Ali ste vedeli, da je bila metoda odstranjevanja dlačic s sladkorjem v uporabi že pred 4.000 leti, ko je rimski imperij menil, da dlake veljajo za nekaj neciviliziranega? Potem pa je tukaj tudi razlog, da se mnoge ženske odstranjujejo telesne dlačice tudi zato, ker menijo, da jih bodo moški obsojali, kajti odraščali so v pričakovanju, da bodo ženske po zaslugi pornografije popolnoma brez dlak? Seveda je tukaj tudi higiena in osebne preference ...

Vendar pa dlake na telesu sprejema vse večje število mladih žensk, ki sram spreminjajo v osebno moč. Vse večji govor o spolni identiteti, gibanje, ki promovira pozitivnost telesa, ter vse večja vključenost lepotnega sektorja so prispevali k drugačnemu razmišljanju o dlakah. "To je bilo globoko stigmatizirano – še vedno je, v navezi s sramoto," je za CNN v intervjuju povedala Heather Widdows, profesorica globalne etike na britanski univerzi v Birminghamu in avtorica knjige Perfect Me: Beauty as an Ethical Ideal: "Odstranjevanje dlak je ena redkih estetskih tradicij, ki so od lepotne rutine prerasle v higiensko. Danes večina žensk misli, da se morajo briti. Kot da nimajo druge možnosti. V tem je nekaj globokega, čeprav se dojemanja počasi spreminjajo."

Od starega Egipta do daljnega vzhoda

Odstranjevanje dlak je bilo nekaj, kar so počeli moški in ženske – vse od kamene dobe naprej, nato skozi stari Egipt, Grčijo in rimsko cesarstvo – z uporabo školjk, čebeljega voska in različnih drugih pripomočkov. Kot piše Victoria Sherrow v  Encyclopedia of Hair: A Cultural History, je bilo odstranjevanje telesnih dlak večinoma obravnavano na način, da telo ohranimo čisto. Stari Rimljani so to povezovali tudi z družbenim razredom – bolj gladka je bila koža, bolj čista, bolj superiorni ste bili. Na Bližnjem vzhodu, pa tudi v vzhodni in južni Aziji so za obraz uporabljali nitke – razen obrvi, ki so veljale za nekaj lepega, še posebno, če sta bili združeni v eno obrv, zato so to velikokrat poudarjali tudi s pomočjo črtal.

V Perziji je bilo odstranjevanje dlak in oblikovanje obrvi pri ženskah sprejeto kot znak odraslosti in zakonske zveze. Medtem ko so na Kitajskem dlake dolgo veljale za nekaj običajnega. Enako velja za druge države v Aziji – če je odstranjevanje dlak postalo rutina za številne ženske, na primer voskanje ali oblikovanje sramnih dlak na Zahodu, je za Vzhod veljalo drugače. Pravzaprav so v Koreji sramne dlake dolgo veljale za znak plodnosti in spolnega zdravja. Leta 2010 so celo poročali, da so nekatere korejske ženske opravile presaditev sramnih dlak, da bi jim dodale večji volumen.

Evropejci niso bili vedno obsedeni s kožo brez dlak

V srednjem veku se je pričakovalo, da bodo dobre katoliške ženske pustile dlake pri miru – kot prikaz ženstvenosti. Obraz je bil edino mesto, kjer so dlake veljale za nekaj grdega. Dame iz 14. stoletja bi celo oblikovale linijo rastočih las, da bi dale obrazu bolj ovalni videz. Ko je Elizabeth I leta 1558 prišla na oblast, pa je odstranjevanje obrvi postalo tudi modno. Do konca 18. stoletja evropske in ameriške ženske odstranjevanje dlak še vedno niso štele za nujno. Šele v poznih 1800-ih so ženske na obeh straneh Atlantika začele odstranjevati dlake sestavni del svojih lepotnih rutin. Sodobni pojem, da so dlake na telesu neženstvene, pa je mogoče zaslediti v knjigi Charlesa Darwina iz leta 1871 Descent of a Man.

Darwinova teorija naravne selekcije je dlake na telesu povezovala s "primitivno dediščino in atavistično vrnitvijo k prejšnjim, manj razvitim oblikam," je zapisala Rebecca Herzig, profesorica študij spola in spolnosti. Angleški naravoslovec je namreč menil, da je neporaščenost telesa znak, da se je človek razvil in je bolj spolno privlačen. Ko so se Darwinove ideje začele popularizirati, so medicinski in znanstveni strokovnjaki 19. stoletja začeli povezovati poraščenost s "spolno inverzijo, patologijo bolezni, norostjo in kaznivim nasiljem,"  pojasni Herzigova. Zanimivo je, da so se te konotacije nanašale večinoma na ženske dlake, ne na moške – ne samo zaradi evolucijskih argumentov, ampak tudi zaradi uveljavljanja "spolnega družbenega nadzora" na naraščajočo vlogo žensk v družbi. Ženske so tako menile, da bodo dobile več pozornosti, če bodo brez dlak, tako se je skozi sram začel heteronormativni način nadzora nad ženskimi telesi. Do zgodnjih 1900 let so ZDA v višjem in srednjem razredu označili gladko kožo kot ženstveno, ženske dlake pa kot nekaj odvratnega, odstranjevanje dlak pa je ponudilo "način za ločitev od umazanih ljudi, nižjega razreda in priseljencev, je še dodala profesorica.

Ženska 'nuja'

V prvih desetletjih 20. stoletja je spreminjanje mode (obleke brez rokavov, ki pokažejo več kože), v ZDA še bolj populariziralo odstranjevanje dlak. Leta 1915 je izšla Harper's Bazaar, prva ženska revija, ki je vodila kampanjo, namenjeno odstranjevanju dlak pod pazduho – to so označili kot nujo. Istega leta je brivsko podjetje Gillette lansiralo prvo britvico posebej za ženske: "Lep dodatek toaletne mizice, takšen, ki rešuje neprijetne osebne težave." Zaradi krajših oblek iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja ter pomanjkanja najlonskih nogavic med drugo svetovno vojno, pa se je vse več žensk odločilo tudi za britje nog. Z uvedbo bikinija v ZDA leta 1946 pa so se podjetja za britje in ženske potrošnice osredotočile tudi na oblikovanje bikini predelov.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Playboy prišel na časopisne stojnice (njegova prva številka je izšla leta 1953), pa so ženske z britjem intimnih predelov postavile nov standard spolnosti. Do leta 1964 si je 98 odstotkov ameriških žensk, starih od 15 do 44 let, redno brilo noge, predstavljeni so bili tudi trakovi z voskom ter celo prvo lasersko odstranjevanje dlak. Vendar britje še zdaleč ni bilo tako ekstremno, kot je danes, poudari Heather Widdows, profesorica svetovne etike: "V poznih šestdesetih in sedemdesetih letih neobriti intimni deli sploh niso bili tako neobičajni, niti v Playboyu. Približno v tistem času je prišel tudi drugi val feminizma in širjenja hipijevske kulture, ki je zavračala britje. Za veliko žensk so bile dlake simbol njihove boja za enakost."

Toda zaradi oglaševalcev in medijev, ki še naprej spodbujali ideal telesa brez dlak, je ideja, da so ženske dlake nekaj grdega, rasla in rasla. Metode za odstranjevanje dlak so postale natančnejše."Vidne dlake na ženskem telesu se danes zagotovo obravnavajo kot nekaj grdega."

Sprejemanje dlačic

Leta 2008 je Breanne Fahs, profesorica žensk in študij spola na Arizonski državni univerzi, študentkam določila nalogo, da si pustijo dlake in napišejo prispevek o tej izkušnji. Kasneje je vključila tudi moške in jih prosila, da si obrijejo noge: "Naloga je opozorila na kulturno neizogibnost ženskega odstranjevanja dlak. Z leti so si tisti, ki so sodelovali v projektni nalogi, delili precej dosledna dognanja – globok občutek sramu, boj s samozavestjo ... Prišlo je celo do heteroseksizma in homofobije – ideja, da dlake na nogah samodejno pomenijo, da si čeden, če jih obriješ, pa si gej. Ženske se pogosto ne zavedajo, kaj zaradi družbenega pritiska počnemo s svojimi telesi." Toda po drugi strani je prišlo tudi do tega, da so se ženske počutile močne, čutile so uporništvo in jezo: "Zlasti v zadnjih letih po volitvah in gibanju #MeToo se je pojavilo globlje zavedanje o ženskem telesu, feminizmu, spolu in spolnosti ter pripravljenosti, da se vsemu temu nasprotujemo."

Tako vedno več žensk izpostavlja svoje dlake, še posebej na Instagramu, čedalje bolj pa odzvanja tudi v revijah. V septembrski številki Harper's Bazaar je tako manekenka Emily Ratajkowski pozirala z neobritimi pazduhami. Prav tako sta bolegerka Ingrid Nilsen in glasbenica Halsey pokazale telesne dlake, pridružile so se tudi mnoge ostale zvezdnice ... Celo blagovne znamke za britje so se začele 'zavzemati' za dlake, tako spodbujajo pozitivne pogovore okoli dotične teme. Fotografinja Ashley Armitage, ki umetniško upodablja telesne dlake je rpav tako odločna: "Dlake na telesu so osebna izbira," je zapisala: "Britje, voskanje ali to, da jih pustijo rasti, je v domeni posameznic in posameznikov."

"Mislim, da se vse več žensk zaveda, kako globoko so dlake povezane s spolom in močjo," pa še poudari Breanne: "Čustvena narava telesnih dlak tako pri ljudeh povzroča ogromen potencial kot orodje za aktivizem in družbene spremembe."