Morbus Alzheimer, kot se v latinščini glasi ime te bolezni, je najpogostejša oblika demence in je posledica propada možganskih celic. Posledica tega so motnje pomnjenja, govorjenja in orientacije. Večina ljudi za to boleznijo zboli v visoki starosti, a Yvonne je napadla veliko prej. Prvi simptomi so se po besedah njenega soproga pojavili že pred 14 leti. Najprej je šlo za malenkosti. Nekaj pozabljenih potovalnih čekov pred potovanjem v ZDA, pa položnice, ki jih je pozabila plačati. »A kdo je takrat mislil, da je to začetek tako hude bolezni,« danes pravi Hans Jürgen.

Pralni stroj je vse redkeje videl pralni prašek

Leta 2010 je bila Yvonne Herber stara 42 let, bila je atraktivna ženska, ki je bila zaposlena v enem izmed frankfurtskih podjetij, povezanih s prodajo. Imela je majhnega sinčka in hišo, ki sta jo zgradila skupaj s soprogom, izučenim avtomehanikom in varilcem. Imela sta prijetno, a tudi naporno življenje, saj je Yvonne bolehala za prirojeno srčno napako. Sredi tridesetih je prestala dve zahtevni, a uspešni operaciji srca in ko se je zdelo, da se bo v njen vsakdan vendarle vrnilo zdravje, je počasi, a nezaustavljivo udarila pozabljivost.

Bilo je veliko prepirov z nadrejenimi, pa tudi s sodelavci, ker Yvonne svojega dela ni več opravljala tako, kot so bili tega od nje vajeni. Najprej so jo premestili znotraj oddelka, nato so ji nalagali vse lažja dela. To jo je spravljalo na rob obupa. Tudi doma je vse več dela čakalo na soproga. Ko je pralni stroj vse redkeje videl pralni prašek, ko je bila hiša polna listkov, kaj je potrebno storiti, in ko so iz bližnje drogerije poklicali, da je Yvonne pri njih na polici ob prodajnih artiklih pustila svojo torbico, je bilo Hansu Jürgenu jasno, da je z njegovo soprogo nekaj hudo narobe. Kaj to je, ni vedel, zato sta se skupaj odpravila do zdravnika in naslednjih nekaj mesecev so tudi oni ugibali, kaj je krivo za njeno pozabljanje. Je posledica težkih operacij? Dolgega okrevanja? So morebiti krive težave s srcem? Ali predčasna menopavza in depresija, ki jo spremlja?

Časovna bomba je začela odštevati

Nekega aprilskega dopoldneva je Yvonne v službi doživela živčni zlom, potem ko se ni in ni mogla spomniti pravega gesla za vstop na namizje svojega računalnika. Hans Jürgen jo je takoj odpeljal na psihiatrični oddelek bližnje bolnišnice. Podrobnejše preiskave možganske tekočine so razkrile kruto resničnost: Yvonne je bolehala za Alzheimerjevo boleznijo. »Živčnost je v tistem trenutku popustila,« se trenutka resnice spominja Hans Jürgen. »Bil sem hvaležen, da so končno ugotovili, kaj je narobe. A istočasno je to pomenilo tudi začetek konca. No, tega pa se takrat še nisem zavedal. Spomnil sem se, kolikokrat sem bil v preteklosti jezen na njo, koliko očitkov sem izrekel na račun njene pozabljivosti. Ko pa sva izvedela za diagnozo, je ostal samo en občutek: neizmerno sočutje.« Sledila so leta upanja, a tudi leta številnih razočaranj.

Hans Jürgen je nekaj mesecev po ženini smrti zelo odkrito spregovoril o tem, kako težko mu je bilo svoje življenje neprestano posvečati ženski, ki že dolgo ni bila več njegova žena, njegova partnerica. Kako je v nogometnem društvu spoznal Sandro, s katero sta si bila vse bolj naklonjena, a sta svoja čustva dolgo skrivala, ker nista želela prizadeti Yvonne. O tem, kako zelo je bilo njegovo soprogo strah, kaj bo bolezen naredila z njo. »Velikokrat je jezno in panično kričala. Tudi sama je namreč opažala, kako se korak za korakom poslavlja od sveta in bila je jezna, da tega ne more preprečiti.«

Sam ne bi zmogel

Soprogini agresivni izpadi in obiski zaprtega oddelka psihiatrične bolnišnice bodo Hansu Jürgenu za vedno ostali v spominu. Močan vonj po urinu, vreščeči ljudje ter brezmejna požrtvovalnost negovalcev, ki so dan in noč skrbeli za dementne paciente. Čeprav so bili ti obiski izredno velik finančni zalogaj, pa so zanj obenem pomenili tudi ogromno olajšanje. »Tam sem spoznal, da je najpomembnejše, kar potrebujejo sorodniki bolnikov z demenco, čas zase. Nekaj ur, morda celo dni, ki jih ne preživijo skupaj z obolelimi,« pojasnjuje svoje ugotovitve. Negovanje dementnih ljudi je sila stresno, a še bolj naporno je gledati propadanje ljubljene osebe.

Misel na smrt je bila v družini Herber prisotna že dolgo. Predvsem pa tudi zaskrbljenost, da bo Yvonne, kot številni drugi oboleli za Alzheimerjevo boleznijo, v poznejši fazi dobila pljučnico in mučno hirala. A nato si je kot po čudežu ponovno opomogla, vse redkejši so bili celo izbruhi agresije. V naslednjih mesecih je bilo življenje družine tako ponovno vsaj približno normalno. »Bila je izredno vesela, če sem se je dotikal, jo božal in objemal,« se spominja Hans Jürgen. Ko je bolezen napredovala do te mere, da Yvonne ni več vedela, za kaj se uporablja žlica in kdaj mora na stranišče, je Hans Jürgen bil prisiljen najeti negovalko. Za vse manj prisebno soprogo je tako začela skrbeti Alina iz Romunije in kmalu postala del družine, kar ostaja tudi danes, ko Yvonne ni več.

Smrt je prišla potiho

20. januarja letos je Yvonne Herber preminila. Preprosto se zjutraj ni več zbudila. Njena smrt je bila za družino velik šok – ker je prišla tako nenadoma, tako mirno. Danes, dobrih osem mesecev pozneje, Hans Jürgen želi gledati v prihodnost. Prav tako tudi njegov sin Marc, za katerega so bila zadnja leta pravi pekel. Nekoč sila obetaven gimnazijec je pri 16 letih namreč zapustil šolo, saj sta bili žalost in stiska enostavno prehudi. Psihološko pomoč je ves čas zavračal, prav tako tudi njegov oče. Bližina družine, veliko pogovorov in čas: to je tisto, kar jima je najbolj pomagalo. Odločila sta se, da bosta bolezni vrnila milo za drago tako, da bosta enostavno pozabila nanjo. A genska napaka Yvonne še vedno lebdi nad njima. Jo je sin morda podedoval? Verjetnost za to se giblje okrog 50 odstotkov. A Hans Jürgen Herber svojega sina ne želi testirati, čeprav je do teh preiskav upravičen. »Kaj to pomeni? Da bo fant vse življenje živel v strahu, če se izkaže, da je po mami podedoval gensko napako? Če kaj, potem je v preteklih letih spoznal, da je bolje ne vedeti, kaj prinaša prihodnost,« svojo odločitev utemeljuje zaskrbljeni oče.