Pred nekaj leti sva med poletjem s prijateljico delali na Brniku, pri dveh različnih podjetjih, a sva se vseeno vsak dan videvali, saj je naše letališče precej majhno. Na enega od teh dni sem našla ugodne letalske karte do Portugalske in prijateljico brez pomisleka vprašala, če je za. Ker sem jo poznala že dalj časa, sem namreč vedela, da se ji bo spontan izlet zdel odlična ideja. Na izlet sva se odpravili brez plana, z rezerviranim letom iz Milana do mesteca Porto ter nazaj iz Lizbone v Milano. Nekaj dni kasneje sva spakirali nahrbtnike in se odpravili na potovanje. Upam, da ste vsi že našli prvo napako v najinem briljantnem planu. Rezervirane namreč nisva imeli niti ene nastanitve oziroma prevoza (plan je bil, da obiščeva vse od severa do juga Portugalske vzdolž obale).

Po prvih nekaj dneh v Portu, kjer se v rezervirani nastanitvi in na samem izletu ni zgodilo nič pretresljivega, sva se odpravili v Lizbono, na štop seveda. Vse, kar sva o Portugalski in štopanju vedeli, je, da se to tam načeloma ne počne. Pred nama pa je bilo 313 kilometrov. Še preden sva lahko posneli nekaj fotografij s prisrčnim znakom LISBOA, ki sva ga pripravili, nama že nekdo ustavi. Torej, bel kombi z gospodom, ki ne govori angleško. Kasneje sva se znašli na »po njegovo« boljši lokaciji za štop, nekaj kilometrov od tam, ker sva začeli. Tam naju je pobral prvi poslovnež, ki je bil tudi očka majhne hčerke in s katerim sva pot nadaljevali do mesteca Leiria oziroma do bencinske črpalke na avtocesti, kjer naju je lahko varno odložil. Ni naju namreč uspel prepričati, da bi bilo bolje, če pot raje nadaljujeva z avtobusom, saj je bila ura že pet popoldne. Še en poslovnež, ki je bil prav tako očka, naju je od tam odpeljal do vrat najinega hostla v centru Lizbone, saj je bilo že temno. In čeprav je zaradi tega prevozil precej več, kot bi mu bilo treba, naju ni želel odložiti nikjer drugje, kot na najinem cilju. Rdeča zastavica številka dve. V eni izmed neprespanih noči v Lizboni je iz moje torbice izginil tudi moj telefon, ki sem ga pred sami potovanjem zamenjala za mamin starejši model, saj sem po naravi s svojimi stvarmi precej nepazljiva. Še vedno nisem sigurna, ali sem telefon le izgubila ali je bil ukraden. Zastavica številka dve in pol bomo rekli temu.

Še zadnja situacija, ki lepo poudarja bistvo tega članka, se je zgodila na eno izmed zadnjih noči najinega potovanja. Po idiličnem surfanju v svetovno znanem kraju Peniche ter potepanju po Lizboni sva se odpravili naprej na jug. V skrajno južnem mestecu Lagos sva se namreč dogovorili za prenočitev pri s petimi zvezdicami ocenjenem ponudniku na spletni platformi 'couch surffing'. Če prevrtim naprej točno na trenutek groze, vam lahko na hitro opišem situacijo, v kateri sva se znašli. Sredi noči sva namreč čepeli na balkonu hotelskega kompleksa, nekaj več kot pol ure po tem, ko sva iz njegovega stanovanja zbežali. Nakar sva se odločili, da je zrak zagotovo čist in da bi bilo pametno, da odrineva naprej ter poskušava najti hostel v okolici. V trenutku, ko sva stopili na ulico, sva videli omenjenega nesojenega gostitelja, kako jezno hodi gor in dol ter naju še vedno išče. Vse skupaj ima sicer srečen konec, saj se je gospod iskanja naveličal, midve pa sva se znašli na prvem avtobusu do mesteca Albufeira, kjer sva prespali nekaj jutranjih ur na plaži s prijetno budnico ogromnega vala, ki naju je zalil do vratu (čeprav sva spali približno 10 metrov od obale). Torej zadnja rdeča zastavica in čas, ko se lahko posvetimo nasvetom o varnosti na potovanjih.  

1. Pred potovanjem destinacijo temeljito raziščite

Za mnoge popotnike je načrtovanje in raziskovanje skoraj tako zabavno kot dejansko potovanje. Med razkritjem najlepših plaž in najhladnejših mest si vzemite nekaj časa, da poiščete informacije o destinaciji, kamor se odpravljate.

Katere so najboljše soseske in katere tiste, ki jih je treba izogniti? Kaj bivši gostje govorijo o svojih izkušnjah? Kakšne vrste transporta boste uporabili? To je tisto, kar lahko ugotovite vnaprej. Najcenejše sobe se običajno pojavljajo ravno v izredno neprimernih okrožjih prestolnic. Različnih platform za nudenje brezplačnih prenočišč pa se nikar ne poslužujte sami in vedno ostanite previdni.

2. Pripravite se na najhujše

V primeru, da se zgodi najhujše – ukradena torbica, vaše kreditne kartice so nenadoma izpraznjene, izgubite telefon, zbolite in morate v bolnišnico ali pa vas nekdo napade ipd. – morate imeti rezervni načrt.

Dokumente slikajte (bančne kartice, osebne izkaznice in podobno) ter shranite v oblak, ki vam bo dostopen iz katere koli naprave. Dobra ideja je, da shranite tudi številke bančne in kreditne kartice v tem dokumentu. Poleg dokumentov hranite rezervno denarno zalogo. Vsaj nekaj gotovine skrijte globoko v prtljago. Na ločenem mestu hranite rezervno kreditno kartico. Če vam bodo torbico ukradli, vam bo ta zagotovila začasno finančno blazino. Pametno je spakirati tudi osebni alarm ali solzivec, ki vas lahko zavaruje v nevarni situaciji, v kateri se lahko v tujem kraju znajdete.

3. Ne zaupajte neznancem

Nikoli ne veste, kdaj in kako lahko nekoga razjezite, kakšni motivi se skrivajo za dobrim dejanjem in ali vam izredno prijazen tujec pravzaprav želi škoditi. Bodite previdni in pripravljeni na najhujše, čeprav se je tovrstnim situacijam najbolj pametno v velikem krogu izogniti, se kdaj še vedno znajdete v zagati. Takrat je pomembno, da odreagirate hitro, a racionalno.

Uvodna zgodba nekaterim nasvetom močno nasprotuje, a v življenju se, sploh ko smo mladi, marsikaterih stvari ne zavedamo najbolje. Ker sva s prijateljico potovali v paru, sva bili malce manj pazljivi in bolj odprti za nekaj spontanih odločitev ter dogodivščin, kar pa ne pomeni, da za svojo varnost nisva poskrbeli. Vse nastanitve, tudi tisto na platformi, ki nudi brezplačne nastanitve pri tujcih, sva temeljito raziskali. Na svoje stvari in nase sva skrbno pazili v vsakem trenutku, tudi med spanjem na plaži sva imeli manjšo torbo z vrednimi stvarmi pod sabo, večji nahrbtnik pa z naramnicami ovit na roko in pod glavo, a se je vseeno zgodilo, da nama je bil odtujen eden od telefonov. Na štop se vedno odpraviva s taktiko, ki bi jo izpeljali v primeru nevarnosti, vedno pa se peljeva le z eno osebo v vozilu. Kljub vsemu sva se na koncu res znašli tam, kjer se ne bi smeli. Vseeno sva vse skupaj izpeljali in se po hitrem postopku odstranili iz potencialno nevarne situacije, ter se nepredvidljivemu človeku skrile. S seboj sva sicer prinesli solzivec, ki pa sva ga nameravali uporabiti v najslabšem primeru, beg naj bo vedno prva izbira.