Mordovija je avtonomna republika Ruske federacije v privolškem zveznem okrožju, v kateri je zloglasni ženski zapor IK-14 – zavod, v katerem naj bi po besedah nekdanjih zapornic vladale nevzdržne razmere. "Med zapornicami obstaja rek: 'Če nisi prestajala kazni v Mordoviji, je sploh nisi prestajala'," je po poročanju Radia Svobodna Evropa v javnem pismu napisala Nadežda Tolokonikova, članica feministične punk-rock skupine Pussy Riot, ki je bila leta 2013 zaradi kršenja javnega reda in miru tudi sama obsojena na bivanje v tej ustanovi. Zapor je po njenih besedah na zelo slabem glasu, in to naj bi vedeli vsi prebivalci Rusije. Ženske v njem naj bi bile ves čas izpostavljene številnim zlorabam, del vsakdana naj bi bilo tudi prisilno delo za šivalnimi stroji, ki traja 16 ali 17 ur na dan, proste so samo po en dan na vsakih osem tednov.

Po zadnjih uradnih podatkih je v ruskih zavodih za prestajanje zaporne kazni 557.684 oseb, od katerih je 44.471 žensk. Tolokonikova je, potem ko je bila decembra leta 2013 pomiloščena in izpuščena na prostost, sprožila vsedržavno kampanjo za pravično obravnavo zapornic. Zdaj, več kot šest let pozneje, je Valerij Maksimenko, namestnik direktorja Zveznega zaporniškega urada (FSIN), priznal, da je bila njena pritožba utemeljena. Maksimenko je 24. decembra lani javnosti sporočil, da je FSIN tožilce zaprosil, naj odprejo kazensko preiskavo o delovnih pogojih v zaporu v Mordoviji. Na podlagi ugotovitev preiskovalcev naj bi brez službe že ostala direktor zapora IK-14 Jurij Juprijanov in večina njegovih sodelavcev. "Kuprijanov je zaposlene prisilil, da so šivale oblačila zanj, njegovo družino, sorodnike, prijatelje ter poslovne partnerje," je povedal namestnik direktorja FSIN.

Opogumile so se tudi druge nekdanje zapornice

Tolokonikova je vlila pogum tudi nekaterim drugim nekdanjim zapornicam, ki so v preteklih letih medijem zaupale svoje izkušnje z zaporom IK-14. Mednje sodi denimo Gelena Aleksejeva, nekdanja namestnica ministra za naložbe v regiji Saratova oblast, ki je bila leta 2013 obsojena na tri leta in pol zaporne kazni zaradi podkupovanja in je bila med letoma 2014 in 2015 začasno premeščena v ta zavod. Dejala je, da je med obsojenkami zavladala popolna panika, ko so jim sporočili, da jih bodo premestili v IK-14. "Rezale so si žile, pulile nohte in poskušale storiti vse, kar je bilo v njihovi moči, da ne bi bile poslane v to institucijo," je povedala Aleksejeva, ki je v zaporu delala v krojilnici na oddelku za razrez tekstila. "Oster nož je neprenehoma rezal tkanino po liniji krede. Bog ne daj, da je zarezal kam drugam, ne po črti, ker je bilo s tem uničenih sto kosov tekstila. Tiste, ki so delale ob tem stroju, so imele pogosto povsem uničene prste, številne so si jih povsem odrezale. Kri je špricala na vse strani. To je strašno delo, ki zahteva posebno usposabljanje," je povedala Aleksejeva in dodala, da nobene zapornice niso posebej podučili o tem, kako upravljati stroje.

Kot vse druge je tudi ona trdila, da so bile razmere v kaznilnici podobne kot v srednjem veku. Povsod naj bi bilo polno miši, v tovarniških halah so se razmnoževale tudi podgane. "Preden smo vstopile v kopalnico, smo morale mahati in udarjati s palicami, da smo razgnale miši. Na srečo so nato pripeljali kup mačk, ki so jih lovile," se je spominjala Aleksejeva. A ko so se tudi te preveč namnožile, je imelo osebje zapora zelo kruto metodo za njihovo iztrebljanje. "Mačje mladiče smo morale poloviti v vreče in jih vreči v peč," se je spominjala Aleksejeva in pojasnila, da so mucke uporabljali za neke vrste pogajanje z zapornicami. "Zapornice v tej ustanovi nismo imele ničesar dobrega, zato so bile mačke in njihovi mladički naša edina sreča. Vodstvo je to vedelo in jih je s pridom uporabljalo za izsiljevanje. Če je današnja izmena slabo delala ali delala napake, so delavke dobile nalogo, da polovijo mačke in jih vržejo v peč. Nikoli niso kaznovali samo ene ali dveh zapornic, temveč celotno delovno brigado," je povedala.

"Prišlo je sveže meso"

Ko je bila Veronika Krass oktobra leta 2014 premeščena v zapor IK-14, je njeno pozornost najprej pritegnil napis, ki je bil vrezan na vhodnem zidu. "Na vhodu v IK-14, je znak, na katerem piše: 'Dobrodošli v peklu!' Ko nekdo vstopi v ta zavod, se zapornice, ki so že tam, na dvorišču postavijo v dve vrsti, obrnjene druga proti drugi, in v en glas govorijo: 'Prišlo je sveže meso'. Jasno je, da ti to takoj nažene strah v kosti," je pripovedovala Krassova. Aprila leta 2014 je bila obsojena na petletno zaporno kazen, ker je bila spoznana za krivo zlorabe drog in roparskega napada. V IK-14 je odslužila del kazni, in sicer od leta 2014 do 2017. "Po izreku kazni se vsaka ženska boji samo, da bo končala v Mordoviji. Tudi me smo sedele v svojih pripornih celicah in živčno čakale na našo usodo. Nato so nas sredi noči, povsem nepričakovano, odposlali v dodeljene zavode. Mene so zbudili okrog polnoči in mi povedali, da imam 40 minut časa, da se pripravim za na pot. Ko so me vodili do avtomobila, sem vprašala, kje bom morala prestajati zaporno kazen, a mi nihče ni odgovoril. Celotno pot nihče ni odgovarjal na moja vprašanja," je povedala.

Tako kot druge ženske, ki jih je doletela enaka usoda, je tudi Veronika dejala, da so bile razmere v šivalnici neznosne, norma pa se je vsak dan povečevala. Krassova je povedala, da je potem, ko se je pritožila pri upravniku zapora, dobila še višjo dnevno normo, ki je enostavno ni bilo mogoče izpolniti. Šele pozneje je dojela, da je bila to pravzaprav kazen za njeno pritoževanje. "Delati sem morala pri temperaturi tudi do minus 20 stopinj Celzija in dejali so mi, da me bodo, če ne bom sešila toliko, kot so mi naročili, pustili zunaj, na mrazu. To pomeni, da se po dolgem in napornem delovnem dnevu ne bi mogla vrniti v svojo celico na svojo skromno posteljo," se je pekla spominjala Krassova Zaradi pritožbe pri upravnikih zapora je nekaj dni preživela celo v samici.

Umrla ji je na rokah

Jelena Fedorova je bila pri rosnih 20 letih obsojena na 12 let zaporne kazni zaradi umora. Devet let je kazen služila v zavodu IK-14, in sicer med letoma 2006 in 2016. Iz šivalnice so jo kmalu premestili v zdravstveni dom. Najprej je bila srečna, ker se je izognila trdemu delu v tekstilni tovarni, a je bila tudi v medicinski ustanovi priča strašljivim prizorom. "Večkrat sem videla hudo pretepene ženske. Mlade in stare. Jokale so in molile za pomoč. Odšla sem do upravnika Jurija Kuprijanova in ga prosila, naj preneha to norost pretepanja in spoštuje zakone," se je spominjala nekdanja zapornica. Na koncu se je obrnila na neodvisne medije in nevladne organizacije ter izdala šokantne podrobnosti, kaj se dogaja za stenami tega okrutnega zapora. Sledila je obsežna kriminalistična preiskava, ki je bila hitro končana, ker je Fedorova zavrnila prošnjo, da bi povedala imena žensk, ki so bile žrtve pretepov in ostalih nasilnih dejanj.

"Bale so se spregovoriti, ker so bile prepričane, da jih bodo ubili," je povedala Fedorova in dodala, da jo bo do smrti preganjala usoda 21-letne Lene, ki je bila okužena z virusom HIV. "Spominjam se, da je točno 13. julija 2013 umrla na mojih rokah. Bila je zelo mlada deklica, ki bi lahko kljub diagnozi živela dolgo in srečno življenje. Do odhoda na svobodo ji je manjkalo samo še 40 dni. Dve uri smo se borili, da bi jo ohranili pri življenju. Dva dni pred smrtjo se je privlekla do medicinske jedilnice in se opotekala kot kakšna pijanka. Bila je polna modric. Pretepli so jo, ker je hodila na antivirusno terapijo in ni mogla šivati toliko, kot je od nje zahteval vodja izmene," je dejala Fedorova. Tako kot drugi tudi Fedorova iskreno upa, da bodo Kuprijanov in drugi odgovorni za mučenje zapornic v IK-14 končno dobili zasluženo kazen. "Mislim, da bi moral biti Jurij Kuprijanov kaznovan za vse, kar je storil. Uničil je življenja številnih žensk in njihovih družin. Pa ne samo on, temveč tudi drugi člani uprave tega zavoda."