Zgoraj je opisana najbolj povprečna Slovenka, če jo skušamo prikazati glede na podatke Statističnega urada. In da, prav ste prebrali – v Sloveniji je več visoko izobraženih žensk kot moških, a imamo nižje plače, čeprav je res, da je razlika med plačami moških in žensk ena manjših v Evropski uniji. Več kot v drugih članicah nas hodi v službo in nekaj nas je tudi na vodilnih položajih. A znova spet precej manj kot moških – po podatkih mednarodno primerljive ankete "Aktivno in neaktivno prebivalstvo" je bilo v Sloveniji v 2018 med menedžerji in menedžerkami 38 odstotkov žensk, kažejo statistični podatki.

Statistika je eno, resnično življenje drugo, nekaj drugačnega vpogleda razkrivajo različne izkušnje. Starejše znajo denimo dejati, da nam je danes mnogo boljše, mlajše smo bolj kritične. Starejše spodbujajo, da je treba v življenju malce potrpeti, mlajše se sprašujemo, zakaj bi trpele, če ni treba. Starejše pravijo, da je ženskam lažje kot nekoč, mlajše menimo, da imamo le na papirju enake možnosti, v resnici pa se soočamo s predsodki in razlikami že od vsega začetka. "Če si želiva konkretizirati probleme, s katerimi se ob 8. marcu soočajo ženske, si lahko ogledava samo povprečni ženski življenjski cikel. Potem ko se rodimo, sta prvi instituciji socializacije vrtec in osnovna šola. V veliko primerih so učilnice še vedno razdeljene na dva dela – na enem delu so 'moške' igrače, torej kocke, plišasti medvedi in knjige, na drugem delu najdemo frizerske pripomočke, barbike in punčke. Tudi med celotnim šolskim sistemom so dekleta tista, ki se jih pohvali, če delajo zapiske, če ne sprašujejo in če sledijo snovi. Pri fantih so po drugi strani zaželene čisto druge karakteristike," je opisala direktorica Inštituta 8. marec, Nika Kovač.

"Ko dekleta pridejo na fakulteto, praviloma dosežejo višjo stopnjo izobrazbe kot moški, a ti še vseeno zasedajo boljše položaje in prejemajo boljše plačilo. A plačilo oziroma plačna vrzel je le eden od aspektov neenakosti na trgu delovne sile – ženske težje dobijo redno zaposlitev, neprimerna vprašanja o načrtovanju otrok na razgovorih za službo niso redka, med samozaposlenimi je največji delež revnih ravno žensk. V času odraslosti na ženske še vedno pade večina skrbstvenega dela, kar se je vnovič pokazalo med epidemijo, ko so ob zaprtju šol za učenje otrok v veliki večini poskrbele ženske. Iz vsega povedanega ni presenetljivo, da so najrevnejša skupina prebivalstva samske upokojenke. Revščina je torej dejansko ženskega spola, kar se kaže pri samozaposlenosti, iskanju služb in življenju upokojenk," je opozorila.

Svoj davek je torej terjala in ga še naprej vztrajno jemlje tudi epidemija covida-19, med katero so se dodatno poglobile neenakosti. Delitev dela med spoloma se je povrnila na bolj tradicionalno, na ženske je padlo bistveno več skrbstvenega, gospodinjskega in drugega dela in obveznosti. Na Inštitutu 8. marec so denimo prejeli ogromno pričevanj različnih posameznic o stiskah, s katerimi se soočajo v zadnjem letu. "Pisala nam je dobro plačana državna uradnica, ki je imela celotno karanteno privilegij rednega in dobrega plačila. Delala je od doma in hkrati šolala svojo petletno hčer. Pisala nam je o težavah z usklajevanjem družinskega življenja, dela na domu in šolanja otroka. Poudarila je, da usklajevanja vseh vlog ne zmore; pogosto dela pozno v noč, da opravi redne obveznosti. Na nas se je obrnila samozaposlena mama za polovični delovni čas – lastnica kozmetičnega salona. Ker med korono ni želela delati na črno, je ostala brez vseh prihodkov. Je samohranilka, izguba dohodka jo je prisliila, da je pomoč iskala pri humanitarnih organizacijah. Na nas pa se je obrnila tudi študentka, ki je do epidemije s svojim študentskim delom preživljala celotno družino. V obdobju korone je bila prisiljena zapustiti študentski dom in se vrniti domov. Družina se je znašla v hudi eksistenčni stiski," je opisala Nika Kovač.

Ob letošnjem 8. marcu ne smemo pozabiti niti na pereč in resen problem družinskega nasilja, katerega nič krive žrtve so bile ženske med epidemijo še pogosteje kot poprej. Niso imele kam pobegniti, niso mogle v tolikšni meri poiskati pomoči, nasilneži so bili več doma ... Izživljali so se med štirimi stenami. Nika Kovač je obenem izpostavila tudi spolno nadlegovanje in nasilje, ki so ga vsakodnevno deležne preštevilne in njihova pričevanja govorijo o grozljivih izkušnjah. "Njihova želja pa ni lov na čarovnice, ampak ustvarjanje drugačne družbe ... Družbe brez spolnega nadlegovanja in nasilja. Družbe, v kateri njihove hčerke ne bodo potrebovale preživljati enakih grozot kot one. Ena izmed njih mi je pred kratkim rekla: 'Želim si verjeti, da je naša naloga, da delamo življenje lepše. Ko sem spregovorila o zlorabi in prijavila storilca, sem rešila življenje številnih deklet.' Predstavljamo si, kaj vse lahko stori vsaka izmed nas," je poudarila.

A zgodovinsko gledano smo si Slovenke pridobile veliko pravic. "V resnici imamo odlično ustavo, ki zagotavlja pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, srečo imamo z dostopnostjo do javnih vrtcev in šol, da redno zaposlenim ženskam pripada porodniški dopust," je nanizala Nika Kovač. "A čeprav se pravice na papirju morda niso pomembno spremenile, pa se družba spreminja, teh sprememb v realnosti ne zaznavamo dovolj dobro. Številne pravice, ki naj bi jih imele na papirju, v praksi ni več. Sodelovala sem pri raziskavi o reproduktivnih pravicah žensk, ki je pokazala, da je veliko samozaposlenih žensk prisiljenih začeti delati na črno že tri mesece po porodu, saj je to edini način, da preživijo. Klasični porodniški dopust zanje ne obstaja," je opozorila.

Kljub večdesetletnemu boju in pravicah, zapisanih vsaj na papirju, (še) nismo enakopravne. A boj, ki so ga začele naše prednice, se nadaljuje in traja že več deset let. Poziv za praznovanje 8. marca je namreč prva javno sprožila nemška komunistka Clara Zetkin, ki je predlog obelodanila na drugi mednarodni konferenci socialističnih žena leta 1910 v Københavnu. Leto pozneje so tako imenovan dan delovnih žena – sicer ne 8., temveč 19. marca – praznovali v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, pa tudi v Trbovljah. Takrat so bile v ospredju zahteve po pravici žensk, da volijo in da so tudi lahko izvoljene, in po pravici do zaposlitve in poklicnega izobraževanja, pa tudi težnje po ukinitvi diskriminacije na delovnem mestu.

V povezavi z 8. marcem velja omeniti tudi spontano stavko newyorških tekstilnih delavk 8. marca 1857, ki so se uprle zaradi slabih delovnih pogojev in plač. Tedaj jih je pregnala policija, a upora jim ni uspelo zatreti. Ne, prav nasprotno – vodil je do ustanovitve prvega ženskega sindikata tekstilnih delavk, čez nekaj let še do pozivov za krajše delovnike, višje plačilo in volilno pravico. Protesti za pravice žensk so se od tedaj vrstili in se še danes organizirajo po vsem svetu. A večstoletni boj za enakopravnost ni končan in ne smemo zaspati na lovorikah. Precej še torej manjka, da bomo imele enake pravice, a uspelo nam bo. Z vztrajnostjo, teženjem, neomajnostjo, opozorili. Z medsebojnim podpiranjem, saj smo skupaj veliko močnejše. In čisto vse si zaslužimo vse najlepše in najboljše.

Vsaj za letošnji dan žena vam iz srca privoščimo cel dan počitka. Naj bo dan brez gospodinjskih opravil, brez dela, brez obveznosti, brez skrbi ... Naj bo samo vaš. In naj se čez leto večkrat ponovi, četudi morda na popolnoma "neprimeren" datum.