevi so kot nalašč za sprostitev na kavču, z mehko odejo in skodelico toplega kakava. Na VOYO vas čakajo čarobne božične zgodbe, ki nas opominjajo na pomen družine in skupnosti. Od klasičnih božičnih komedij do ganljivih dram – vsakdo bo našel nekaj zase. Za vas smo pripravili seznam vseh filmov, ki jih letos ne smete spregledati.
Zakaj se je Ronaldo razšel z Irino Shayk?
Cristiano Ronaldo in Georgina Rodríguez že kar nekaj časa slovita kot eden izmed najlepših parov na svetu, a mnogi ne vedo, da je pred Georgino Cristiano hodil še z eno lepotico – rusko manekenko Irino Shayk.
Božični filmi na VOYO
Vaš najljubši video na zahtevo že diši po praznikih. Na VOYO vas namreč že čaka dvanajst novih božičnih naslovov. Hladni dnevi kar kličejo po udobnem kavču, topli odeji in skodelici najljubšega čaja. Ugriznite v medenjake in se raznežite ob romantičnih prizorih.
To je razlog, da imajo nekateri raje seks kot resno zvezo
Spolnost je čudovit, hkrati pa zelo pomemben del vaše vezi s partnerjem, toda ko se seks uporablja zgolj kot nadomestek za pristne čustvene povezave, je pomembno, da se ustavite in razmislite o osnovnih razlogih, ki spodbujajo takšno vedenje.
Kakšna je razlika med ljubljenjem in seksom?
"Ko seks postane ljubezen, vstopi v popolnoma drugo dimenzijo – dimenzijo skrivnostnega in čudežnega," pravi Osho. V številnih osebnih in spletnih razpravah je pogosto zaslediti boj med izrazoma ljubiti se in seksati. Mnogi so prepričani, da gre za dva različna izraza istega dejanja. Že res, da sta ljubezen in seks povezana, a (dober) seks se lahko zgodi brez ljubezni, ljubljenje pa nujno vključuje seks. Torej, se ljubite ali samo seksate? Ali dobite tisto, česar si resnično želite?
Koliko spolnih partnerjev je 'preveč'?
Ko gre za število spolnih partnerjev naj bi moški številko množili, ženske pa naj bi jo delile. To je vsekakor ena tistih tem, ki se jim v novi zvezi radi čimdlje izogibamo, a slej ko prej, pogovor nanese tudi na naše pretekle spolne partnerje. Raziskovalci so ugotovili, da tiste z višjim številom spolnih partnerjev, radi dojemamo kot slabo izbiro za resno zvezo. Koliko spolnih partnerjev pa je dejansko 'preveč'?
Neizrečena pravila avanture za eno noč
Ne spuščajte se na slepo v avanture za eno noč, obstajajo namreč neizrečena pravila, ki jih je v takšnih situacijah priporočljivo upoštevati.
'Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano, ampak ...'
Pozdravljen! Hvala za vaš moški pogled na medspolne odnose. Rada berem to vašo rubriko, večinoma se tudi strinjam z vašimi odgovori. Nekaj sem se pa tudi naučila od vas o moškem funkcioniranju v odnosih. Moja težava je taka: oba s partnerjem sva stara okoli 55. Skupaj sva nekaj več kot eno leto. Ne živiva skupaj, videvava se tedensko, preživiva 2 do 3 dni tedensko skupaj, včasih se pa ne vidiva 10 dni. Tako je zaradi njegovih obveznosti. Jaz sem stabilna in neobremenjena s prejšnjimi odnosi, podjetnica, mama odraslih otrok, živim sama. On je univerzitetni profesor, živi sam, otroci so že veliki in so pri materi. Je skromen človek, dober oče, dober moški, dober profesor in dober ljubimec. Po osnovni izobrazbi je iz vojaških voda, v njegovem življenju so red, red in disciplina. Najin seks je krasen od prvega do zadnjega dneva, oba uživava, oba dajeva, oba prejemava. Kaj je narobe? Vem toliko, kot menda moram vedeti (po njegovo). Ženo je zapustil že davno. Ni pomembna. Potem je pred menoj bil v zvezi pet let, njegova partnerica je odhajala k ljubimcu, pa se vračala k njemu, ko jo je ljubimec zapustil, pa se spet vračala in spet odhajala. Pravi, da se je to razmerje zaključilo pred tremi leti. Da je v zvezi zelo trpel, a da jo je prebolel. Da je poskušal že pred mano s kakimi ženskami, a ni šlo, da sem jaz prva, ki sem spet vzbudila njegova čustva. A da se boji, strahovito boji ... Pravi, da je zaradi izkušnje iz pretekle petletne zveze "emotivno defekten". Potrpežljiva sem z njim, strastna sem, zvesta in razumevajoča, ne vdiram v njegovo intimo. Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano tako kot jaz z njim. Ima še dejavnosti zraven službe, večino prostih dni vseeno preživi z mano. A njegovo vedenje se spreminja, kot da ima dve vodilni osebnosti. Če zazna najmanjšo kritiko ali nestrinjanje, zledeni v sebi in postane nedostopen. Ne prenese občutka, da nekdo pritiska na njega. Čutim, da me odriva od sebe, ko se počuti zavržen, zavrnjen. Pustim ga pri miru, ne paničarim, ne jokam, ne grozim, ne izsiljujem ... Rečem mu, da jaz njega ne bom nikoli zapustila, dokler se drži pravil, potem, ko ga to počutje mine, me znova išče ... To se je že večkrat ponovilo, ta 'push-pull' situacija. Sam pravi, da je "svadljiv". Obmolkne in se umakne. Postavila sem pravila, zelo kratka: spoštovanje in zvestoba. Tukaj je meja, čez to se ne sme. Vidim, da se ta njegova emotivna eksplozivnost umirja. V tem letu, odkar sva skupaj, sva se navezala, vzpostavlja se zaupanje med nama. Imava se fino, zezava se, debatirava o politiki, o zgodovini, o dogodkih v svetu, se cartava in nenehno dotikava drug drugega. Moje osebne teme posluša z zanimanjem, takoj bi pomagal, o njegovih ne smem spraševati. Zavedam se, da imam opravka z emotivno motenim moškim, morda celo nekoliko osebnostno motenim ... Človek bi rekel, da je tisti nori profesor ... A ima v življenju pomembne funkcije, ki jih brez težav opravlja. Ni imel dosti dolgih zvez v življenju, to med nama on sam šteje že med dolgo zvezo. A po moje tudi kratkih ni imel, ni tip za eno noč, tako je sam rekel. Ne vem, kot pravim, o takih stvareh ne smem spraševati. Rada ga imam, potrpežljiva sem. Čutim in vidim, da me ima rad, dober je do mene in nikoli ni niti verbalno grob, razen enega izbruha čisto na začetku zveze, ko mi je napisal nekaj verbalno žaljivega. Prebrala sem vse, kar sem našla o relacijski travmi, hočem ga razumeti. Ne govorim o tem, čakam, ko/ali bo on spregovoril. Boli me to odmikanje, trikrat sem že mislila, da me je zapustil. Nima pravzaprav čustvenih stikov z nikomer, razen z bivšo družino. In z mano. Mi smo ves njegov bližnji svet. Vse druge relacije je zrušil, z mamo, bratom, z bivšo ljubico. Težko mi je, ko se oddalji, ko prekine komunikacijo, zato vam pravzaprav pišem. A ima taka zveza prihodnost? Se tak moški kdaj uspe osvoboditi travm iz preteklosti? Da se več ne bo bal zapuščanja? Bolečine? Da bodo te vedenjske amplitude vedno manjše? Seksi sem, imam še super postavo, enormno življenjsko energijo, topla sem in nežna, a tudi močna, in življenje me je naučilo potrpežljivosti in sprejemanja. Pravi, da mu je lepo z mano. Da je vse v redu z nama. Da sem ga spet pripeljala v ljubezen. Potem rečem en napačni stavek in vse zgrmi nekam v prepad ... On pa nedostopno oddaljen. Kaj pravite? Hvala za odgovor, bralka
'Morda si zrela za afero, ampak ali si zrela za kup potencialnih posledic?'
Oj, Brane. Najprej pohvale za tvojo rubriko. Že vrsto let te spremljam in si super. Stara sem 35 let, z možem sva skupaj že zelo dolgo. Imava dva otroka in zakon, ki ima vzpone in padce. Tako kot povsod. Pred nekaj leti sem zamenjala službo in spoznala njega. Nekaj let mlajšega od mene. Nagajivi pogledi, nasmeški, hecanje, kasneje rdečica na obrazu in nervoza v njegovi bližini. Tudi z njegove strani je bilo očitno tako. Ko sem se zavedla, da mi je tip ratal že preveč všeč (in občutek, da tut jaz njemu), me je začel ignorirati. Pa se kasneje spet hecati, pa spet ignorirati. Ne razumem ga in ravno zaradi tega mi je čudno, kako mi je lahko tip sploh tako prirastel k srcu. Preveč. Nikoli nisva imela nič, samo nikakor si ga ne morem izbiti iz glave. Je zadnja misel, ko grem spat in prva ko se zbudim. Seks z možem je bil vedno okej, odkar imam v mislih in srcu njega, pa je fantastičen. Če bi imela šanso, bi samo enkrat rada z njim. Tudi ne vem, kaj bi on, očitno je, da sem mu všeč, ampak ne naredi koraka naprej. Je zelo zadržan, bolje je tako, drugače bi se verjetno že kaj zgodilo. Itak ravno zaradi moje situacije, ker nisem samska ... Ampak ta želja po njem me ubija. Samo enkrat ... Srce mi pravi, samo enkrat se živi. Pamet pa, daj skuliraj se, doma imaš moža in otroke, ki jih imaš neizmerno rada. Itak tega ne morem nikomur zaupati, hvala za tvoje mnenje. Lp, Vrtnica
'Naj imam ženske za eno noč ali naj najdem sorodno dušo?'
Pozdravljen, Brane, na tebe se obračam z vprašanjem, ki je za nekatere popolnoma banalno, a zame ni. Prihajam v neko fazo zrelosti in spoznavam neke resnice, ki so bile zamolčane ali pa so šle mimo mene skozi življenje. Do tega ni še nikoli prišlo in sedaj, ko sem v novi službi in obkrožen z ženskami različnih starosti, ne vem, kaj mi je. Kolega, ki dela z menoj, je zaseden, ima partnerko in otroka, in ker skupaj delava v podjetju kot tehnologa, se odlično razumeva. Zaupava si vse, tudi neke zadeve, ki jih je doživel v svoji starosti oziroma mladosti. Bil je pravi ljubimec ... Doživel je marsikaj in prav je tako, saj izkušnje štejejo, a ko meni to govori, se sprašujem, zakaj mi to razlaga. Počutim se kot sirota oziroma sram me je pred njim in ne vem, če mu lahko zaupam kot prijatelju, čeprav mi je kot brat. Ne vem, kako naj mu razložim, kaj si želim. Nikoli ni bilo časa ali pa so bile takšne okoliščine in je ta del življenja šel čisto mimo mene. Prav sram me je. Nikoli ni bilo možnosti, da bi se znorel in imel nekaj izkušenj. Verjamem, da veš, kaj mislim. Sem v tej starosti, da ne vem, kaj naj si mislim o svojem življenju. Želim si spremeniti zadeve na tem področju življenja, a nimam nič izkušenj. Ne vem, če sem edini tak na svetu ali jih je čedalje več. Želim si najti eno, s katero bi bil, ampak ne vem, naj se pri starosti znorim in imam ženske za eno noč, ali naj delam na tem, da najdem sorodno dušo. Razmišljam tudi o psihologu oziroma seksologu ali hipnozi, da razčistim svoje dvome. Prosim za tvoj nasvet.
Obupana bralka: 'Po spletu me iščejo samo moški, ki si želijo seks za eno noč.'
Pozdravljeni, upam, da mi boste lahko pomagali. V osnovni šoli sem bila zaljubljena v sošolca in on je bil zaljubljen vame. Videla sem ga vsak dan v šoli, med odmori in po šoli na šolskem kombiju. Po koncu osnovne šole pa ga nisem več videla. Ko je odšel v srednjo šolo, sem mislila, da mi bo vsaj povedal, kaj bo z najino zaljubljenostjo, da se bova videvala vsak vikend ali da se bo vsaj poslovil od mene, ampak ni bilo nič. Odšel je brez vsake besede. Ne vem, kaj naj si mislim o tem. Druga težava pa je, da me po spletu iščejo sami taki moški, ki si želijo samo seks za eno noč, jaz pa si želim samo resno zvezo, poroko in otroke. Ne vem, ali je kaj narobe z mano, da si ne želim seksa, ali vse moške zanima samo seks in ne družina. Lep pozdrav!
Iskreno pismo Slovenke: 'Hvala bivšemu, ki me je pol leta varal z najboljšo prijateljico'
Redno berem tvojo rubriko in je res super. Moja zgodba se bo malo razlikovala o drugih. Stara sem 31 let in imam za sabo skoraj osemletno razmerje, ki se je končala zelo grdo! Bila sem prevarana in izdana. Grdo, a ne? No, moj bivši me je pol leta varal z mojo bivšo najboljšo prijateljico. Bilo mi je zelo hudo, razmišljala sem o samomoru, jokala dan in noč. Po skoraj enem letu sem jima hvaležna, da sta to naredila. V tem času sem se naučila imeti rada, v službi sem napredovala (o napredovanju v času razmerja nisem razmišljala, ker sem mislila, da bom šla na porodniško), v roku pol leta imam namen končno magistrirati, obiskala sem glavna evropska mesta…. Res zelo uživam. Spoznavam zelo veliko fantov in tudi hodim na veliko zmenkov. V vsakem moškem vidim, da me bo razočaral in seveda tudi prevaral. To opazijo tudi fantje. No, tukaj potrebujem tvojo pomoč. Kako naj zaupam ponovno fantom? V letu 2017 sem si »zadala«, da bom spoznala fanta, s katerim si bom čez čas ustvarila družino. Hvala za odgovor in se oglasim o rezultatu čez eno leto. Bodi lepo :D
Kakšna je razlika med 'frajerjem za eno noč' in 'moškim za vse življenje'?
Moški za eno noč oziroma tisti, ki niso material za resno zvezo, ampak le za seks, so po navadi zelo karizmatični, spretni z besedami in zelo vešči osvajalci. Dobro vedo, kaj morajo reči, da se bo ženska stopila v njihovih rokah, zato je pomembno, da znate frajerja za eno noč ločiti od pravega moškega, ki vam bo ob strani stal vse življenje.
Zakaj vedno končate z osebami, ki vas razočarajo?
Eno izmed najbolj pogostih vprašanj v psihoterapiji je zagotovo "Zakaj vedno končam z osebami, ki me razočarajo?". "Učenje iz preteklih napak je pogosto zelo težavno, saj vsi hrepenimo po tistem, kar nam je znano," pojasnjuje Brigita Chuuya, ki kot doktorska kandidatka svoje znanje nadgrajuje na doktorskem študiju zakonske in družinske terapije.
8 vprašanj, ki si jih morate zastaviti, preden končate zvezo
Večina med nami se mora vsaj enkrat v življenju odločiti, ali bomo s partnerjem ostali ali bomo zvezo prekinili. V takšnih situacijah se pogosto zgodi, da nismo povsem prepričani, ali smo se odločili prav. Misel na to, da bomo naredili napako je zastrašujoča zlasti v primerih, ko smo bili s partnerjem več let in je ta velik del našega življenja. Pri tem so vam lahko v pomoč naslednja vprašanja, ki si jih zastavite in vam bodo pomagala razjasniti, kaj v resnici čutite.
Bili so navadna slovenska družina. Srečna in polna ljubezni. Dokler ni dobila nove službe
Pozdravljeni, večkrat vas berem in skoraj vedno sva enakih misli. A tokrat se je zgodilo, da svojih misli ne razumem več. A tako je, pravijo, ko se sam znajdeš v težavah. S partnerjem sva skupaj dobrih sedem let in imava prekrasno punčko, staro štiri leta. Naše življenje je potekalo predvsem normalno, brez večjih težav. Navadna slovenska družinica. Srečna in polna ljubezni. Problem se je začel, ko sem končno po nekaj letih trdega truda dobila službo v svoji stroki, ki sem si jo želela, odkar pomnim zase. Staro službo sem pustila in tako začela novo karierno pot. Moj partner dela v isti stroki, a najini delovni mesti sta precej daleč narazen. Naj omenim, da je moje delovno mesto po hierarhiji višje od njegovega in delava popolnoma druge stvari. Na poti k njegovi karieri sem mu sama ogromno pomagala, ga spodbujala in podpirala. Kako mu le ne bi? Želim mu najboljše. A očitno nisva enakega mnenja. Na dan, ko so me obvestili, da sem dobila službo, sem bila presrečna. Tako kot tudi vsi drugi okoli mene, saj so vedeli, kako močno sem si to želela. Torej vsi, razen mojega partnerja. On o tem ni želel govoriti in o tem se nisva pogovarjala. Z vsemi sem delila svojo srečo, a s tistim, ki sem jo želela najbolj, je nisem mogla. Vse, kar sem želela, je, da je ponosen name. In vesel zame. A ni bil. Z mano o tem dejstvu, da čez nekaj mesecev začnem hoditi novo službo, ni spregovoril niti besede in preden sem nastopila z novo službo, se o tem sploh nisva pogovarjala, kot da se to ne bo nikoli zgodilo. Ko sem pričela delati, sva se začela veliko prepirati. Če sem samo omenila, kako sem preživela dan v službi, je bilo vse narobe. Začelo se je poniževanje, da nimamo jaz in meni enaki pojma, da smo nesposobni, da oni delajo namesto nas ipd. Če me je v družbi kdo vprašal, kako je v novi službi, me je velikokrat prekinil in začel govoriti v mojem imenu, ter nasprotoval vsemu, kar sem rekla. Počutila sem se neprijetno in bilo mi je nerodno. Veliko sem se prilagajala in takrat popuščala, saj sem upala, da je samo obdobje in da bo minilo. Želela sem, da živimo mirno in srečno. Kar hitro sem napredovala in moram reči, da sem pri svojem delu precej uspešna. In ko se je to zgodilo, je doma spet padla bomba. Da sem dojela, da ne pretiravam in si ne domišljam stvari, je bilo takrat, ko mi je naravnost povedal, da jaz tam ne morem delati, ker nimam pojma in sem še premalo časa v tem poslu in mi dal pogoj: on ali moja služba. Kot razlog je ves čas podajal dejstvo, da bo sedaj moral on malo bolj prevzeti skrb za hčerko, s tem mislim iti po njo v vrtec, kljub temu, da sem uro za tem že tudi sama doma in imamo skupaj še nekaj ur do večera. Tudi vse vikende sem doma. Ves svoj prosti čas namenjam izključno svoji družini. Večkrat sva se o tem že pogovorila, saj sem resnično upala, da se bo stanje spremenilo. A vsako nestrinjanje se konča s prepirom in mojo službo. Hudo mi je, ko je vse, kar si želim, da je srečen zame. Pa ni. Začelo se je odražati na najinem odnosu in spolnosti. Ne vem več, kaj naj naredim?
'Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav ...'
Kaj storiti, ko si sam sebi partner, čeprav imaš zaročenca, in ko si svojemu 11 mesečnemu sinčku cel dan, razen kakšne urice (če vse seštejemo skupaj), starš edino ti, čeprav ima oba starša? Je res da sva z zaročencem zvezo začela kar na hitro in jo tudi razvijala na hitro, vendar sem vedno trdila, da ne bom imela zveze na silo, ko bo prišel pravi, pa bom vedela, da je to to in se z njim kar hitro ustalila. Tako sva po samo nekaj mesecih zveze začela živeti skupaj ter izvedela, da pričakujeva sina. Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav (če je šlo za posilstva, zdravstvene težave ali kaj podobnega, sem tudi jaz odobravala splav, da ne bo pomote) in sem trdila, da ne bi mogla škoditi svojemu še nerojenemu otroku, saj bi me to celo življenje potem težilo in mi ležalo na duši. Tako sem dala partnerju dobro vedeti, da naj splava od mene NE pričakuje, lahko pa svobodno odide, če se mu zdi, da ni še čas, da bi postal oče. Takrat in še velikokrat sedaj trdi, da bi on imel otroka sedaj ali v naslednjih letih vsekakor, z mano ali brez. In vidi se, da najinega sina obožuje in ga ima rad, kar pa na žalost ne morem trditi za sebe. Ne da ne bi oboževala sina in ga imela rada, ker je moj svet in bi dala življenje zanj, temveč, ne morem trditi, da ima zaročenec rad tudi mene. Na začetku je seveda to pokazal, sčasoma pa se je čedalje bolj oddaljeval. Trdi, da je krivo moje obnašanje in da nisem ista kot na začetku, vendar se pomoje vsak spremeni oz. je drugačen, ko ga videvaš nekaj ur na teden ali pa, ko z njim dejansko živiš. V tem času se je spremenilo tudi to, da sem odslovila (na njegovo željo) zelo dobre prijatelje, pustila službo (iz osebnih razlogov, ter delno tudi zato, ker je on tako želel), svoje življenje popolno posvetila najinemu domu, otroku, čiščenju ... 11 mesecev po porodu, v sobi s sinom še vedno spiva sama (razen vikendov), ker se on drugače ne naspi za službo (samo jutranja izmena, 8-urnega dela v proizvodnji), ker se mali 2 ali 3-krat prebudi ponoči (kvečjemu zbudi samo mene, ker "rabi" dojko, zaradi žeje, lakote ali pač kot tolažbo). Ne more se naspati, ker mali spi med nama, čeprav imamo 20 cm širšo posteljo kot znanci, ki vsako noč spijo na postelji trije, s tem, da je sin star 4 leta (torej je kar večji od najinega), navmes pa se jim še pridruži leto in pol stara hčerka, pa se oče naspi kljub temu, da vstaja bolj zgodaj kot moj partner in se poleg službe vozi še čez mejo na treninge. Medd službo in treningi pa najde čas za urejanje okolice doma in druženje z otroci. Moj partner pa se pač ne naspi, ker ni dovolj prostora na postelji, se mali prevečkrat prebuja ... In kljub temu, da spi v dnevni na kavču, oddela svojih 8 ur, pride domov takooo utrujen, da ne more niti trave pokositi, niti malega previti. Zjutraj, ko gre delat, ne dobim poljuba za adijo oz. dobro jutro, ker ga preveč boli hrbet, da bi se sklonil k meni, ko pride domov, če grem k njemu po poljub ali objem, pa mi reče kaj mu težim. Spolnost izgleda kot nekakšna rutina, ki se pač mora zgoditi včasih 3-krat včasih 4-krat tedensko in to takrat, ko se njemu zaljubi. Tistih 5, 10 minut brez romantike, predigre itd. Čeprav pridem velikokrat do njega z željo po malo romantike in seksa, me velikokrat zavrne češ, da je utrujen, da pozneje, da se mu ne da, da mu ni, če me razganja, kaj mi je ... V javnosti me ne drži za roko, če ga primem jaz se takoj razjezi, kaj ga nadlegujem, kaj si bodo ljudje mislili, da sva v javnosti itd. Če mu zatežim, če me ima sploh rad, mi odgovori, če spet začenjam. Enako je, če vprašam, če se mu zdi, da sem se po porodu preveč zredila (sicer sem shujšala in imam manj kg kot pred nosečnostjo, kar sicer opazijo in povejo vsi drugi, samo on ne). Če se slučajno uredim, ko kam greva, začne z vprašanji za koga sem se uredila, če mislim, koga kje srečati, če se ne uredim, mi pove, da če se čudim, da pogleda druge, če se jaz za njega nikoli ne uredim ... Da ne omenjam tega, da je v 11 mesecih sina previl vsega skupaj 3-krat, sam ga je okopal enkrat (pa še to brez, da bi mu namazal negovalne kreme, ki jih mali nujno potrebuje). Vse ostalo sem vedno postorila jaz, čeprav sem imela dvakrat šive, ter sem pristala na urgenci zaradi izčrpanosti. Velikokrat omeni, da dela samo za trgovino, čeprav dam jaz svojo minimalno porodniško za čeke, kar pa ostane pa za plenice itd. Sebi že eno leto npr. nisem kupila oblačil, čevljev ali šla k frizerju. Živimo pri mojih starših, torej stroške vode, elektrike in drugega krijeta ona, plus tega tudi kosilo vsak dan skuha mama, on se pa še uspe pritoževati in se norčevati iz nas. Ko se čez vikend zbudi, predlaga sprehod, malega popazi tisti 2 minuti, da se jaz na hitro oblečem, potem pa grem malega previjat, mazat s kremami, ga nahranim, mu dam piti, umijem zobke ... On pa ta čas leži in gleda tv ali igra igrice, in ko pridejo na vrsto moji zobje, me cel nestrpen vpraša, če gremo ali ne. Brane prosim pomagaj, kaj storiti, ker več ne vem, ali jaz pretiravam in potrebujem psihiatra za živce kot trdi on, ali imam le nekako prav, ko rečem, da tako ne gre več naprej. Lep pozdrav, mamica malega sončka.
Izpoved bralke: Oprostite, moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati.
Pozdravljen, Brane. Ne vem več, na koga naj se obrnem. Nekih prijateljic namreč nimam oziroma me je mož dobro prepričal v to, da morajo najine osebne stvari ostati zasebne in da so ljudje itak večinoma veseli, če imaš težavo. Socialnega življenja bolj kot ne nimam (prej sem imela veliko znancev in prijateljev obeh spolov, pa sem prekinila vse stike, ker baje, po moževih besedah, "moški in ženska ne moreta biti samo prijatelja", čeprav jih on ima kolikor hočeš). Staršem se ne morem zaupati, ker sem ju slepo prepričevala, da je mož dober človek in pravi zame. Večina ljudi, ki ga je spoznala, mi je pravila, da je nevrotičen in me bo zaprl v hišo. Meni je bilo zaradi ljubezni vse to vseeno in res sem se spremenila, da bi bila bolj po njegovem kalupu. Če bi ostala družabna in ohranjala stike z vsemi, iz najine zveze ne bi bilo nič. In vendar se mi zdi, da se bliža koncu. Naj dodam tole: nekaj dni, preden sva se sploh spoznala, sem naredila neumnost in imela "avanturo za eno noč". Očitno nisva pazila, saj sem zanosila. Takrat sem mislila, da je otrok možev, in bila skrhana, ko sem prekinila nosečnost. Kasneje je on računal dneve in jaz z njim in sva ugotovila, da ni mogel biti njegov. Takrat me je obtožil, da sem mu poskušala "podturiti tujega otroka". Takrat bi že morala videti svarilne znake, pa nisem. Čeprav mu nisem lagala, sem se nekako počutila krivo, ker je tudi on bil žalosten zaradi splava. Pa sem požrla obtožbe in žaljivke in življenje je šlo naprej. Po treh mesecih sva se že vselila skupaj, odselila sem se iz mesta, kjer sem živela, v mesto, kjer je on imel službo. Tam nisem poznala nikogar in v 3 letih tudi na kavo nisem šla sama iz stanovanja. Ker nisem imela službe, sem bila doma. Non stop je bil sumničav, češ da ga gotovo varam. Ne, nikoli nisem niti pomislila na kaj takega in tudi sedaj ne pomislim. Kvečjemu na to, da če zveza razpade, se me več nikoli noben ne bo dotaknil. Bile so neke situacije (moja sreča, blagor meni), v katerih sem dobila SMS tipa "vidiva se na Skypu", pa klici, kot so "iščem teto, aja zmotil sem se, ampak ti imaš pa lep glas, bi se lahko s tabo pogovarjal" ... Pa ko omrežje ne dela, kot je treba, in me ne more dobiti, sem seveda tudi kriva, saj sem "ugasnila telefon" in bog ve, kaj počnem. Vsaka takšna stvar je njegovo sumničavost samo še povečala in obtožbe in žaljivke so se iz meseca v mesec in leto večale in bile vse hujše. Ne, v nobenem primeru nisem vedela, kdo piše oziroma kliče, bil je samo splet okoliščin (ljudje se pač zmotijo). Telefona NIKOLI nisem pred njim skrivala, pozna vsa moja gesla (jih je tudi zahteval) in vedno lahko vse pregleda; ne bojim se ničesar. Po drugi strani sem takoj po selitvi jaz našla avanture.net in njegov profil in dopisovanje s starejšimi ženskami, kjer jim je zatrjeval, da čeprav "je mlajši, bi jih znal dobro obdelati" itd. Tudi to sem oprostila in pozabila. Še večkrat sem našla kak pogovor (telefon pogledam enkrat na nekaj mesecev, nisem nevrotično ljubosumna, samo zavedam se, kakšen človek je) z žensko, ki je ne poznam. Očitno flirtanje in npr. pošiljanje slik zgoraj brez s pripisom: "Bilo bi lepo, če bi bil kdo zraven mene", medtem ko sem jaz sedela 4 metre stran od njega (noseča). Brez sramu mi tudi pove, kako je moja mama "dobra" (ženska je za svoja leta res dobro videti) in 100-odstotno sem prepričana, da bi tudi z njo spal, če bi le ona hotela (googlal je "podrl bi taščo, pa ne vem, kako naj to izpeljem"). Rad tudi pove, kako lahko osvoji katero koli žensko hoče. Verjame, da lahko prodre v psiho vsakega posameznika in ga obrne po svoje ali pa dobi na laži. Obesi se na vsakega bivšega, za katerega ve. Non stop mi govori: "Žal mi je, da si končala z mano, verjetno bi ti bilo z XYZ bolje kot z mano". Pa sva marsikaj dosegla skupaj in sam pravi, da se je zaradi mene spremenil na bolje. Jaz tega žal več ne vidim. Čim mora iti v nočno izmeno, je cel dan nataknjen in se prej kot slej spreva. Brane, to niso prepirčki. To je dretje, žaljivke (99 % z njegove strani, jaz skoraj nikoli ne morem izustiti kaj grdega, razen če res ne morem več), naznanjanje konca zveze, odganjanje ... Nikoli nisem kaj takega doživela, le v filmih sem to videla. Pa zdaj živim tak film. Sam je večkrat spal s poročenimi ženskami, ki so može varale z njim (to mi je šele kasneje povedal). Na podlagi tega in prejšnjega zakona, kjer ga je bivša prevarala, on menda "ve, kakšne so ženske" in da "nobena ne bo priznala, tudi če je varala". Torej je v bistvu že odločen in prepričan o tem, da sem to naredila. Ne vem, kaj točno bi rad, da naredim, da dokažem, da tega nisem počela. Celo povpraševanje za poligraf sem poslala, pa mi je 700 € preveč, čeprav razmišljam o varčevanju tudi za to. Skoraj 6 mesecev nazaj se nama je rodila hčerkica, tudi z njo se ne ukvarja veliko. Večino stvari opravim sama, veliko mi je pomagal le v mesecu dni po porodu. Ne rečem, zna pomiti posodo, skuhati, posesati (je res kulturen in čist človek, še posebej pred drugimi ljudmi) in ima obdobja, ko bi to non stop počel. Nisem se vanj zaljubila zastonj, ima tudi tono dobrih lastnosti. Ampak previl je otroka mogoče 10-krat vse skupaj. Zna se 2 minutah poigrati z njo in jo nasmejati, potem odide oz. ko vstopim v sobo je že "Mama je prišla" in je mala v mojih rokah. Pravi, da ne ve, kako in kaj bi z njo počel, volje naučiti se pa očitno tudi nima. Naj dodam, da ima 8-letno hčerko iz prejšnjega zakona. Ko pride k nama na obisk, se tudi z njo več ukvarjam jaz. Začel je kaditi in večino časa preživi v kuhinji, kadi in igra online šah ali brska po Facebooku. Skoraj non stop bulji v telefon. Ena izmed situacij: gre na izlet s sodelavci, 2 dni ga ni doma. Torej, jaz njemu moram (in tudi mu, ne iščem razlogov, da ne bi) 100% verjeti, čeprav ga ne vidim. On pride domov, jaz se ga razveselim in po nekaj minutah mi začne najedati, češ da sem sigurno kakšnega pripeljala domov, ko ga ni bilo. Enkrat lepo rečem "Ne, ne rabim nikogar, imam tebe in zadovoljna sem s svojim življenjem", drugič rečem "Nehaj", tretjič pa ne morem več. In POTEM hoče seks. Oprostite moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati. Ne takrat, ko jo srce boli, ko ve, da je zvesta in ljubi bolj kot kdaj v življenju, pa se non stop mora soočati s takimi obtožbami. Ta njegova paranoja, da ga varam, uničuje zvezo. Nekaj časa sem trpela, se pogovarjala, zatrjevala, poskušala pokazati, da temu ni tako (mislim, da ni veliko žensk, ki bi moža vsak dan masirale, da bi ga vedno čakal topel obrok po službi, stanovanje vedno bilo čisto, pa nikoli nikamor hodila ali bilo kaj počela brez njegove vednosti) ... Zdaj enostavno čutim, da nimam več energije za to. Ne gre samo za mene, tudi moji starši mu gredo v nos. Ne rečem, da so perfektni, ampak nekaterih žaljivk mu še vseeno ne bi bilo treba uporabljati ... Lansko poletje sva se preselila iz mesta na podeželje in vem, da ga tudi to muči. Oboževal je mesto. Vse to razumem, vendar to ni izgovor, da padeš v 'kao' neko depresijo (ker enostavno vem, da igra mučenika in v tem uživa) in se zapreš vase. Poskušala sem s pogovori, podporo, ga razpoložiti, pa nič ni delovalo. Tudi to dejstvo, da imava sedaj dojenčico in ona zahteva 90 % moje pozornosti, ga muči. Da pač stvari trenutno niso, kot so bile prej (res sem vso svojo pozornost in energijo vlagala vanj in sedaj, ko pomislim, se mi zdi, da sem ga na nek način razvadila). Zdaj službo imam (sicer zelo fleksibilno in nimam čisto določenega delovnega urnika) in poskušam vstajati zgodaj, da bi imela dovolj časa in zanj in za otroka, ampak je zelo težko (delam 9 ur na dan, od njenega 3. tedna starosti). Ne uspevam vedno, pa se ne potrudi preveč, da bi se postavil na moje mesto. Namesto tega raje čaka, kdaj se bom spomnila nanj in kuha zamero; vsake toliko časa eksplodira zaradi bedarije, ki ni vredna prepira in takrat na brutalno žaljiv način pove, kaj ga moti. Jaz sem poskušala v vsaki njegovi stiski biti razumevajoča, ga podpirati, se pogovarjati (mene skoraj nikoli nihče ne vpraša, kako sem); zdaj enostavno nočem več. Ja, NOČEM. Ker vem, da bom kmalu pregorela od nespanja (dojim ponoči in se zbujam večkrat, službo imam pa tako, da delajo možgani), vsega psihičnega napora z njegove strani in dejstva, da se nimam komu potožiti. Da ne omenjam groženj, kot so "Nikoli več ne boš videla otroka, z mano boš doživela pravi pekel" itd. Ampak ne, nasilen ni bil nikoli. Roko je enkrat dvignil, vendar se je zadržal. Ne vem več, kaj naj. Otroka imava, poročena nisva niti eno leto. Vse skupaj (zveza) traja skoraj 4,5 leta. V tako kratkem času sem se naposlušala obtožb in žaljivk, kot nikoli prej v življenju skupaj. Stara sem 29 let, on 33. Vem le, da se sedaj (sploh po porodu) veliko bolj cenim kot oseba. Prej sem si vedno mislila "Pa ajde, saj so to samo faze, saj se bo spremenil", pa se ni, vedno huje je. Tudi sama sem mu rekla, da se bo nekaj moralo spremeniti, sicer ne vem, kako dolgo bova zdržala. Jaz se ne mislim celo življenje podrejati njegovemu kompleksu manjvrednosti, čeprav ne vem, zakaj ga ima; vedno sem mu dala vedeti, da je grozno čeden (ker je) in da mi je čisto vse na njem všeč. Za razliko od njega, ki ima veliko pripomniti glede moje teže, trebuščka, frizure, dlačic pod nosom, kako sem oblečena itd. Vse na svetu bi dala, da bi postal človek od prej. Kot da ga nič več ne zanima. Ne bi rada, da to razpade, ker res nikoli še nisem tako ljubila (vidim dobro v človeku in se raje skoncentriram na to kot na slabe lastnosti; te poskušam z ljubeznijo izpostaviti in biti opora takrat, ko jih poskuša odpraviti). Ampak tudi jaz imam ego, na žalost. In ta ego, s srcem in dušo vred, že nekaj časa grozno trpi. Me zanima, kaj bo, ko najde tole v mojem e-mail nabiralniku. Poleg vse sumničavosti si je mož nabavil celo diktafon, da bi mi prisluškoval, ko ga ni doma. Bila sem zasliševana kot največji zločinec, vsak šum, ki ga je slišal, si je predstavljal kot neko vzdihovanje (torej moje varanje z nekom drugim), moške glasove itd. Prisežem pri svojem otroku, ni res. Nisem ta tip osebe, pač pa, če ne ljubiš več, priznaj in odidi tip. Ni prvič, da si je nekaj omislil v glavi in vztraja pri tem. Je zelo nagle jeze in hitro znori zaradi banalnih stvari. Npr. enkrat sem pozabila očistiti pečico (ni se vleklo tedne ali kaj podobnega), saj veš, služba, otrok, kuhanje ... Tako me je nadrl in za nameček še pljunil v obraz, da nisem mogla priti k sebi. NovopecenaMami
'Če bi bil zaljubljen, kot je princ Harry v Meghan, bi vsak večer zmolil nekaj očenašev'
Pozdravljen, Brane! Glede na to, da ob prebiranju tvojih odgovorov vedno najdem kaj koristnega, sem se tokrat odločila, da te tudi sama vprašam za nasvet. Moja zgodba je sledeča: pred nekaj meseci sem začela vezo z 20 let starejšim moškim, s katerim sva se na videz poznala že prej. Že na prvem zmenku je med nama preskočila iskrica tako, da sva ubistvu že isti dan začela zvezo. Zelo hitro sem se tudi "preselila" k njemu in spoznala njegovo družino. Kljub zelo veliki razliki v letih se kot par fenomenalno ujameva. Vedno sem sanjala, da bom nekega dne spoznala princa na belem konju, ampak v to nekako nisem verjela, vse dokler nisem spoznala njega. Je moški, kakršnega sem si vedno želela. Je prvi, s katerim si lahko predstavljam, da bi si ustvarila skupno življenje in družino. Tudi sam je večkrat izjavil, da je v meni našel sorodno dušo. Do pred kratkim je najina veza potekala brez kakšnih večjih težav, vse do nekega dne, ko je on dobil napad panike (tako pravi on). Na lepem se je zasekiral, kaj počne z menoj, da mi s tem, ko je z mano uničuje mojo mladost (27), da sem čisto preveč dobra za njega, skrbi ga, da mi ne bi mogel podariti družine oziroma, da se ne bi bil sposoben ponovno privaditi na družinsko življenje. Zaradi teh njegovih strahov, se je odločil, da navkljub čustvom, ki jih goji do mene, z mano prekine. Je mnenja, da je on s tem veliko izgubil, a jaz obenem pridobila, saj imam možnost najti mojim letom primernega partnerja. Skrbi ga tudi, da mogoče ni še pripravljen na tako resno vezo, saj je bil pred tem dolga leta poročen. A v isti sapi pravi, da sem jaz ženska, s katero bi se (če ne bi imel strahov in bi bil nekaj let mlajši) takoj poročil, ker sem zanj sanjska ženska. To njegovo dejanje me je zelo prizadelo, saj tega nisem pričakovala. Želela bi mu pokazati in dopovedati, da je on zame sanjski moški, moški, s katerim bi se poročila in imela otroke. Rada bi mu dopovedala, da me njegova leta čisto nič ne motijo (ima srečo, jih dobro skriva :)), in da so njegovi pomisleki čisto odveč. Hočem samo njega, točno takšnega kakor je, pa čeprav starejšega od mene 20 let. Sama sem v tem času najino razliko v letih dodobra pretehtala in zelo dobro vem v kaj se spuščam, zavedam se vseh ovir, ki nama bodo v življenju dane in sem nanje pripravljena. Zelo bom vesela, če mi boš povedal tvoje mnenje in mi svetoval, kako naj mu dopovem, da so njegovi strahovi odveč? Kako naj mu dopovem, da si me on še kako zasluži in da z njim želim nadaljevati to kar sva začela? On se je odločil, da se bo prisilil in me na silo pozabil, ker naj bi bilo to bolje zame, ampak jaz se s tem ne strinjam. Rada bi mu dokazala, da je ravno on tisti, ki ga potrebujem in želim, ker je on moj princ na belem konju. Najlepša hvala za odgovor.
Se iz neobveznega seksa lahko razvije kaj več, ali je takšna romanca obsojena na propad?
Resna zveza naj bi se začela s prvim zmenkom, pogovorom, nasmehi in pogledi, temu pa naj bi sledili prvi poljubi in nato prvi seks. Kaj pa se zgodi, ko se vajino prvo srečanje konča v postelji ali sta le prijatelja z ugodnostmi? Ali lahko neobvezen seks vodi v nekaj bolj resnega?
4 ženske iskreno o tem, zakaj so varale ...
Zakaj ženske varajo? Odgovor na to vprašanje ni preprost. Številne raziskave v preteklosti so pokazale, da medtem ko je varanje za moške povsem fizično, je možnost varanja za ženske, ki niso srečne v zvezi, kar 2.6-krat večja. Ena ženska je dejala, da je partnerja prvič prevarala zato, ker se mu je želela maščevati in ker se je želela znova počutiti poželjivo. Druga je priznala, da ji je bilo dolgčas, zato se je odločila, da pobegne in začne novo življenje z moškim z druge celine. V večini primerov je razlog za skok čez plot čustvene narave.
Mariborčanka odkrito: 'Zalotim se, da med seksom mislim na žensko ...'
Naj Vas prav lepo pozdravim iz nekoliko toplejšega Maribora. Bom kar iskrena in priznala, da sem to rubriko odkrila šele pred kratkim, ko sem se vrnila iz tujine. Mislim, da ste mnogim dvomljivcem/razočarancem odprli oči in jim, po mojem najljubšem stilu (direktno), povedali to, kar so verjetno sami v sebi že vedeli, pa tega niso znali realizirati. Ali pa ne. Ali pa ste zadevo premleli in ocenili iz več zornih kotov, se poglobili v vsako pomoči potrebno osebo in njen problem predelali bolj temeljito kot ta oseba sama (verjetno). In čeprav jaz sama pri sebi vem določene stvari in jih tako kot oni ne znam realizirati ... In čeprav sem zadevo predelala in razčlenila na prafaktorje, da bi se končno v življenju odločila pravilno in brez dvomov zaživela vsak dan ... Ne vem, kaj je dejansko tisto ''pravo'' oziroma tista ''magična oseba'', ki naj bi čakala prav vsakega. Stara sem nekaj čez 30 in ne vem, ali se upravičeno naslavljam kot homoseksualka; vedno sem imela tako intimne stike kot partnerske zveze le z ženskami, sedaj pa sem prvič (že leto in pol) z moškim. Ne vem, kaj se je zgodilo in ne vem, zakaj se je zgodilo, a se je. In preden sem se sploh začela zavedati, je bilo eno leto naokoli. Z njim uživam in se čutim ljubljena, spolne odnose začiniva z igračkami, sva odprta ... Problem nastopi, ko se med spolnim odnosom zalotim, da mislim na žensko in res imam slabo vest. Prav tako sem prvič z moškim doživela ''fazo'' ljubosumja, ker opazuje ženske (sicer res intenzivno opazuje). Mislite, g. Brane, da me to moti, ker tudi mene privlačijo? Ker se tudi jaz obrnem za žensko, ker me ženske vzburjajo? Ali je kriva moška družba za to, da nisem tako sigurna o sebi? (to je teorija nekaterih prijateljic). Zmedena sem in sploh ne vem, kaj točno naj vprašam in kako naj zaokrožim to zadevo, ki ji jaz 'pravim' problem. Nisem sigurna, če si to želim, kljub temu, da se vsak dan pogovarjava o družini, prihodnosti ... Ženske so vedno bile del mojega življenja in strah me je, da me bo spet bolj zamikala ''nežna stran.'' Naj povem, da si nekoč želim svojih otrok in morda me je ta želja pripeljala do mojega izbranca; v usodo sicer ne verjamem, a kaj če je to samo današnji ideal popolnih družinic in si tega ne upam priznati? Ali nenehno teženje matere, ki si tako nestrpno želi vnukov? Trenutno res ne najdem svojega notranjega mira in prvič sem se znašla v takšni situaciji, kjer lahko vso noč premlevam o pravilni odločitvi in do nje ne znam priti. Verjamem, da se boste potrudili in me poskusili vsaj malo potolažiti (kljub temu, da sem izgubljen primer). S spoštovanjem, Homos
Odločitev se je izkazala za najboljšo v njenem življenju
Kino, večerja ali klepet ob pijači so klasična izbira za prvi zmenek, na katere se odpravi večina običajnih parov, kaj pa so na prvem zmenku počeli slavni pari, kot so Barack in Michelle Obama, David in Victoria Beckham ali princ William in Kate Middleton? Morda boste presenečeni, a tudi njihovi zmenki niso bili prav nič drugačni, in čeprav se nekateri niso končani, tako kot bi si želeli, so jim sledili tudi drugi, tretji in četrti zmenek. Njihova ljubezen traja še danes, spomini na prvi zmenek pa bodo ostali za vedno.
Od poroke do ločitve v 3 dneh
Za usodni „da“ se nekateri pripravljajo po več let, spet drugi, kot na primer hollywoodska smetana, pa se zanj odločijo v pičlem dnevu, vendar brez obetajoče prihodnosti.
Ko mu je zaupala svojo željo o trojčku, je on ...
Gospod Brane, lepo pozdravljeni. Z velikim veseljem prebiram vašo kolumno in koristne prispevke za vse težave, s katerimi se posamezniki srečujejo v svojem življenju. Vedno sem bila mnenja, da ima vsaka medalja 2 plati in je zagotovo ob vseh preprekah treba pogledati tudi skozi drug zorni kot ‒ kot, ki ni emocionalno vpleten in je nevtralen. Na vas se obračam z upanjem na ugodno rešitev ali nov pogled na že zastarelo situacijo, ki mi »spije« kar nekaj potrpljenja. S partnerjem sva skupaj skoraj 3 leta. Najin odnos je čudovit, od samega začetka se razumeva res odlično. Imava ogromno spoštovanja in medsebojne ljubezni, prav tako se odlično dopolnjujeva in ujemava v pogledu na svet in življenje. Zatakne se pri spolnosti oziroma pri samih željah. Nikoli nisva imela težav pri odnosih, vedno sva si skušala ugajati in eksperimentirati, vendar v mejah normale. Vse dokler moja želja ni prišla na »gluha ušesa«. Po dobrem letu dni skupne zveze sem se odločila, da mu zaupam svojo dolgoletno željo, trojček. Za izražanje želje sem zbrala veliko poguma, saj sem se želela prepričati, da bo zveza trdna in kos vsemu. Očitno sem se motila. Naj omenim, da me dotična želja spremlja že nekaj let, vendar sem za izkušnjo želela imeti ob sebi tudi primernega moškega. Tako sem partnerju med iskrenim pogovorom zaupala, da si želim v spalnico za popestritev dodati novega člana, moškega spola. Sama bi najraje izbrala neznanca, za eno noč, uživala in se nato leta in leta naslajala ob sladkih spominih. Fant žal o tem ne želi popolnoma nič slišati. Samo pogajanje o temu, da bi pristala celo na žensko – ga popolnoma nič ne ohladi!! Pravi, da bi to zakompliciralo najin odnos in prihodnost, sama pa ne vem več, kaj naj si mislim o vsem? Kako naj ga prepričam v svojo življenjsko željo?! Naj popustim in pozabim na vse ali naj si »egoistično« željo izpolnim skrivaj, saj me spremlja že dolgo let in je ne morem pozabiti? Sem v precepu in ne vem, kaj storiti. Obilico uspehov dalje vam želim! K. P.
Je po dobrih dveh letih njune zveze res konec?!
Pozdravljen, Brane! Imam en velik problem. S punco sva skupaj 2 leti in 2 meseca, jaz sem star 23, ona pa 21 let. Vse je lepo in prav, razen tega, da imam jaz kakšen ljubosumni izpad. Vedno mi je govorila, da me noče izgubiti, da ji pomenim vse na svetu in da si ne zna predstavljati življenja brez mene. Nakar pa šok. Nekega dni mi reče, da potrebuje čas zase. To me je tako vrglo iz tira, da ne vem več, kaj naj naredim. Dal ji bom čas, a se bojim, da se bo potem ohladila in da bo to konec vsega, čeprav jo noro ljubim in sem pripravljen popraviti to moje ljubosumje. Potem sva se en dan dobila in preživela nekaj časa skupaj. Povedal sem ji, da mi je žal in da želim to spremeniti. Dejala mi je, da tudi njej hudo. Ko sva se vozila v avtu, me je objela okoli roke in začela jokati. Vprašal sem jo zakaj, a mi ni hotela povedati. Ustavila sva se tudi pri mojih starših in ko sva bila v moji sobi, me je dobesedno naskočila. Objela me je in sledili so trije poljubi in za posladek še malo jezika. Ne razumem tega obnašanja. Ali me ima rada? Ali me preizkuša? Prosim Brane, pomagaj mi z nasvetom, ker jo resnično ljubim. Rad bi to popravil in jo dobil nazaj. LP
On se ločuje, ona pa ...
Pozdravljen, Brane. Večkrat sem prebirala tvoje nasvete in sedaj sem se opogumila in ti pišem, če mi lahko pomagaš. Imam fanta dve leti, ki je poročen, vendar se ločuje. Ampak to ločitev zavlačuje, saj se želi na miren način in v dogovoru ločiti. Pravi, da je zelo navezan na svoje otroke, čeprav so odrasli. Ima vnukinjo in vsi skupaj živijo. Enkrat se mi je zaupal, da mu je težko povedati otrokom, kakšen jim bo dal zgled, še posebej ta starejši hčeri, ki ima otroka in je ločena, ta mlajša pa ima fanta in živita posebej. Nimam več potrpljenja in volje poslušati, da bo uredil. Večkrat sva se skregala na to temo, saj so potem tudi ostale stvari pogojene, s tem najino druženje, saj sva omejena, ker gre vsak večer domov. Ne vem, kaj naj, imam občutek, da zavlačuje, pa ne zato, ker noče, ampak ker ne more, je zelo čustven in navezan na njih. Toliko sva prejokala skupaj, da mislim, da bova pregorela. Jaz ne vem, kaj naj naredim, tudi sedaj, ko ti pišem, mi je tako hudo, da jokam. Rada ga imam, se zelo razumeva, dopolnjujeva in je tudi dober do mene, vendar ne zmore narediti tega koraka, jaz sem nemočna tukaj, saj nimam kaj narediti, potrpljenja nimam več in ne želim tako več živeti. Želim imeti resno zvezo, in to sem mu tudi povedala, to vse ve, pozna moje želje, vendar ne naredi ničesar, razen da se trudi vsak dan, ampak zame to ni to in ne želim biti v takšni zvezi. Kot sem opazila, bi in meni in njim ugodil, in tako bil na dveh straneh, vendar jaz tega nočem pod nobenim pogojem. Sem v brezizhodiščnem stanju, ne vem, kaj naj, ko se razideva, sva par dni narazen in mi je zelo težko, potem se slišiva, se dobiva, pa potem izbruhnejo stvari zopet na plano, tako da se vrtiva v začaranem krogu. Iščem in molim za znak in moč, kaj naj naredim. Prosim te za tvoje mnenje, morda mi bo pomagalo razsvetliti moje trenutno stanje. Hvala.
Potrebovala je moško roko med nogama ...
Dragi Brane! Zelo rada bi prekinila svojo več kot triletno “prijateljstvo” s koristmi, od katerega imam, če sem poštena do sebe, eno samo korist, in to precej manjkrat kot si želim. To je seks, ki je ponavadi še kar, ni pa niti približno tako dober, kot je bil seks, ki sem ga bila vajena z bivšim možem, ki je bil zelo dober ljubimec, a žal ne samo moj. Zapustila sem ga, ker je bil ženskar, vendar on ni več moj problem, saj sem ga prebolela in imava povsem civilizirane odnose. Sem privlačna 34-letna razvezanka z enim otrokom, svojim stanovanjem in dobro službo. Za to moje prijateljstvo ve samo moja najboljša prijateljica, ki prav tako misli, da bi ga morala prekiniti, vse odkar sem ji zaupala, da se vse bolj počutim kot avtomat za – ne morem reči drugače – praznjenje tega moškega, ki pride kadar pride. Včasih dvakrat na teden, včasih ga ni po dva, tri tedne. Pride, kadar se njemu seksa. Skoraj nikoli takrat, ko se seksa meni. To so kratki obiski, ki nikoli ne trajajo več kot eno uro, s pijačo, slačenjem in oblačenjem vred. Niti enkrat ni ostal čez noč. Obiski se začnejo in končajo v postelji. Poleg tega vedno pričakuje, da mu bom jaz pred seksom nudila felacijo. Sam je opustil kunilingus že nekaj mesecev po tistem, ko je začel prihajati k meni. Želim si in vem, da si zaslužim več kot to prijateljstvo s koristmi in velikokrat sem že prisegla sama sebi, da ga bom prekinila, zlasti takrat, ko od njega ni niti glasu dva, tri tedne. A me potem, ko mi pošlje sporočilo, da prihaja, vedno premaga želja po seksu. Nimam prave moči in nisem dovolj odločna, da to prekinem. Nisem zaljubljena, vendar sem se kar navezala nanj, čeprav ga v zvezi z menoj zanima samo to, kar mu nudim v postelji. Ko sem vmes dvakrat do trikrat potrebovala pomoč, moško roko kje drugje kot med nogama, mi je ni nudil. Poleg tega o njem po več kot treh letih ne vem skoraj nič. Ne vem niti tega, ali je res razvezanec kot trdi. Rada bi prekinila to zvezo in imela pravo zvezo, moškega, ob katerem zaspim in ob katerem se zbudim. Moškega, na katerega lahko računam tudi izven postelje. Počutim se nasukana v tej zvezi. Kako naj se premaknem naprej? Bodi dobro, Brane in hvala za nasvet. A.
Najbolj romantični filmi za valentinovo
Valentinovo je tik pred vrati in če sta se odločila, da ga letos preživita na domačem kavču in tako privarčujeta kakšen evro, to ne pomeni, da vajino praznovanje ne more biti prijetno romantično. Za vaju smo pripravili seznam romantičnih filmov, ki lahko služijo tudi kot predigra v drugi del večera. Vse kar morata storiti vidva je, da pripravita dva kozarca za vino, posodo kokic in nekaj sladkega ter s svečkami pričarata bolj romantično vzdušje. In pa seveda, ne pozabita na škatlo robčkov!