Pred dnevi sem klepetal s pevko Majo Oderlap (najin intervju si boste lahko v kratkem prebrali prav na portalu Zadovoljna.si) in med drugim je beseda nanesla tudi na Slovenijo in na to, kako Slovenci pogosto zanemarjamo domače danosti in se raje oziramo k sosedom ali še dlje. Prav to je bil tudi razlog, da smo se na sončno soboto, ko smo se po dolgem času združili štirje prijatelji, odločili, da odidemo na izlet po Sloveniji. Z Majo sva v omenjenem intervjuju govorila tudi o tem, kako pozabljamo na tiste destinacije, ki niso ’na prvo žogo’. Na tem mestu moram poudariti, da gre tukaj za pisano druščino. Na kupu smo se namreč zbrali novinar, ki se ves čas ozira za zgodbami, fant, ki se s turizmom profesionalno ukvarja že slabi dve desetletji, Slovenka, ki že deset let živi v Veliki Britaniji, in njen partner, kleni Britanec, ki Slovenije pred njo praktično ni poznal.

Ko je Donald Trump leta 2016 postal predsednik Združenih držav Amerike, Melania Trump pa prva dama, so omenjeno prijateljico pogosto spraševali tako o Sloveniji kot o Melanii in iz tega smo razvili številne ’interne šale’. In tako smo se odločili, da obiščemo Sevnico, si privoščimo razvpito torto, ki jo je navdihnila prva dama in si spotoma ogledamo še najnovejšo pridobitev: lesen kip Melanie, ki so ga tuji mediji označili za parodijo in Sevničanko oklicali za Smrketo. O Sevnici, kjer je Melania preživela otroštvo in najstniška leta, je v enem izmed redkih intervjujev pred leti že spregovorila, več o tem si lahko preberete TUKAJ.

Ker sem se po Trumpovi zaprisegi enkrat že mudil v Sevnici, sem vedel, da je naša najlažja in najbolj logična izbira sevniški grad, saj nudi razgled na celotno mesto, tamkajšnja kavarna ponuja omenjeno tortico, njihovi turistični delavci pa nam bodo zagotovo lahko pomagali pri iskanju najboljše poti do lesene Melanie. Ko smo na sončno soboto ob enih popoldne parkirali pred gradom, pa nas je pričakal nenavaden prizor. Parkirišče je bilo prazno, prav tako terasa pred gradom. Tabla, ki naj bi prikazovala ponudbo kavarne, je bila na tleh, vrata zaklenjena. Notri tema. Pa smo šli na drugo stran, na ’recepcijo’. Zaklenjeno in prazno. Šele ko smo naredili nekaj krogov okrog gradu, smo naleteli na vodičko, ki nam je povedala, da je trenutno z dvema turistoma na ogledu in da pride nazaj čez približno eno uro. ’Obesila sem list, ampak najbrž je padel,’ je še dejala in odbrzela naprej. Res je, kasneje smo ga našli na tleh.

Ker na gradu ponujajo možnost informacij po telefonu, sem poklical še tja in tako izvedel, da je kavarna zaprta že več mesecev, da celoten grad oskrbuje samo ena oseba in da je informacijska točka vmes poldrugo uro zaprta, pa se je gospodu zdelo povsem samoumevno in logično. Se spomnite, da sem dejal, da ne smeš priti nenajavljen? No, baje so vse informacije na njihovih družbenih omrežjih. Obvezno se pripravite pred odhodom.

Izkoristil sem priložnost in povprašal, če se da tortico še kje dobiti in izvedel sem, da jo ponuja slaščičarna v mestu, zato smo odšli tja, vmes pa sem pobrskal še po spletu in tako sam našel lokacijo ’lesene Melanie’. Ta ni postavljena v Sevnici, temveč v približno 10 kilometrov oddaljenem manjšem kraju, Rožnem. Dobro napnite oči, ko se boste peljali v smeri Rožnega, saj boste kip sicer že opazili s ceste, to pa je tudi vse. Približno 300 metrov pozneje boste lahko zapeljali s ceste (kakšne table ne pričakujte), s parkiriščem pa se boste morali znajti, saj jih tam ni. Čaka vas še pet minut hoje mimo koruznih polj, da boste le prišli do kipa. Da greste v pravo smer, boste ugotovili le z vsemi tuje govorečimi turisti, ki vam bodo hodili nasproti. Očitno je glas Melaniinega kipa že segel v deveto vas in tako tudi ta majhen kraj že obiskujejo trume obiskovalcev.

Kip si pač lahko ogledate, se mogoče pod njim fotografirate, najpogumnejši (in predvsem najspretnejši) pa se lahko poskusite na lastno odgovornost nanj tudi povzpeti. Drugega tam nimate za početi in tako se lahko po nekaj minutah obrnete in odidete, od koder ste prišli oz. greste kam drugam. Ja, verjamem, da je do prave Melanie Trump v Ameriki zelo težko priti, a ko prideš v Sevnico, se ti zazdi, da sta njeni namestnici iz sladkega in lesa še bolj nedostopni. ’Važna je pot, ne cilj,’ pravijo in to smo v dobri družbi dokazali tudi mi, ki smo skupaj končno spet preživeli lep dan, a ko sem tik pred odhodom iz Sevnice odšel še na bankomat, se nisem mogel otresti grenkega občutka, da je bil najbolj prijazen prav bankomat, ki se mi je zahvalil za obisk.