Kako je bilo hoditi po poteh, ki so uničile življenje toliko ljudem?

Auschwitz, kraj, kjer so v letih druge svetovne vojne nacisti sistematično pobili več kot milijon ljudi, večinoma Judov, sem pred kratkim obiskala tudi sama. Ob vstopu v taborišče me je spreletel hladen srh; kjer je zdaj toliko težke tišine, je bilo nekoč toliko srce parajočih krikov. Zdelo se je, kot da duše žrtev prežemajo vsak kotiček. Hoditi po poteh groze ni bilo enostavno, a s tem se je treba soočiti.

Pogled na razstavne prostore, kjer so na ogled lasje žrtev, otroški čeveljčki in kovčki z imeni njihovih lastnikov, ki so jih nacistom zaupali v upanju, da jih bodo nekega dne dobili nazaj in šli domov, mi je dal misliti. Ti predmeti, ki so zdaj nametani na en kup in v večini v zelo slabem stanju, so nekoč pripadali posameznikom s sanjami, družinami in upanjem za prihodnost, ki jim je bila brez milosti odvzeta.

Prepravil me je občutek nemoči in žalosti, ko sem se spomnila na veličino človeške zlobe in na pomanjkanje človeškosti, obenem pa menim, da smo umrlim dolžni ohranjati ta spomin živ in ga prenašati naprej. Če bi na njih pozabili, bi bilo, kot da bi jih ponovno ubili. 

Zakaj je obisk taborišča tako pomemben?

Gre za opomin na neopisljive grozovitosti. Holokavst ni nekaj, kar se je zgodilo pred stoletji, temveč je del sodobne zgodovine, od njega je namreč preteklo le 80 let. Zavedati se moramo, kako hitro lahko sovraštvo, predsodki in nestrpnost prerastejo v neizmerno zlo, če jih ne ustavimo.

Mnogi mladi danes nimajo poglobljenega razumevanja o holokavstu. Težko je zares razumeti razsežnost trpljenja in uničenja le iz knjig ali dokumentarcev. Ko pa stopiš v plinske celice, ko vidiš krematorije, zid smrti, kjer je bilo usmrčenih več tisoč ljudi, in slišiš zgodbe preživelih, postanejo te lekcije resnične, osebne in nepozabne.

Služi nam tudi kot svarilo. Zaradi preteklosti moramo ne glede na vse preprečiti ponovitev takšnih grozot. Sovraštvo in diskriminacija se še vedno pojavljata v različnih oblikah po svetu, Auschwitz pa nas uči, kam lahko vodijo ideologije, ki živijo na temelju medsebojnega razčlovečenja.

Zgodovina kot lekcija

Spomin na žrtve holokavsta ni le zgodovinska dolžnost. Je moralni imperativ. Holokavst nas opominja, da smo vsi odgovorni za to, da se takšne stvari ne bi nikoli več ponovile. To pomeni izobraževanje mladih, spodbujanje dialoga, sprejemanje raznolikosti in neprestan boj proti nestrpnosti in sovraštvu.

Ko sem imela pred očmi sledi brutalnih zločinov, se še bolj zavedam, kako krhka je lahko človeška dostojanstvenost in kako hitro lahko sovraštvo uniči vse, kar je dobrega na svetu. Zato si želim, da bi imel vsak priložnost obiskati ta kraj, čutiti njegovo težo in razumeti njegovo sporočilo.

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta moramo vsi narediti korak nazaj in se vprašati: Kako lahko prispevamo k svetu, kjer se nič tako nečloveškega ne bo več zgodilo? Odgovor leži v ohranjanju spomina, izobraževanju in nenehnem prizadevanju za boljšo prihodnost.

Naj Auschwitz nikoli ne postane le odstavek v zgodovinskih knjigah. Naj ostane opomin in spodbuda k temu, da smo vsi odgovorni za ustvarjanje sveta, v katerem bodo tragične lekcije preteklosti služile za opravljanje dobrega dela.

Simbol obletnice

Med simboli 80. obletnice osvoboditve taborišča je vagon tovornega vlaka, ki so ga postavili pred glavna vrata taborišča Auschwitz II-Birkenau. 

Vagon od leta 2009 stoji na sredini nekdanje razkladalne rampe v Birkenauu. Tam so nacistični zdravniki, med njimi zloglasni Josef Mengele, izvajali selekcijo deportiranih Judov in jih večino napotili v plinsko celico. 

Preživeli so ob zid smrti že položili sveče in vence. Pridružil se jim je še poljski predsednik Andrzej Duda, slovesnosti pa naj bi se udeležilo tudi okoli 50 nekdanjih zapornikov.

Osvoboditev taborišča je 27. januarja 1945 dočakalo le približno sedem tisoč ljudi.