Sarah Marquis je v treh letih prehodila več kot 16 tisoč kilometrov. »To je bil odziv na klic v meni. Hočem razumeti naravo in iz česa sem narejena na globlji ravni.« 43-letna Sarah se je rodila v manjši švicarski vasici in bila že kot otrok zelo radovedna, zato je večino časa preživela na švicarskem podeželju, kjer je plezala po drevesih in opazovala ptice. Ko je bila stara osem let, je pobegnila s svojim psom in noč preživela v jami. »Avanturist ne postaneš, to si,« pravi Sarah, ki se je z leti podajala na vedno večje pustolovščine.

Pustila je službo, prijatelje in družino. Poglejte, kaj počne danes!

Tako je prehodila Novo Zelandijo, prečkala Ameriko, prehodila 14 tisoč kilometrov skozi avstralsko divjino in Ande. Leta 2010 pa se je odločila podati na največjo avanturo v svojem življenju. Na njo se je fizično in psihično pripravljala kar dve leti. Njeno tri leta dolgo potovanje jo je popeljalo skozi Sibirijo, prek puščave Gobi, Kitajske, Laosa in Tajske. Tam se je vkrcala na trajekt za Brisbane in prehodila avstralsko divjino, v kateri so ji družbo delali krokodili, strupene kače in bivoli ter svoje potovanje končala pod drevesom v puščavi, drevesom, ki ga je prvič našla deset let pred tem.

Največji izziv na njenem potovanju je bilo zagotovo iskanje in lovljenje hrane. »Želela sem se vrniti k človeškim začetkom – Aborigini so tako živeli pred 60 tisoč leti. A sem spoznala, da je iskanje hrane zelo težko. Zaradi tega sem začela razmišljati o izzivih, s katerimi se soočamo pri iskanju hrane za ves planet.« Iskanje hrane pa je bila le ena od številnih preprek, s katerimi se je morala spopasti na svojem potovanju. Njen um je moral ostati aktiven in njeno telo varno, oboje pa ji je predstavljalo svojevrsten izziv. »V mislih sem morala ves čas imeti svoj končni cilj, obenem pa iti korak za korakom in poskusiti ostati v sedanjosti. Ves čas sem morala biti pozorna in osredotočena.« To je bilo še posebej pomembno v nevarnih situacijah. »Kampirala sem v puščavi Gobi in ob peti uri zjutraj so okoli mojega šotora začeli zavijati volkovi.« Namesto, da bi jo bilo strah, Sarah pravi, da je čutila veliko pripadnost planetu. »Narava lahko živi naprej brez ljudi,« doda.

Dogodek, ki jo je najbolj prestrašil, je bil presenetljivo povezan z ljudmi. V džungli v Laosu so jo sredi noči napadli oboroženi preprodajalci drog, ki so poskušali dvigniti njen šotor, medtem ko je bila v njem. Dogodek, ki jo je, kot pravi sama, šokiral. »Ponosna sem, da sem ženska, toda včasih si želim, da bi imela moške mišice.« Čeprav ne poudarja svoje ženstvenosti pri svojih dosežkih, je obenem tudi ne zanika, saj se je morala zaradi svojega spola spospasti z dodatnimi izzivi. »V nekaterih državah s pomanjkanjem pravic za ženske sem se morala zamaskirati v moškega. V predelih Kitajske na primer je vsaka sama ženska mišljena kot prostitutka.«

Neverjetna zgodba Slovenke, ki živi na jadrnici in pluje po svetu

»Ne obstaja veliko pustolovskih žensk in ponosna sem, da sem svobodna ženska, ki je lahko opomnik vsem ženskam po svetu, ki se še vedno borijo za to svobodo.« Sarah je pred kratkim izdala tudi svojo knjigo, v kateri opisuje svoje neverjetno potovanje, obenem pa še vedno vztraja, da je povsem običajno dekle in da se vsak lahko odpravi na avanturo, če se za to odloči. »To morda ne bo tisoč dni dolg pohod, a vsi imamo v sebi skritega avanturista.«