Vse skupaj se je začelo nekje pet let nazaj, ko je Ana Mikolič za noč čarovnic želela popestriti svoj videz in se za en dan preleviti v Frankensteinovo nevesto. Pravi, da je bila ravno ta poslikava tista, ki jo je zaznamovala in zaradi katere se je na podlagi pozitivnih odzivov okolice, ki jih je prejemala, odločila, da bo s poslikavami nadaljevala tudi v prihodnje. Ker ena sama poslikava zahteva več urno predanost, si Ana vnaprej načrtuje termine in skrbno izbira dneve, ko ima največ časa, saj je perfekcionistka in  si želi vsako poslikavo posebej do podtankosti dodelati. Najdlje časa ji je vzela poslikava Gustava Klimta, The Kiss, ki jo je delala pred kratkim. In sicer je od začetka slikanja do končnega rezultata porabila kar osem ur. Sicer pa njene poslikave nastanejo v dobrih 4 do 5 urah.

Navdih za svoje poslikave išče pravzaprav povsod. Meni, da je zaradi družbenih omrežij in spleta na voljo že toliko interpretacij, da si res težko povsem unikaten ali poseben, vendar se trudi, da bi bila vedno edinstvena ter, da bi na vsaki poslikavi pustila svoj osebni pečat. Včasih svoje ideje pridobiva v naravi ali pa pri mimoidočih, ki jih opazuje v trgovini. Ravno tako je svoj navdih večkrat našla tudi na fakulteti, na predavanjih, ko so obravnavali različne umetnike, med drugim tudi Edvarda Muncha, s sliko The Scream (Krik).

Tokrat se je lotila poslikave telesa z dvema različnima likoma iz priljubljene Disneyjeve uspešnice 101 dalmatinec. 

Kadar pride trenutek, ko mora odstraniti svoje večurno delo, ji to predstavlja najtežji del poslikave,  saj se ji zdi, da mora takrat odstraniti ves vložen trud. Težko se ji zdi, ker to ni trajna zadeva, temveč od njenega dela na koncu ostane zgolj fotografija, pa vendar ostanejo tudi neki občutki magičnosti, ki so nastajali ob določenem ustvarjanju. Posledično jo je najbolj strah, da bi izgubila fotografije, saj se na njih nahaja vso njeno delo.

Pravi, da se je vsega naučila sama – vaja dela mojstra. Zanimivo je, da na list papirja ne zna posebej lepo risati. Kadar pa njeno platno predstavlja človeško telo, se zgodi dobesedno čarovnija. Takrat natanko ve kakšne linije in barve potrebuje, da bi dosegla končni želeni rezultat.

Vse poslikave pa so ji pomagale tudi pri njenem ljubiteljskem delu – mejkap artizmu, saj je postala bolj natančna in ima bolj mirno roko, kot prej. Posledično je tudi bolj pozorna na linije obraza ter opazi malenkosti, za katere prej ni vedela. Ustvarjanje in poslikave telesa pa ji pomenijo napredek in izpopolnjevanje same sebe, sam proces pa jo sprošča in ji nudi pobeg iz kaotičnega vsakdana sveta. Ob vsaki poslikavi jo prevzamejo drugačna čustva, ko pa opazuje svoje fotografije preteklih poslikav, jo vsaka posebej popelje v spomine na določeno obdobje in določena čustva.