»Naša družina je bila vedno nenavadna. Spomnim se, da sem brata večkrat vprašala 'Kaj se dogaja z nami? Zakaj imamo tako čudno življenje?' A to je bila vedno skrivnost in nikoli nisva našla pravega odgovora,« se v avtobiografiji 'Run, Hide, Repeat!' (Teci, skrij se, ponovi!) spominja Kanadčanka Pauline Dakin.

Njena starša, Warren in Ruth sta se odločila zaživeti ločeno, ko ji je bilo pet let. Leto pred tem, ko je začela hoditi v šolo. Warren je bil uspešen poslovnež, a je z leti postal tudi vse hujši odvisnik od alkohola, ki ga je delal vse bolj nasilnega. In tega Ruth na neki točki ni mogla več prenašati. Ko je Pauline dopolnila sedem let, je Ruth Pauline in njenega brata čez praznike odpeljala na počitnice v kanadsko mesto Winnipeg, ki je bilo od rodnega Vancouvra oddaljeno okrog 1.600 kilometrov. Ko so končno prispeli na cilj, jima je razkrila, da se nikoli več ne bodo vrnili domov. »Nisva se imela priložnosti niti posloviti od prijateljev, vse odnose sva morala preprosto odrezati,« se v knjigi spominja Pauline.

Beg iz mesta v mesto

»Mamo sva večkrat vprašala, zakaj je to storila, a nikoli nisva dobila razumnega odgovora. Ves čas je ponavljala samo 'žal mi je, ne morem vama to sedaj pojasniti, vama razložim, ko odrasteta'«. Enako se je zgodilo nekaj let pozneje, ko so se ponovno zelo na hitro preselili n vzhodno obalo v New Brunswick. A če izvzamemo neprestane selitve, so Pauline, njen brat in mama živeli presenetljivo normalno življenje in vsakič znova so v mestu, kamor so prišli, začeli na novo. Toda Pauline je je bila zaradi dogajanja vse bolj zmedena. Materina dejanja so jo panila v anksioznost in depresijo.

Tajni agenti

»Kar koli se nam je dogajalo, je bila njegova družina vsakokrat del našega življenja,« se spominja Pauline. V New Brunswicku so se končno ustalili. Leta 1988 je bilo Pauline 23 let. Diplomirala je in začela delati za lokalni časopis v mestecu Saint John. Nekega dne jo je poklicala mama in ji povsem nepričakovano povedala, da je pripravljena njej in bratu končno pojasniti vse te čudne stvari, ki so se jima dogajale v otroštvu. Pauline je prevzel čuden občutek, a čeprav ji je notranji glas dopovedoval, naj pozabil na vse skupaj in ostane v nevednosti, je po drugi strani želela narediti zaključek svojemu zgodnjemu otroštvu in obrniti nov list. Za to pa je potrebovala materina pojasnila.

Dogovorili sta se, da se dobita v bližini enega motela na pol poti med mestoma, v katerih sta živeli. Ko je prispela na dogovorjeni kraj, jo je mama že čakala in ji brez besed v roke potisnila sporočilo ter prazno ovojnico. Na papirju je pisalo: 'Ničesar ne sprašuj. Snemi svoj nakit in ga položi v kuverto. Vse ti bom pojasnila, samo sedaj ničesar ne sprašuj.' »To je bila resnično bizarna situacija. Vprašala sem se, kdo pravzaprav sploh je moja mama, kaj počne? A naredila sem tako, kot mi je zapovedala.«

Mama jo je odpeljala v eno izmed motelskih sob, v kateri ju je čakal Stan Sears. Stan in Ruth sta ji povedala, da sta v zadnjih 16 letih pravzaprav bežala pred mafijo. Njen oče Warren naj bi bil namreč vpleten v verigo organiziranega kriminala. Povedala sta ji, da je morala pred srečanjem sneti ves nakit, ker sta se bala, da so ji vanj brez njene vednosti vgradili prisluškovalne naprave. »Zgodba je bila neverjetna, a sem ji verjela. Predvidevala sem, da se iz te godlje ne bomo prav zlahka rešili.«

Stan ji je pojasnil, da se je vse skupaj začelo potem, ko je bil duhovni svetovalec enega glavnih ljudi mafije, ki je hotel ubežati svoji kriminalni preteklosti. Ko so ugotovili, da je prekršil mafijski kodeks in spregovoril, so ga ubili in prišli do Stana, saj so želeli izvedeti, ali mu je ta morda izdal preveč informacij. Pozneje, ko je Ruth, nekdanja soproga nasilneža, začela delati kot tajnica v Stanovem uradu, je tudi ona postala tarča – in z njo Pauline ter njen brat.

Skrivna skupina

Ruth in Stan sta Pauline razkrila, da vsakega izmed njih že dalj časa od daleč opazujejo in da so njo želeli že večkrat ugrabiti, pretepsti ali celo ubiti, a so jo tajni agenti pod krinko vedno uspeli rešiti. Poleg tega ji je Stan pojasnil še, da obstajajo prikrite skupnosti, v mestih in vaseh različnih delov države, v katere lahko ljudje, ki jim je za petami mafija, pridejo po zaščito. Te skupnosti naj bi bile glavni razlog za neprestane selitve družine v preteklosti, saj se je mati v na videz brezizhodni situaciji zaradi zagotovitve varnosti pridružila eni izmed njihovih sekcij. Stan je že živel v eni izmed teh skupnosti in ker se mu njegova soproga ni želela pridružiti, se navezal na njeno mamo. Stan in Ruth sta Paulini povedala, da sta že več let zaljubljena, a nikoli nista smela pokazati svojih čustev. Pauline je bila šokirana. »Bilo mi je slabo, občutila sem strah in žalost, zdelo se mi je, da je začelo moje življenje razpadati.«

Verjela je mami

Stan je Pauline še dolgo pojasnjeval, kaj vse počnejo njegovi agenti in kaj je sposobna narediti mafija, na koncu pa ji je dal avtomobilski oddajnik, da bi vedno lahko locirali njen položaj, in majhen tranzistor, preko katerega jih bo lahko opozorila, če se bo znašla v nevarnosti.

Pauline se je po tem srečanju vrnila na delo, a se ji je nenadoma vse zdelo povsem nepomembno v primerjavi z življenjem, ki ga živi, odkar ve zase. Spoznala je, da je v stalni življenjski nevarnosti, zato se je na hitro odločila dati odpoved v službi, za seboj je pustila svojega takratnega fanta in vse prijatelje ter se pridružila skupnosti, v kateri sta živela mama in Stan. Bila sta namreč edina, s katerima je delila tako veliko in pomembno skrivnost svojega življenja. Stan je v tistem času gradil hišo zase in za Ruth, zato je tudi Pauline vprašala, če bi se jima lahko pridružila. A kmalu zatem je Pauline spoznala Kevina in se z njim tudi poročila. Tudi on je pristal na to, da se pridruži tajni skupnosti.

»Sčasoma mi je začela Stanova in mamina zgodba delovati vse bolj čudno. A komu naj bi verjela, če ne svoji mami in njenemu drugemu soprogu,« se v knjigi spominja Pauline. Kljub vsemu je poskušala živeti kar se da normalno, dokler se nekega dne ni odločila vendarle prepričati v resničnost njune zgodbe. Pokicala je mamo in Stana ter jima povedala, da so ji vlomili v hišo. S pomočjo tranzistorja jima je poslala tudi sporočilo v Morsejevih znakih, ki sta ga morala dekodirati.

Razbijanje mitov

»Mama me je nemudoma poklicala in mi povedala, naj hitro pridem do njiju, ker se ne more pogovarjati preko telefona. Ko sem prišla, mi je Stan povedal, da so prav tisto jutro v moji ulici prijeli dva sumljiva moška in ju privedli na policijo. Takrat sem jima priznala, da ni bilo nikakršnega vloma v hišo in da sem si vse skupaj izmislila, zaradi česar se je mama močno razjezila. Hudo sva se sprli, jaz pa sem končno dojela, da se z mamo in Stanom dogaja nekaj čudnega. Bila sta zelo razočarana, ko sem povedala, da zapuščam njihovo skupnost,« se spominja Pauline.

Čez nekaj desetletij, ko je bil Stan že nekaj let mrtev in ko je mama prenehala dobivati tajna pisma z opozorili, je Pauline v neki znanstveni reviji našla besedilo, ki je potrdilo njene sume. V prispevku je bila natančno opisana bolezen Folie a deux ali tako imenovana inducirana psihoza, ki lahko nastopi pri dveh osebah, ki živita v relativno izoliranem socialnem okolju, sta tesno povezani in ena od njiju trpi za simptomi psihotične motnje, ki jih s svojim prepričljivim vsakodnevnim zatrjevanjem lansira še v, za to dovzetnega ponavadi manj dominantnega partnerja. Osebe, ki bolehajo za inducirano psihozo, imajo svojevrstna prepričanja, slepo verjamejo v določeno iluzijo in to svojo norost prenašajo na zmanipulirano osebo, ki ima slabši karakter.

»Ugotovila sem, da je Stan bolehal za to boleznijo, mama pa mu je ves čas slepo sledila. Bila sem zelo jezna. Žal se z mamo nikoli nisva uspeli pogovoriti o tem, ker je zadnjih devet mesecev svojega življenja preživela z mojo družino in umrla zaradi raka,« je povedala Pauline. »Pred smrtjo mi je vendarle povedala, naj se zelo pazim, na kar sem ji odgovorila, da moram biti pazljiva točno toliko, kot vsi ljudje na tem svetu. Nisem več čutila jeze do nje, a bilo mi je žal, da je Stanova bolezen meni in bratu ukradla dobršni del otroštva in mladosti. Poklicala sem avtorja besedila v znanstveni reviji, znanega psihologa, ki je potrdil je moje sume: Stan je imel vse simptome Folie a deux. Ne glede na to so ga ljudje okrog njega vedno imeli zelo radi in ga cenili, ker je imel dober karakter,« je svojo nenavadno zgodbo za BBC zaključila Pauline Dakin.