Na Kitajskem je zaradi prenaseljenosti in prevelikega števila prebivalstva leta 1980 začela veljati tako imenovana 'politika enega otroka', ki je zakoncem omejevala število potomcev. Čeprav je kitajska vlada s strogimi omejitvami številne družine obvarovala pred hudim pomanjkanjem, je po drugi strani osramotila tradicionalne vrednote, ki narekujejo, da imajo pari toliko otrok, kolikor jih da bog. Prav tako so stroge omejitve privedle do prisilnih splavov in sterilizacij, čeprav sta oba posega na Kitajskem uradno prepovedana. Zakonci, ki se niso držali ukrepa, so morali plačati zelo visoko denarno kazen, izgubili so službo, v najslabšem primeru pa jim je vlada zasegla celotno premoženje.

Po mnenju številnih kitajskih demografov je za ljudstvo sporen vladni ukrep močno poslabšal položaj države, saj se je z omejevanjem števila otrok močno zmanjšalo tudi število aktivnega prebivalstva, posledično pa je nastala velika luknja v pokojninski blagajni. Ta za mnoge sporna politika je pripeljala tudi do neuravnoteženega razmerja med spoloma, saj so si pari prizadevali poviti fantka. Veliko žensk se je zato, potem ko so ugotovile, da pod srcem nosijo deklico, odločilo za prekinitev nosečnosti. Posledično se je na Kitajskem od takrat močno povečalo številko rojstev fantkov, ki danes, ko so odrasli, preprosto ne morejo najti soproge svojih let.

Po nekaterih ocenah naj bi s tem pravilom vsako leto preprečili okoli 400 milijonov rojstev in posredno povzročili kup nevšečnosti, zato je partija, tudi pod pritiski nevladnih organizacij in globalnih gibanj, leta 2016 pravilo odpravila – no, če smo natančni, je samo spremenila omejitev z enega na dva otroka, še vedno pa obstjajao omejitve glede morebitnih nadaljnjih otrok.

Prizadevanja za moške potomce tudi v Evropi

A če mislite, da nas v Evropi to prav malo briga in se nas njihov odnos do otrok in družine ne tiče, se motite. Čeprav v nobeni evropski državi ne poznamo tovrstnih ukrepov, ampak, prav nasprotno, vlade s finančnimi nagradami celo spodbujajo čim večje družine, je mentaliteta številnih ljudi pri nas precej podobna tisti na Kitajskem. Tudi v Evropi namreč obstaja veliko posameznic in posameznikov ter družin, ki bodo naredile vse, da se bo zakoncema rodil sin, ne hčerka. Pri mnogih je še vedno v zavest globoko zakoreninjena tradicija, da bo fant tisti, ki bo poskrbel, da družinski priimek ne bo izumrl in bo prevzel domačijo, posel, nadaljeval tisto, kar mu bosta zapustila starša. O dekletih na teh položajih se velikokrat ne govori, kot da nihče ne verjame, da je oseba ženskega spola sposobna uspešno upravljati z zapuščino staršev. 

Prav zato tudi v Evropi številne ženske, ko zanosijo, čutijo izreden pritisk in upajo, da bodo pregledi pokazali, da pod srcem nosijo fantka. Ne želijo razočarati partnerja, moža, družine. Kot da lahko kakor koli vplivajo na to, kakšnega spola bo njihov otrok. Še posebej pereča je ta problematika v zadnjih letih na Balkanu. »Če bi rodila deklico, ne vem, kaj bi storila. Na srečo sem rodila sina,« je pred nedavnim za javno črnogorsko televizijsko mrežo RTCG priznala Amela iz Bijeloga Polja na vzhodu Črne gore. In ni edina, ki razmišlja tako. Mnoge noseče Črnogorke se, ko ugotovijo, da pod srcem nosijo punčko,  odločijo za prekinitev nosečnosti, saj naj bi družba, še prej pa njihove družine in soprog, pričakovali, da bo rodila sina – naslednika.

O tem zlonamernem trendu, ki naj bi bil na Balkanu v zadnjih letih v strmem porastu, poročajo številni lokalni mediji, ki razkrivajo, da Črnogorke splav najpogosteje opravijo na srbskih zasebnih klinikah, kjer si ob tem močno manejo roke. Pacientkam zagotavljajo anonimnost, za svoje nelegalno početje pa na račun obupanih nosečnic služijo velike vsote denarja.  Po poročanju RTCG naj bi 43-letna Amela, ki že ima tri otroke, a so vse punčke, v prvih tednih nosečnosti šla na drag in precej tvegan genski test v Beograd, s pomočjo katerega je izvedela za spol še nerojenega otroka.

Opraviti je treba pred desetim tednom nosečnosti

»Da bi zadovoljila soproga in mu ugodila, sem hotela sina. Poznam veliko žensk, ki so se potem, ko so po opravljenem testiranju izvedele, da pod srcem nosijo deklico, odločile za splav,« je povedala Amela. Tovrstno genetsko testiranje je sicer protizakonito, a javna skrivnost je, da se vendarle izvaja. Cena testiranja naj bi znašala okrog 350 evrov, rezultati pa naj bi bodočima staršema v že zelo zgodnji fazi nosečnosti natančno razkrili, katerega spola bo njun otrok. To pomeni pred desetim tednom nosečnosti, saj imata tako v primeru, da se v maternici razvija deklica, še dovolj časa, da ženska prekine nosečnost.

Gensko testiranje se priporoča samo v primeru resnih sumov genetskih motenj na plodu. Z normalnimi pregledi naj bi bilo mogoče spol otroka odkriti nekje od 12. tedna nosečnosti dalje, ko pa splav ni več zakonit. A tudi v takem primeru za Črnogorke obstaja alernativa – v zasebnih poliklinikah za mastno vsoto denarja nekateri zdravniki opravijo tudi nezakonit abortus.

Kdaj, kje in kako lahko ženska prekine nosečnost v Sloveniji?

Tudi v Sloveniji ima ženska pravico prekiniti nosečnost. Ta pravica je zapisana v 55. členu Ustave RS, ki pravi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« Splav se lahko opravi do 10. tedna nosečnosti, po 10. tednu pa o morebitni umetni prekinitvi nosečnosti na prošnjo ženske odloča komisija prve stopnje za umetno prekinitev nosečnosti. Če se ženska ne strinja z odločitvijo komisije, ima možnost pritožbe na drugostopenjsko komisijo, katere odločitev je potem dokončna. Komisije se sestajajo vsak teden, tako da je dostopnost in možnost obravnave določenega primera praktično takojšnja. Za umetno prekinitev nosečnosti je potrebna napotnica osebnega ginekologa, po 10. tednu nosečnosti pa mora nosečnica komisiji podati še pisno zahtevo za prekinitev nosečnosti.

Prvostopenjske komisije imajo vse bolnišnice z ginekološkim oddelkom, drugostopenjska komisija pa je samo ena na Ginekološki kliniki v Ljubljani. Zakon, ki ureja umetno prekinitev nosečnosti, ne določa starostne meje, kar pomeni, da se lahko nosečnica odloči za splav ne glede na starost. Mladostnice tako ne potrebujejo soglasja staršev za umetno prekinitev nosečnosti. V tem pogledu je slovenska zakonodaja ena izmed liberalnejših v Evropi in tako resnično omogoča pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Stopnja dovoljene splavnosti se kljub dostopnosti v Sloveniji vztrajno znižuje. Smo med najuspešnejšimi državami v preprečevanju neželene nosečnosti pri mladostnicah v EU.

Kaj pravi statistika?

Leta 2000 je bilo tako v Sloveniji opravljenih 8425 splavov, zadnji dostopni podatki na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje pa kažejo, da je leta 2015 število umetnih prekinitev nosečnosti padlo celo pod mejo 4000, opravljenih jih je bilo 3682. Podatki kažejo tudi, da vse bolj pada tudi število splavov med mladoletnicami. Tako je bilo leta 2000 kar 10 odstotkov splavov opravljenih pri dekletih, mlajših od 18 let, v letu 2015 pa se jih je za ta korak odločilo 208 oziroma le še 5,6 odstotka.

Ženske praviloma splavijo v ustanovah, ki so odmaknjene od kraja, kjer prebivajo. Če so postopek abortusa zdravniki včasih opravljali v lokalni anesteziji, ki je bila mučna in sila neprijetna tako za ženske kot za ginekologe, danes vse skupaj poteka v kratkih splošnih anestezijah in tako je splav praktično postal rutinski poseg. A kljub temu velja opozoriti, da živimo v državi, kjer imajo ženske brezplačno na voljo več vrst kontracepcije, vključno s pokoitalno kontracepcijo, zato je bolje, da se v primeru, da si otroka ne želite, ustrezno zaščitite, saj po besedah zdravnikov splav pri ženskah vedno pusti posledice: če ne česa hujšega, zagotovo vsaj neugodne spomine.