Sem Ines, 22-letna ponosna mamica enoletnega fantka Maksa in rada bi vam zaupala svojo izkušnjo z mamico. Kot najstnica sem svoji materi samohranilki, ki je poleg redne službe in obiskovanja večerne fakultete skrbela zame in za sestrico Mašo, povzročila kar nekaj sivih las. V tistih časih se nisva kaj preveč dobro razumeli, ko pa sem odšla študirat v Koper, so se stvari začele spreminjati. Postali sva najboljši prijateljici in še danes si poveva čisto vse.

Z vami bi rada delila posebno izkušnjo, ki sega v čas, ko sem zanosila s svojim sinčkom. Ne glede na to, da smo se naraščaja vsi zelo veselili, mamici ni bilo enostavno povedati, da bo postala babica. Ko sem vseeno zbrala pogum in ji obrazložila situacijo, je bila sprva zelo šokirana, saj jo je skrbelo, da mi bo to preprečilo dokončati študij. Ni bila prepričana, da sem dorasla za tako pomembno življenjsko vlogo, saj je tudi sama mene imela zelo mlada in je vedela, da je izkušnja, ki me čaka, vse prej kot enostavna.

Bolj kot se je bližal porod, bolj raznežena je bila moja mamica ob misli, da bo postala babica. Ko smo le dočakali lanski julij, me je ob prvih popadkih v porodnišnico pospremila babica Fani, a so me poslali domov, saj naj otrok še ne bi hotel na svet. Ob povratku me je mama pričakala na vhodnih vratih. Bila je zaskrbljena, a ponosna. Povedala mi je, da bo ta dogodek zame nekaj prav posebnega in me prepričevala, da se nimam česa bati. Vsi smo bili na trnih, še posebej jaz, saj nisem vedela, kaj pričakovati, zato sem zelo hvaležna, da je bila takrat ob meni moja mama, ki je točno vedela, kaj me čaka. Svetovala mi je, naj si pogostost popadkov zapisujem na list papirja. Uspevalo mi je le kakšni dve uri, potem pa so bile bolečine prehude. Ko je čez nekaj časa prišla v sobo, da bi se prepričala, če je z mano vse v redu, je takoj, ko me je zagledala, vedela, da gre sedaj zares.

Ponovno smo odšli v porodnišnico in tokrat so naju s partnerjem zadržali. Ta dan je bil prav gotovo najlepši dan v mojem življenju. Ko so mi po porodu detece položili v naročje, sem najprej pomislila na mojo mamico. Šele takrat sem se zavedla, kaj vse je morala prestati, da sem postala to, kar sem. V tistem trenutku sem spoznala, koliko pravzaprav vsi mi otroci dolgujemo svojim materam, čeprav se tega mnogo krat ne zavedamo. Vedno so mi govorili, da je biti mama najlepši poklic na vsem svetu in sedaj, ko sem to izkusila na lastni koži, lahko temu samo glasno pritrdim. Ko je mene in sinčka mami prvič obiskala v porodnišnici, so bili to najbolj čustveni trenutki v mojem življenju. Povedala mi je, da do zadnjega ni bila povsem prepričana, da se bo vse izteklo, kot se mora, a da ima sedaj najlepšega vnučka na svetu in da je postati babica morda še lepše, kot postati mama.

Ob tej priložnosti bi se mamici rada zahvalila za vse prijetne in neprijetne izkušnje, ki sva jih prestali skupaj. Brez tebe, tvoje vzgoje in podpore jaz ne bi bila jaz in ne bi živela svojih sanj v objemu lastne družine. Imejte radi svoje mame in jim to tudi vsak dan povejte, saj vas je nosila pod srcem, v svojem lastnem telesu in jaz vam lahko iz lastne izkušnje povem, da je to NEPRECENLJIVO!