Sem Sara iz Kopra, stara 23 let, moja mami je pa neverjetna Leonora, stara 49 let. Ukvarja se z italijansko modo in je prevajalka za italijanski jezik. Sama sem profesionalna odbojkarica, slovenska reprezentantka, bila sem kapetanka kadetske, mladinske slovenske reprezentance. Lani sem bila v Belgiji proglašena za izredno odbojkarico, saj naj bi močno pripomogla k tem, da smo v 1. ligi dosegle 3. mesto. Poleg tega se lahko pohvalim tudi s številnimi drugimi uspehi v odbojki, a ob vsem tem moram poudariti, da vseh teh uspehov ne bi bilo, če mi v vsakem trenutku ob strani ne bi stala moja ljuba mami. O najinih dogodivščinah bi lahko napisala knjigo, a vam bom opisala zgodbo, ki se mi je v zadnjem času najbolj vtisnila v spomin.

Slovenska mladinska odbojkarska reprezentanca, katere kapetanka sem bila, je morala januarja odpotovati na kvalifikacije v Izrael. Ker smo imele odhod z Brnika predviden ob osmi uri zjutraj, bi morale biti na letališču že ob 6.30 uri. A vremenska napoved za ta dan je bila izredno slaba. Že dan prej je pričelo močno snežiti, zato je bilo hladno in zasneženo vreme neizogibno. Da je bila mera polna, je večer pred odhodom kapituliral še naš družinski avto in tako kar naenkrat nisem imela prevoza s Primorske do Brnika. Edina možnost je bil taksi, a kaj ko tudi ta ni bil na voljo. Časa za organizacijo prevoza je močno primanjkovalo. Okrog 22. ure se je mama dogovorila s svojo sestro, da nama posodi svojega starega Renaulta z letnimi gumami in verigami. To je bila edina možna rešitev, ki sicer ni bila preveč pametna, a vseeno izvedljiva.

Tisto noč se bila popolnoma iz sebe. Nisem mogla spati, saj me je bilo strah, da bodo morale punce odpotovati brez mene. A mama je imela skrbno dodelan načrt. Ob treh zjutraj sva krenili na pot. Dejala mi je, da bova potovali počasi. Bila je neverjetno mirna, optimistična in pozitivno naravnana. Do Kozine je bila pot še kolikor toliko prevozna, nato pa sva potovali po beli zaledeneli plošči. Edina orientacija, ki sva jo imeli, sta bili leva in desna stran cestišča – medve pa nekje vmes. Močno je snežilo, brisalci so delali s polno paro. Cesta je bila hvala bogu prazna: ne v eno, ne v drugo smer ni bilo žive duše, a tudi o pluženju ni bilo ne duha ne sluha. Potila sem se od strahu in opazovala mami, ki je bila neverjetno mirna. Ker je videla, da sem popolnoma iz sebe, je pogovor napeljala na tekmovanje v Izraelu. Dajala mi je pametne in spodbudne napotke, tako da niti za trenutek nisem imela občutka, da morda ne bova uspeli pravočasno priti do letališča. Celo pošalila se je na svoj račun, ko je dejala, da so v takšnem vremenu samo norci na cesti. No, tudi medve sva bili med njimi.

Kljub vsemu optimizmu pa moja napetost in strah nista pojenjala. Vreme se je začelo pri Postojni le še slabšati, saj se je vsem zimskim nadlogam pridružila še močna burja. Začelo naju je zanašati. Verige sva imeli spravljene v prtljažniku, saj je mami menila, da bi ji nameščanje in vožnja z njimi vzela preveč časa in bi lahko zaradi tega zamudila na letalo. Do Vrhnike je bila cesta skoraj neprevozna. Mami je vozila največ 30 kilometrov na uro. Malo pred Ljubljano pa kot da bi prišli na drug svet. Manj je bilo sneženja, cesta je bila mokra, ne pa zasnežena. Oddahnili sva si. Malo sem se pomirila, čeprav sem se zavedala, da je do Brnika še kar nekaj kilometrov in da naju sedaj čaka Gorenjska, kjer je običajno veliko snega. Mama je še vedno mirno vozila, razglabljala in se poglabljala v moje odbojkarske napake in me popolnoma potegnila v pogovor. Nisem se več posvečala vremenu, cesti, ampak samo moji veliki strasti: odbojki.

Med Ljubljano in Brnikom je bila cesta bolj prevozna, kot na Obali. Ko sem zagledala prometno tablo za Brnik, sem si oddahnila. Objela sem mamo, jo poljubila in se ji zahvalila. Vedela sem, da sem pravzaprav že na letališču in da sva prispeli pravočasno, torej bom lahko zaigrala na kvalifikacijah. Največ pa mi je pomenilo to, da je mama dala vse od sebe, saj mi je želela omogočiti, da živim svoje sanje. Prispeli sva na letališče, parkirali najinega famoznega jeklenega konjička, se mu lepo zahvalili in odhiteli do že zbranih članic ekipe. Trener je vprašal, če sva lepo potovali. Midve pa sva se le spogledali in se glasno zasmejali. Mamo sem pred odhodom prosila, naj počaka na Brniku, da se razmere umirijo in se začne sneg taliti, ona pa je le pokimala in v šali dejala, da bo počakala do pomladi. Obe sva se nasmejali, se objeli in pozdravili, nato pa sem jaz z ekipo odletela proti sončnemu Izraelu, mama pa proti zasneženi Primorski.