Novinarji spet potvarjate izjave ali pa ste jih takrat. Če se prav spomnim, sem rekel, da s Tejo poroke na načrtujeva in da ne vidiva nobenega razloga, da bi se poročila. Tako čutim in mislim tudi dandanes. Sicer pa menim, da je prav, da se ljudje, ki si tega želijo, poročijo. Zanje to pač ni nikakršna traparija temveč uresničitev dolgoletne želje, da ne rečem sanj, ki nikomur ne škodijo, mar ne? Če bi mislil, da je poroka sama po sebi traparija, potem nikoli ne bi bil priča. Pa bom čez kakšen mesec najverjetneje že četrtič, tokrat bratu. Drži pa, da si svoje mislim o porokah, ki se zgodijo samo za to, da se usteže staršem, žlahti ali župniku, vendar to je že druga zgodba ...
Glede na to, da si je Teja že pred časom spremenila priimek, morda to pomeni, da je poroka že bila?
Nekaj časa je veljal hrvaški zakon, po katerem bi Teja morala imeti moje pooblastilo, da odpelje otroka na Hrvaško. Ker se nama je to zdel absurd, je Teja, pravnica pač, takoj našla praktično rešitev. Verjamem, da to, da se starša enako pišeta, tudi v celi vrsti drugih zadev zracionalizira stvari. Sveta pač ne moreš spreminjati, po najstniškem obdobju si ga najbrž niti več ne želiš, torej poskusiš živeti tako, da te retardiranost ljudi in sistemov čim manj ovira ...
Kakšen bi bil tvoj nasvet parom v oddaji za uspešno in srečno zvezo?
Naj se odkrito pogovorijo, kdo je sploh kdo, kakšna so pravila in pričakovanja. Večina ljudi gre v zveze s figo v žepu in potem, ko stvari začnejo kapljati na dan, nastajajo konflikti. Ponavadi v razdorih ne bolijo početja, temveč laži. Načeloma je največ težav s tem, ker so dekleta vzgajana, da se slepijo, moški pa nimajo jajc, da bi okrito priznali, da seksualna zvestoba ni tisto, kar so sploh sposobni obljubiti. Nekateri sodobni pari to rešujejo s sistemom "kar veš ne boli", kar ni idealno, je pa bolje kot nič.
