Tudi sama sem v najstniških letih imela prijateljice, ki so imele s svojimi materami popolnoma drugačen odnos, kot jaz z mojo. Preživljale so težke čase, niso se imele na nikogar obrniti, ko so prišle domov s slabo oceno, jih je bilo strah govoriti o tem. Tudi ko so zašle v slabo družbo, jim nihče ni pravilno svetoval in jim povedal, kaj je prav in kaj ni. V najstniških letih so potrebni nasveti odraslih oseb, vendar nasveti v pravemu pomenu besede. Kot najstnik ne želiš slišati ukazovanja in grajanja; slišati želiš, da se lahko delno odločaš sam in da na poti potrebuješ nasvete.
Moj odnos je bil drugačen. Vedno je obstajala rešitev. Tudi če sem kdaj zašla v težave, mi je mami vedno dala vedeti, da obstajajo rešitve, da sta potrebna le pogovor in zaupanje. Ta dejanja so močno krepila najin odnos vse do trenutka, ko sem sama pri sebi spoznala, da obup ne obstaja, da je vedno nekje luč, ki ti sveti na poti, tudi če hodiš po zelo temačnih delih sveta.Mami mi je vedno rada svetovala, a na koncu sem se vedno odločila sama. Vedno si bom zapolnila njene besede : "Nikoli ni tako hudo, da se težav ne bi dalo rešiti"
Mamo sem potrebovala tako v najstniških letih, kot jo potrebujem še danes in jo vedno bom. Vedno znova se vračam po njene nasvete in tudi, če ji kdaj želim kaj zamolčati, ji ne morem, saj čutim, da je velik del mojega življenja ter da je le ona prava prijateljica, ki me ne bo nikoli zavrnila, izdala, ali prizadela. Hvaležna sem ji za ta odnos, saj sem s pomočjo njene prisotnosti in nasvetov postala to, kar sem.
Moje sporočilo vsem najstnicam je: zaupajte mamam, saj vam želijo le najboljše v življenju. Čeprav so včasih nekatere nekoliko bolj stroge, je to le zato, ker vas skušajo zaščititi.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV