Pred kratkim si nastopil v spletni seriji Dualizem. Kako je bilo delati s študentsko ekipo filmarjev?

Fantastično. Z njimi sem doživel dva snemalna dneva in ekipa je bila totalno profesionalna. Bili so natančni, korektni in zagnani, skratka ustvarili so najboljše pogoje za snemanje.

Serija govori tudi o zasvojenosti z mobilnimi telefoni. Bi zase rekel, da si odvisen od telefona?

Odvisen v smislu, da ga ne smem pozabiti doma, to definitivno. Moj vsakdan zahteva, da komuniciram prek pogovorov, e-pošte, raznih dropboxov in ostalih načinov pošiljanja audio-vizualnega materiala, tako da si dneva brez telefona ne znam predstavljati. Je pa tudi res, da na dan vsaj pol ure brez veze zabijem na kakšni aplikaciji, ki ni nujno potrebna v življenju.

Tvoja aktualna predstava je monokomedija Zapornik št. 3.2.3. Ti bolj leži nastopanje v samostojni predstavi ali v krogu igralskih kolegov?

Vedno je bolje igrati s soigralci, tam se zgodi pravi pretok energije in misli, tam je magičnost trenutka popolna. Pri monokomediji gre za drugačno, ampak tudi zelo lepo komunikacijo s publiko, ki prevzame vlogo mojega soigralca. Zato mi je všeč, da lahko iz tedna v teden doživljam oboje. Tako skupinsko delo kot tudi maraton monokomediije. Biti uro in pol sam na odru, je svojevrsten izziv, ki se ga rad lotim.

Izhajaš iz igralske družine. Kako se odzivaš na primerjave z bratom Vidom?

Ljudje konstantno radi primerjajo sebe z drugimi in mislim, da to izvira samo iz negotovosti in strahu. Vsaj zase vem, da vedno ko se primerjam s komer koli, to počnem, ker me je nečesa strah. In to je ekstremno neumno. Moramo sodelovati in graditi, ne pa ločevati in rušiti. Nehajmo početi bedarije, dovolj je bilo.

Se spomniš kakšne anekdote iz časa odraščanja, ko ti je zakuhal kakšno potegavščino?

Prav nobene, sem vse potlačil v temen kot svoje podzavesti. 

Kje vidiš prednosti in slabosti v nastopanju z družinskimi člani?

Prednosti so v prej omenjenem pretoku energije, slabosti pa ne poznam. Delo igralca zahteva iskrenost do sebe, domišljijo in srčnost. Zato je vseeno, kdo stoji pred tabo, sosedova Mici ali pa ta, ki dobro pozna tvojo življenjsko zgodbo.

Igral si že v Usodnem vinu, sedaj pa te bomo lahko spremljali tudi Reki ljubezni. Kakšna so tvoja pričakovanja?

Pričakovati kar koli mi ni več všeč. Mislim, da s tem vzameš lepoto spoznanju. Vsak projekt je zgodba zase. Reka Ljubezni se snema na istem naslovu kot Usodno vino, pol ekipe je iste, pa je vseeno to čisto druga zgodba, drugačna atmosfera vlada med ljudmi in drugačni smo mi vsi. To je lepo.

Ti nova vloga predstavlja tudi kakšen nov izziv?

Jasno, zato sem jo tudi sprejel. Mark je tip, ki ga pri svojem skromnem številu vlog (pred kamero) še nisem igral in zato mi predstavlja nov izziv. Ne vem pa še, kam ga bo scenaristka zapeljala, ampak tudi to je čar televizijske serije, da smo tudi igralci v rahli nevednosti.