Malo je tem, o katerih so si mnenja tako nasprotujoča, kot je v primeru splava. Nekateri zagovarjajo nedotakljivost pravice do življenja, drugi nedotakljivost pravice do izbire. Zakonodaja je jasna in postavljena na stran svobodne odločitve vsake posameznice. Za splav ni starostne omejitve niti ni potrebno dovoljenje staršev (pri mladoletnicah), edini pogoj je, da je ženska razsodna. Odločitev za splav ni in ne more biti lahka, a ženske, predvsem tiste po 30. letu starosti, verjetno dobro vedo, zakaj so se odločile za prekinitev nosečnosti. A čeprav je v teoriji vse jasno, v praski ni vedno tako. Lep primer je denimo zgodba Slavonke Lize, ki je pri 32 letih natančno vedela, da si ne želi otrok. Tudi njen partner. A ko je po nesreči zanosila in želela prekiniti nosečnost, je naletela na številne prepreke.

»Zanosila sem, ker naju je izdala kontracepcija. Zaradi določenih zdravstvenih težav ne smem jemati tabletk, zato se je zgodilo najhujše – med spolnim odnosom nama je počil kondom. S fantom sva bila v zvezi 11 let in pravzaprav moja zgodba ni dramatična v smislu, da sva imela samo romanco ali da sva se za splav odločila zato, ket nisva imela denarja, pogojev za življenje, končane šole in podobnega. Oba sva bila stara 32 let in sva preprosto vedela, da si ne želiva imeti otrok,« je o svoji izkušnji s splavom hrvaškemu portalu Express zaupala v Zagrebu živeča Slavonka Liza.

Ginekologinja jo je takoj opozorila, da pot ne bo lahka

Takoj, ko je medicinski sestri zaupala, da je verjetno noseča, so jo sprejeli – kar preko vrste. »Iskreno sem mislila, da se bom srečala s kakšnimi predsodki ali da mi bo misel na otroka, ko bo enkrat prišlo do nosečnosti, začela ugajati, pa se ne bom odločila za splav. A ni bilo tako. Ginekologinja je potrdila, da sem noseča približno šest tednov in ko sem ji povedala, da si želim splaviti, mi je zelo prijazno povedala, da mi bo pomagala. Takoj mi je povedala, naj pohitim, ker v Zagrebu ni lahko dobiti termina za tak poseg. Ni me vprašala, zakaj ne želim obdržati otroka, niti me ni skušala pregovoriti, naj ne prekinem nosečnosti, prav tako ni z mano delila svojega modrovalnega stališča o pomenu materinstva, za kar sem ji zelo hvaležna, čeprav sem prepričana, da to pri nekaterih ženskah deluje,« je povedala Liza, ki je, takoj ko je prišla domov, začela klicati v bolnišnice.

»Počutim se grozovito, ko se spomnim na ta del odločitve za splav. To je bila res nočna mora. V bolnišnicah, s katerimi sem uspela priti v stik preko telefona, so mi povedali, 'da oni tega ne izvajajo' ali da je 'edini zdravnik, ki nima uveljavljenega ugovora vesti na letnem dopustu'. Po delu sem začela vsak dan hoditi po bolnišnicah, ki jih prej nisem uspela dobiti na telefon. Iskreno, bilo je veliko neprijaznih pogovorov, in na vhodih sem morala večkrat moledovati, da so me sploh spustili do zdravnika. Številne sestre so mi dopovedovale, da je to, kar počnem, teroristično dejanje,« se je spominjala Liza, ki se je na koncu vendarle uspela dogovoriti za termin v eni izmed zagrebških bolnišnic.

V telefonskem pogovoru so ji povedali, da lahko tam opravi tudi krvne preiskave, ki so potrebne pri samem postopku. »Pet dni pred posegom sem poklicala, da vprašam o točni ceni in koliko časa me bodo zadržali v bolnišnici, a so mi povedali, da je operacija preklicana, ker imajo že preveč rezervacij. Znorela sem, ženska na telefonski zvezi pa mi je odgovorila, da pač 'nisem njihova prioriteta'. V moje sanje so se prikradle nočne more, sanjala sem, da pulim vse iz svoje maternice, samo da se znebim bremena, ki je v njej. Morda zveni grobo, a tisti, ki si ne želijo otrok, vedo, o čem govorim,« je povedala Liza, ki je na krvne preiskave na koncu odšla v zasebni laboratorij, za nujen novi termin splavitve pa se je dogovorila v eni izmed zadnjih zagrebških bolnišnic s seznama, ki si ga je pripravila takoj, ko je izvedela za nosečnost.

Je rešitev v sterilizaciji?

»Res sem jim zelo hvaležna, bili so hitri in učinkoviti. Nihče se ni izživljal nad mano in dva dni po posegu sem bila že v službi. Pogovor z ginekologinjo je bil fantastičen, brez kančka pritiska, govorili sva o drugih metodah kontracepcije, povedala sem ji, da me zanima tudi sterilizacija,« je dejala sogovornica. To bi pomenilo, da bi ji prerezali jajcevode in s tem preprečili potovanje jajčeca od jajčnika do maternice. A sterilizacija je pri ženskah bolj zapleten proces kot vazektomija pri moških, saj poteka v anesteziji, poleg tega mora poseg odobriti posebna komisija, ki pozitivni odgovor večinoma da samo v primeru, da je ženska že vsaj enkrat rodila.

Starostna meja za sterilizacijo je v Sloveniji vsaj 35 let, tako za moškega kot za žensko, obvezna je čakalna doba pol leta. Zahtevek se vloži pri socialni delavki. Čakalna doba ni zato, ker uradniški mlini počasi meljejo, ampak zato, ker je odločitev za sterilizacijo ena izmed težjih, ki jih človek sprejme v življenju. Sposobnost oploditve in zanositve sta eni izmed pomembnejših človeških funkcij. Marsikdo odločitev obžaluje. Včasih je sterilizacija veljala za dokončno in nepovratno metodo, vendar temu ni več tako, saj je tudi po sterilizaciji nosečnost še vedno možna, in sicer z biomedicinsko pomočjo. Zdaj je možno moškemu vzeti semenčice iz mod, ter v laboratoriju dozoreti in oploditi jajčece, spet v epruveti. Prav tako je možno na novo vzpostavljati prehodnost jajcevodov, vendar gre za precej hud in tvegan poseg.

A vrnimo se k Lizi, ki je povedala, da je za ves postopek, torej krvne preiskave, splav in anestezijo, plačala več kot 400 evrov – znesek, ki ga številne ženske na Hrvaškem ne premorejo. »Ni poceni, kaj šele brezplačno, pa čeprav plačujem tako obvezno kot tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ob tem pa te lahko v številnih bolnišnicah zavrnejo, ker ne želijo biti del tvojega 'kriminalnega dejanja'. Kako naj torej nosečnost prekine sramežljivo dekle iz kakšne zakotne vasice, ki morda nima niti podpore družine in nima pri roki 400 evrov?! Kar pa zadeva ugovor vesti, se osebno ne strinjam niti z večino mojih prijateljev, da bi ga bilo potrebno regulirati – potrebno ga je prepovedati, tistim, ki jim država financira specializacije, in potem pozneje zaradi bizarnih izgovorov, kakršen je ta, ne želijo opravljati svojega dela, pa bi morale doleteti sankcije v obliki finančnega kaznovanja in odpovedi pogodbe. Pa naj gredo delat v zasebne katoliške zdravstvene ustanove, ne pa da se igrajo s svojimi pacienti,« je svoje razmišljanje o hrvaški sistemski ureditvi pokomentirala razjarjena sogovornica.

»Če bi ti isti zdravniki ležali v kakšni bolnišnici in bi jim nekdo zaradi svojih verskih prepričanj odrekel transfuzijo krvi, bi takoj zahtevali, naj jih umaknejo iz bolnišnice,« trdi razjarjena Liza, ki je od takrat začela pomagati dekletom, ki zaradi finančnih ali družinskih ovir morajo splav opraviti v drugi, tuji državi in, kot pravi, teh ni malo. Motijo jo tudi manipulacije verskih organizacij, ki poskušajo ženske od splava odvrniti s trditvami v slogu »na koncu vsaka obžaluje, da se je odločila za splav«. Meni, da bi za ženske bolje poskrbeli, če bi se bil v tistih težkih trenutkih kdo voljan z njimi pogovarjati. »Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za splav. O tem niti ne razmišljam, razen ko pogovor v družbi kdaj nanese na to temo. Splav vsekakor ni kontracepcija, že zgolj zaradi zdravja ženske, a balade o tem, da vse ženske obžalujejo odločitev, da ubijejo še nerojenega otroka, in da imajo zaradi tega vse življenje travme, so popolni nesmisli.«

Bila je srečna, da je ponovno prevzela nadzor nad svojo usodo

»Ko so me štiri ure po posegu odpustili iz bolnišnice, sem bila srečna, zadovoljna sem se odpravila na krof in sladkarije. Nikoli ne bom pozabila, kako zelo sem bila takrat evforična, saj sem čutila, da je moje življenje ponovno postalo samo moje. In ne morem si niti predstavljati, kaj bi se zgodilo z menoj, če mi ne bi uspelo prekiniti nosečnosti. Iskreno, verjetno tisto najhujše,« je povedala Liza, ki s svojo zgodbo poskuša pokazati, da taktika odlašanja in omejevanja odločitev nikoli ne bo preprečila splava, ker bodo ženske vedno našle način, da prevzamejo nadzor nad svojo usodo. Kot je dejala, s tem ne želi odvračati od materinstva, saj je prepričana, da je to najlepši poklic in najlepša vloga, ki jo ženska lahko ima – a le, če si tega resnično želi.

Pravico do splava omejujejo tudi v Missouriju

Zakonodajno telo ameriške zvezne države Missouri je v petek potrdilo predlog zakona o prepovedi splava po srčnem utripu zarodka. Republikanci iz Missourija so se tako pridružili kolegom v Kentuckyju, Ohiu, Mississippiju in Georgii, ki so letos potrdili podobne zakone.  Najstrožji zakon na tem področju so sicer pred dnevi sprejeli njihovi kolegi v Alabami, kjer zdravnikom, ki bi si drznili opraviti splav ne glede na trajanje nosečnosti, grozi 99 let zapora.

Vsi ti zakoni imajo namen razglasiti zarodek za državljana z vsemi pravicami na čelu s pravico do življenja. Le Georgia je v svojem zakonu dovolila izjemo v primeru posilstva ali incesta. V drugih državah so izjeme dovoljene, če je ogroženo življenje nosečnice. Missouri zdravnikom za kršitve grozi s 15 leti zapora.

Vse te države so že omejile pravico žensk do splava, kolikor jim je dopuščala odločitev vrhovnega sodišča v primeru Roe proti Wade iz 70. let prejšnjega stoletja, s katero so Američanke dobile pravico do splava po vsem ozemlju ZDA. Splav se lahko izvaja le v posebej določenih klinikah, ki jih je mogoče prešteti na prste ene roke.

Vsi ti zakoni bodo predvidoma padali na zveznih sodiščih, kar predlagatelji pričakujejo. A obenem upajo, da jim bo nova konservativna večina na vrhovnem sodišču pomagala prepovedati splav. Ameriški pravni strokovnjaki sicer opozarjajo, da morda ne bo tako enostavno, saj vrhovno sodišče ZDA nerado odpravlja lastne odločitve, razen če nastane nova situacija z novimi argumenti in novimi dejstvi.

Republikanci so že doslej vztrajno izgubljali podporo volivk po vseh ZDA, s podobnimi zakoni pa tvegajo, da se selitev žensk k demokratom pospeši in to pred splošnimi volitvami prihodnje leto. Vsi omenjeni zakoni so bili sprejeti z veliko večino glasov moških.