Pravijo, da je mama ena sama. To je že res, ampak moja mama je vse do mojega 17. leta na skrivaj pila, nakar je ob izgubi vozniškega izpita potegnila črto in si zadala cilj, da bo ta začaran krog prekinila in nehala lagati sebi in drugim. Njena mama je bila že vrsto let zaradi možganske kapi prikovana na invalidski voziček in je bila mami kot edina z vozniškim izpitom pri hiši primorana storiti ta korak, saj je bilo babico potrebno voziti na zdravniške preglede.

Odšla je v Ljubljano na kliniko za odvajanje in že ko sem jo po vsega tednu dni obiskala tam, sem videla, da je povsem drug človek. A z leti in vedno novimi spori se je najina vez močno skrhala in po očetovi smrti leta 2011 sva prekinili vse stike. Moja starša sta bila ločena že vse od mojega otroštva.

Kmalu po njenem zdravljenju sem spoznala svojega sedanjega fanta, a moje zveze z njim nihče ni odobraval. Kljub vsem polenom pod noge sem vztrajala, saj sva se odločila, da ne bova podlegla mnenju ljudi. Že na začetku se je med mano in mojo taščo spletla prav posebna vez, ki se je sedaj, ko sem rodila hčerkico, le še okrepila. Je pravo zlato, pomaga nama že od vsega začetka zveze, vedno mi je na voljo, tudi klic sredi noči ni nikoli težava. Vedno mi prisluhne in je moja rama, na katero se lahko naslonim in oprem. Daje mi vse, kar sem kot hčerka pričakovala od svoje matere, ki pa je moje življenje očitno nikoli ni preveč zanimalo. Ne briga je, da ima nekje še enega otroka – mene – in vnukinjo. Sem ter tja sicer 'polajka' kakšno fotografijo moje hčerke na Facebooku, to pa je tudi vse. Nobenega klica, nobene želje po ohranjanju stikov. Za take ljudi pravim, da imajo kamen namesto srca.

Zato sem še toliko bolj hvaležna, da imam taščo, ki mi je res kot 'nadomestna' mama in katera me bodri iz dneva v dan, saj sem se s svojo družino znašla v hudi socialni stiski. Če bi odločala jaz, bi taščo proglasila za osebnost leta, prav zares!