Marsikateri verbalni 'udarec' sem zadala sama in jih kasneje kar nekaj dobila nazaj. Sošolci so se namreč vsak dan norčevali iz moje pričeske in načina izražanja, kar ironično sta danes dve moji značilnosti, glede katerih dobim največ komplimentov. Prav te iste osebe, ki so mi tolikokrat dale občutek manjvrednosti, pa so danes osebe, ki vsak moj korak na skrivaj spremljajo preko družbenih omrežjih.

In hvala bogu, da je tako bilo. Ker me je prav vsaka taka izkušnja pripeljala na točko, kjer sem. S svojim uspešnim YouTube kanalom in popolnoma neobremenjena z negativnimi komentarji. Do svojega 20. leta sem slišala vsako žaljivko, ki bi si jo lahko zamislila. Večina le teh od oseb, ki so mi bile nekoč najbližje in pod takimi pogoji mnenje neznancev, nekako postane nekoliko manj vredno. In naj vam povem, maske »družbene sprejemljivosti« padajo, pod anonimnostjo na družbenih omrežjih. Instagram je lahko obvladljiv, osebe ti sodijo tako rekoč samo glede na videz. »Debela stegna« ali »grdo krilo« pač ni komentar, ki mi bo danes uničil dan. YouTube je zgodba povsem zase. To je platforma, kjer deliš veliko več sebe, kar ti prinese neprimerljivo naklonjenost gledalcev, ki jo bom za vedno cenila, a hkrati tudi najbolj bolne, primitivne komentarje. Kar pa je potrebno dojeti je, da takim posameznim komentarjem ne uide noben video ustvarjalec. Lahko si najbolj pozitivna, moralno usmerjena oseba, a če se izpostavljaš v videih, se bo nekdo spotaknil ob nekaj. Dva nasveta: ne stopaj na pot družbenih omrežji brez močnega čustvenega oklepa in ničesar ne jemlji osebno.

Spomnim se, kako sem posnela video o posvojitvi svojega mačkona iz zavetišča, z željo približati gledalcem možnost posvojitve živali in nekdo me je pod komentarjem napadel, da mucu prevečkrat (!) počistim mačje stranišče in ga s tem zlorabljam. Verjetno mi ni treba dodati, da skrbim za svojega hišnega ljubljenčka po navodilih veterinarke ter kako rade imajo mačke čistočo. Potrebno je doumeti, da se dejanja drugih ne vrtijo okoli nas samih. Nisem bila vzrok za grobe, nasilne besede neznanca, niti ni bil moj video. Oseba je najverjetneje imela slab dan, bila svojo bitko v življenju in svojo frustracijo spravila v komentar namenjen meni. Nekje sem prebrala, da je nasilje na spletu tako pogosto, ker se kot anonimni uporabnik ne rabiš soočiti s posledicami svojih besed. V živo, ko bi npr. sošolki rekel: »Grda si, noben te ne bo imel nikoli rad«, bi trenutek za tem opazil njen odziv. Sprva bi se ji povesila ramena, spustila bi pogled, v očeh bi se ji nabrale solze in sekunde kasneje bi slišal njen jok, nato njen odgovor. Ko si na internetu, tega ne vidiš. Ne vidiš odziva osebe, ki bo prebrala tvoje besede, zate je zadeva zaključena, ko pritisneš »objavi komentar« ali »pošlji sporočilo«, nikoli ne boš videl posledic svojega nasilnega vedenja.

In točno ob takih trenutkih, se je potrebno zavestno opomniti, kaj je resnično pomembno. In to ni primitiven komentar, ki se vsake toliko časa pojavi, temveč stotine prejšnjih, tistih pozitivnih, nabitih z ljubeznijo, ki jih kot video ustvarjalec prejmeš od svoje ljubeče publike. Zakaj bi tratila čas z razmišljanjem o osebah, ki so si najverjetneje pogledali 30 sekund mojega videa in začeli domnevati neresnične stvari, ko pa ti dan polepša toliko drugih oseb, ki stopijo do tebe in ti povejo, kako so jim med boleznijo moji videi polepšali dan, ali da sem njihov navdih, da sledijo svojim sanjam. Okleni se teh spominov in naj ti bo to gorivo za naprej!

Lana