Moja mami Karolina me je rodila pri 18. letih. Na Koroškem, kjer smo živeli z družino, sem preživljala res srečno in brezskrbno otroštvo, vse dokler mi ni za posledicami raka umrl oče, ki je bil star šele 40 let. Takrat se je vsem nam, še posebej pa moji mamici, ki je bila stara 34 let, porušil svet. Močno je shujšala in izgubila vso voljo za življenje. A ker je močna ženska, je dala vse od sebe, saj se je zavedala, da mora poskrbeti zame in za sestro. Vztrajala je in ponovno zaživela – tokrat le za naju. S sestro sva odrasli, se odselili in si ustvarili družini ter mamico osrečili s sedmimi vnuki.
O nesebični dobroti in ljubezni moje mame bi lahko pisala noč in dan, a opisala vam bom dogodek, ki se mi je najbolj vtisnil v srce. Leta 2012 sem pričakovala dojenčka, ki sva se ga s partnerjem zelo veselila. Do petega meseca nosečnosti je vse potekalo tako, kot mora, nato pa so zdravniki odkrili, da imam placeto previo, zato so mi močno omejili gibanje. Nisem se smela sprehajati, kaj dvigovati in biti kakorkoli aktivna. Ginekologi so napovedovali predčasni porod s carskim rezom, ki se bo začel s krvavitvami. Upali so samo, da bo deklica, ki sem jo nosila pod srcem, dovolj razvita in pripravljena na življenje.
Doma v Škofji Loki se ukvarjam z varstvom otrok na domu in ravno takrat sem imela v oskrbi tri malčke ter svojega sina, ki je junija dopolnil leto dni. Ko sem izvedela za diagnozo, sem vsa objokana poklicala mamo, ki me je spodbujala in bodrila ter me mirila, da bo vse dobro in da se bo deklica rodila zdrava. Že njene pozitivne besede so mi dale moč. Svojo najboljšo prijateljico sem prosila za pomoč pri varovanju otrok. Z veseljem mi je priskočila na pomoč.
Vmes sem ponovno poklicala mamo in ji povedala, kaj se dogaja. Odločila se je, da bo ukrepala in me rešila skrbi. Sredi noči se je odpravila od doma na Koroškem, v zgodnjih jutranjih urah prispela v Škofjo Loko in vsa neprespana zjutraj prevzela otroke ter ves dan skrbela za njih, kot bi bili njeni. Moje krvavitve so se po tednu dni v bolnišnici dokončno umirile, tako da sem lahko odšla domov, a sem morala strogo mirovati. Mami se zato ni vrnila v Ribnico na Koroškem, temveč je ostala pri meni, mi stregla ter skrbela za sina in otroke v varstvu.
V 35. tednu so se ponovno pojavile krvavitve in tokrat sem vedela, da bom rodila. Partner me je 24.12.2012 ob dveh zjutraj odpeljal v bolnišnico . Krvavitve in popadki so se stopnjevali, zato so mi naredili carski rez. Ob 10:55 sem dobila punčko Alyo, ki so jo takoj po rojstvu morali dvakrat oživljati, a je preživela. Rešila se je vseh težav, ki so ji stale na poti v svet, ker je prava borka in močna oseba – kot moja mami. Danes je stara osem mesecev in je pravi mali sonček. Smeje se od jutra do večera in vedno poskrbi, da je vsak nov dan naravnost čaroben.
Moja mamica je zame in za malčke nesebično skrbela dolge tri mesece in to kljub temu, da jo je doma čakal partner Drago. Hvala ti, mami moja zlata, za vso tvojo dobroto in nesebično pomoč. Pomagala si mi tako fizično, kot tudi psihično. Vrnila si mi voljo in moč. Vse zasluge, da je Alya danes z nami gredo samo in edino tebi. Rada te imam najbolj na svetu.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV