Filmi so eden najboljših načinov, da dobimo vpogled v realnosti, ki niso naše. Zato je pomembno, da jih lahko ustvarjajo vsi. Ne le ženske, tudi druge manjšine. Kaj se zgodi, če imajo takšen dostop do javne sfere bolj moški, dobro prikaže Twitter profil ameriškega producenta Rossa Putmana. Četudi vas ne zanima boj za pravice žensk, se boste ob prebiranju njegovih zapisov precej nasmejali. Putman je namreč pričel objavljati opise ženskih junakinj v scenarijih, ki jih je prebral. Tu so trije (vsa imena je spremenil v Jane):

Obrne se in prvič vidimo njen obraz. To je zelo lepa in zelo težavna JANE.

JANE (35) leži v njuni postelji gola in lepa in spi.

JANE, 54, izredno lepa celo za njeno starost.

Hitro se pokaže, kaj je skupno večini opisov, ne le tem trem. Ženske so lepe (celo za svojo starost). A bolj malo drugega (no, kar pogosto so tudi težavne). Putmanu ni bilo treba voditi nobene statistike, da bi ugotovil, da so večino scenarijev, ki so se znašli na njegovi mizi, napisali moški. A ker vemo, da je realnost kompleksnejša – in zato roko na srce tudi zanimivejša, smo se za 8. marec odločili, da vam predlagamo osem filmov, ki so jih napisale in zrežirale ženske. Hm, morda pa so v njih poenostavljeni moški liki.

1. Agnès Varda – Cleo from 5 to 7 (1962, Cleo od 5 do 7)

Film o vzpenjajoči se pevki, ki čaka na rezultate biopsije. Ima raka ali ne? Izvedela bo ob sedmih. Kaj se ji dogaja do takrat? Klasika francoske režiserke Agnès Varda, ki je bila najprej fotografinja, zaradi česar je fotografija njenih filmov izjemna. Po krivem pa je ne dajejo ob bok umetnikom francoskega novega vala, kot sta Jean-Luc Godard in François Truffaut. Francoski novi val je sicer gibanje, ki je za vedno spremenilo, kakšne filme gledamo.

2. Chantal Akerman – Meetings of Anna (1978, Anina srečanja)

Še en starejši film, pri katerem pa boste kot pri Cleo od 5 do 7 ugotovili, kako moderna je njegova zgodba še danes. Anna je režiserka, ki ves čas potuje, da bi predstavila svoje filme. Vsak dan je v novem mestu. Zaradi obilice delovnih obveznosti v domačem Parizu ne zmore navezati tesnejšega partnerskega stika. Tudi na potovanjih ima vedno nove ljubimce. Belgijka Chantal Akerman je pogosto opozarjala tudi, kako je opravljanje hišnih opravilih najbolj podcenjena slika, ki lahko v filmu obstaja. Zato se je odločila cel film posneti samo iz takšnih slik. To je film Jeanne Dielman, 23 Commerce Quay, 1080 Brussels.

3. Mia Hansen Løve – Goodbye First Love (2011, Zbogom prva ljubezen)

Pa smo že v današnjem času. Tudi zato, ker v zgodovini ne obstaja veliko režiserk. Ker je partner Mie Hansen Løve uspešen francoski režiser Olivier Assayas, se je morala kar nekaj časa boriti z obtožbami, da lahko filme dela le zaradi njega. Toda z vsakim novim izdelkom je ta še mlada režiserka dokazala, da je njen pogled povsem samosvoj, njeni filmi pa enako kakovostni. Zbogom prva ljubezen je zgodba o dekletu, ki se v srednji šoli na smrt zaljubi v fanta, ki pa z njo ne dela tako, kot bi bilo prav. Na koncu jo zapusti, da bi se s prijatelji odpravil po Južni Ameriki. Dekle je neutolažljivo. Nato le nadaljuje z življenjem, ima novega partnerja ... Naenkrat pa zopet sreča fanta iz srednje šole.

4. Gillian Robespierre – Obvious Child (2014)

Glavna junakinja je stand up komičarka, ki na odru brez težav govori tudi o najbolj neprijetnih stvareh, ki jih zmore narediti njeno telo – sem spada denimo beli tok, del ženskega vsakdana, ki je še zelo slabo poznan širši javnosti. Še vedno se namreč ženske veliko preveč trudijo, da ne bi pokazale kakršnih koli človeških slabosti. A samo lutki ni treba nikoli na stranišče in ženske to nismo. Film Gillian Robespierre je pri prikazovanju ženske realnosti enako pogumen, kot je glavna junakinja na odru. Nekaj posebnega pa je še bolj zaradi tega, ker je romantična komedija, v kateri ženska naredi splav. To je tema, ki se ji filmi raje izognejo. Ta pa o tem spregovori zelo iskreno, predvsem pa brez obsojanja ali vzbujanja krivde.

5. Desiree Akhavan – Appropriate Behavior (2014, Primerno vedenje)

Sama režiserka v filmu odigra glavno junakinjo, ki je istospolno usmerjena, njeni starši so priseljenci iz Irana. Kakšna je realnost tega, je prikazano brez stereotipov. Tako jo denimo na razgovoru za službo delodajalec vpraša, ali še kdaj obišče Iran. Junakinja odgovori, da z družino to državo obišče vsako leto. Si potem del te rejverske scene, ki se upira islamu, jo zdaj z na široko odprtimi očmi vpraša delodajalec, ki je o tem ravno gledal dokumentarec in pričakuje kakšno vznemirljivo anekdoto. “Hm, pravzaprav preživljam čas z babico, skupaj gledava Disneyeve filme,” odgovori junakinja. Realnost ni vedno takšna, kot si mislimo.

6. Leslye Headland – Sleeping with Other People (2015, Spanje z drugimi)

Tokrat ni slab samo on, slaba je tudi ona. Ne le, da on nenehno vara, nenehno vara tudi ona. Kaj se zgodi, ko sta to dva stara znanca s fakultete in se po kar nekaj letih spet srečata? Morda lahko kar razkrijemo, da na koncu postaneta par. A kar se zgodi vmes, ni tisto, kar lahko vidite v večini romantičnih komedij. Niti sta junaka res predstavljena kot slaba človeka, ki se morata spremeniti samo zaradi tega, ker sta slaba. Sta pač človeka, vsak s svojimi izzivi in napakami.

7. Kelly Reichardt – Certain Women (2016, Nekatere ženske)

Kelly Reichardt se že leta in leta preživlja kot profesorica, zraven ves čas snema nizkoproračunske filme. Zelo počasi je na ta način njeno ime v filmskih krogih postalo prav kultno. V stvaritvah Kelly Reichardt danes nastopajo največje hollywoodske zvezde, ki pa na njenih setih nimajo svoje prikolice, temveč, ko je treba, tudi poprimejo za kakšno škatlo in jo kam odnesejo. Nekatere ženske je film o treh ženskah. Edino, kar jim je skupno, je pokrajina, v kateri živijo. Kelly Reichardt zna iz takšne zgodbe narediti umetnino.

8. Sofia Coppola – The Beguiled (2017, Preslepljene)

Leta 1971 je ta film po knjigi posnel moški. Zgodbo, v kateri se med ameriško državljanjsko vojno vojak nasprotne strani znajde v dekliškem internatu, je posnel skozi njegove oči. To je bila nekakšna moška fantazija, ki se sprevrže v nočno moro. Sofia Coppola se je isto zgodbo odločila posneti iz ženskega zornega kota. Če so bile v moškem filmu ženske prikazane kot – bolj kot ne – nore, so sedaj postale normalne. Vsaka ima sicer svoje izzive in težave, a to še ne pomeni, da je preprosto nora. To ni prvi film, v katerem ameriška režiserka in scenaristka raziskuje, kakšni so odnosi v skupini žensk. Ter kaj se zgodi, ko v to skupino vstopi privlačen moški. Sofia Coppola je bila sicer v svojih zgodnjih tridesetih, ko je bila nominirana za oskarja za režijo. Danes se spominja, da je bila v družbi samih starejših mačotov, a se je kljub temu upala glasno povedati, kaj si misli. To samozavest pa je imela, ker je odrasla s takšnim očetom, torej z znanim režiserjem Francisom Fordom Coppolo. Sofia se drugače tudi vedno trudi, da ima na setu mlade režiserke, ki jim tako pomaga pridobiti izkušnje.

Prejšnji mesec je potekal 68. berlinski filmski festival, eden najpomembnejših festivalov na svetu. Slavili so filmi režiserk. Zlatega medveda je dobila Adina Pintilie za film Touch me not (Ne dotikaj se me), veliko nagrado žirije je prejela Małgorzata Szumowska za film Mug (Obraz).  Na nedavnih 92. oskarjih je bila prvič ženska, Rachel Morrison, nominirana za oskarja za direktorja fotografije. Poleg tega je bila petič ženska, Greta Gerwig, nominirana za oskarja za režijo. V Cannesu je dobila lansko leto zlato palmo za režijo Sofia Coppola. To je bila v 70 letih podeljevanja te nagrade šele druga nagrajena režiserka. Sofia pravi, da so ji po prireditvi ženske na ulici klicale: Bravo!

Preberite si tudi zgodbo Grete Gerwig. Od na tisoče zavrnitev do nominacije za oskarja. Njena vztrajnost je bila poplačana.

Ne moremo niti mimo tega, da so lansko leto ženske v Hollywoodu končno povedale, kaj se jim resnično dogaja. In da so se zaradi poguma vseh, ki so se odločile kljub tihimi in glasnim grožnjam spregovoriti, o tem končno zares začeli pogovarjati na vseh ravneh ustvarjanja filmov pa tudi televizijskih serij. Lahko smo optimistični, da je to le začetek sprememb.