Zaslišim, da nekdo kliče moje ime. Namrščeno se ozrem okoli sebe: »Kdo me pozna? Vohuni? CIA? Da ni to neka nova CIA, imenovana LU-CIA?« Takrat ga zagledam. Boštjan! Moj dolgoletni prijatelj, s katerim se poznava že pol življenja (kar je približno 10 let, seveda). Skupaj imava Gledališče iz desnega žepka, kjer ustvarjava lutkovno-igrane predstave za majhne in velike otroke in sodelujeva v projektih na televiziji in v gledališču. Vesela sva, da se vidiva. Oba sva peklensko zmatrana. Boštjan je  dan in pol potoval iz Evrope, jaz samo uro in pol iz Cincinnatija. Je pač iz trebuha govorit bolj naporno, kot leteti čez ocean. Najina točka srečanja: Washington. Aja, da bodo razumeli tudi Američani: D.C.

Washington, D.C. Prvi dan si ogledujeva muzeje. Za vstop v muzeje na območju  ameriške prestolnice, ni potrebno plačati vstopnine, zato jih obišče veliko ljudi. So hlajeni, zato se še posebej v vročini ljudje  radi sprehajajo skozi. Obiščeva tudi Air and space museum. In ne, to ni muzej o čistem zraku in prostoru, ampak o zračnem in vesoljskem prometu.

Naslednji dan prehodiva celotni Washington, po dolgem in počez. Ogledava si Belo hišo, ki jo obkroža (prav nič lepa) bela ograja. Kasneje izvem, da delajo tam nove pločnike, zato vse te ograje, ampak sama vztrajam na teoriji, ki se mi zdi verjetnejša:  Melanija gotovo vrtnari, pa noče, da jo kdo vidi.

Resda Washington DC na videz niti malo ni podoben Ljubljani, a me vseeno malce spominja nanjo. Zakaj? Na sprehodu zagledam tablo z napisom »Blind pedestrian« (slepi pešec), ki ima podobno sporočilo, kot kažipot v Ljubljani, na katerem piše »Knjižnica za slepe in slabovidne«; obe tabli morajo SLEPI prebrati, da bodo VIDELI, kam naj nadaljujejo pot! In tako kot v Ljubljani, tudi v WDC-ju obnavljajo, zapirajo, razbijajo ulice in ceste sredi največje turistične sezone. Kar je krasno za mir in meditacijo. Ker je potrebno popraviti tudi fasade, tako pogosto hodim pod lesenimi podhodi, od  koder imam razgled na les in gradbene odre. Prelepo.  V dežju pa se to izkaže kot uporabna suha pot.

Tretji dan šibava naokrog s capital bikeshare (moj amaterski prevod bi bil: prestolnični-kolo-najem). Pač en tak vašingtonski bicikeLJ,  kolesCE, MBajk, ipd. Super zadeva, enostavna, hitra in poceni. Če je kakšno kolo na parkirišču. In če ti dela internet na mobitelu. In če imaš delujočo kreditno kartico…

Kreditna kartica, ki se ji strokovno reče 'kartica z odloženim plačilom', ti lahko da lažni občutek; da lahko zapravljaš kolikor te je volja, a denarja nikoli ne bo zmanjkalo. Z njo lahko poskušaš kupiti kaj preko interneta (Grenlandijo, na primer), z njo lahko plačuješ v tujini. Poznamo več vrst kreditnih kartic, a ker znamk raje ne bi omenjala, moji kreditni kartici recimo kar MasterŠkrat.  V trenutku, ko mi je MasterŠkrat sporočil, da nimam denarja, se mi je Washington zazdel kot lunapark, pustolovski, poln adrenalina, pa malce vrtelo se je vse skupaj. »Kako nimam?!? Saj sem vendar prosila za povišan limit. Nemogoče, da ni več denarja!!« S seboj sem vzela dolarje v bankovcih, nekaj sem jih dala v denarnico, nekaj pa poskrila po raznih kotičkih prtljage. To naredim na potovanju za primer, če bi mi ukradli denarnico ali kakšen kos prtljage. Nekje  imam vedno  dobro skrito rešilno rezervo. 'Za ostalo pa je tu MasterŠkrat' ali kako že pravi reklama.  A bankovcev je v dvanajstih dneh, kolikor se že pojam po Ameriki, zmanjkalo. Kreditna kartica pa pravi, da je račun prazen. In  ameriške bankomate nič ne briga, kaj si se ti zmenil v Sloveniji, če pravijo, da ni, potem ni. Ko bi imela vsaj 100 dolarjev v roki za nujne zadeve, pa nimam popolnoma nič! Ne vem, ali naj se jokam ali smejem. Kar lahko naredim v danem trenutku je, da rečem: »Štormaaaan … « (tako se piše Boštjan) »Štormaaaaaan … « Že dolgo me pozna in ve, da če takole zapojem njegov priimek, ne bo sledilo nič dobrega. Zato mi vedno odgovori z enako melodijo, z istim tonom: »Jaaaaa?« »A maš ti veliko dinarčkov s sabo?« Sumničavo me gleda: »Zakaaaaj?« Blinkam z očmi in se poskušam narediti čimbolj prikupno: »Jaz sem malo, kako bi rekla … brez.« Sledi prebledel obraz, nato malce preveč barve in nato bojni plan: denarja bo dovolj za oba, samo malce paziti bova morala. Še dobro, da imava avionske prevoze in spanje že plačano, se strinjava. Oddahnem si. A si me predstavljate, da bi prosjačila na ulici: »A imate kaj drobiža? Jaz znam govorit iz trebuha, ampak če ne bom jedla, kmalu ne bom imela od kod govorit.« »Lačna sem, a mi date kaj za pod zob? Lahko vam zakrulim melodijo Jingle bells…« Ali pa: »Vam povem kakšno šalo? Angleška prijateljica me je videla nastopat v angleščini in je rekla: 'You are so funny!' Sem rekla: 'Yeah! My jokes are funny, a?' In je rekla: 'No, your English!'… Drugače sem pa iz Slovenije. Ne, žal ne poznam Melanije.«

Hvalabogu, nikogar mi ne bo treba žicat za denar. No, mogoče Boštjana.  Ker sem trmasta, imam od tega trenutka naprej vsakodnevni obred: v upanju, da se je situacija spremenila, grem do bankomata, vstavim MasterŠkrat in držim pesti, da tokrat denar  bo. In seveda ga ni. Ima me, da bi zabrisala kartico na cesto. A jo v hudem navalu jeze samo nežno spustim na tla (kdo ve, mogoče pa bo začela delat). In takrat na tleh pod bankomatom opazim majhno denarnico, neznanega izvora. Pogledam okrog sebe ali je kje kdo v bližini. Nikogar, ki bi iskal denarnico. Poberem jo. Čakam, ali mi bo kdo skočil za vrat. Nič se ne zgodi. Nekaj časa jo držim v roki, potem jo počasi odprem. V predalu za denar je okoli 50 dolarjev (pravzaprav točno 47,23, ampak nisem natančno pogledala) in kartica za odpiranje hotelskih vrat, brez napisa za kateri hotel gre. Pomislim na reveža, ki ne samo, da nima denarja, niti v svojo sobo ne more. Zaprem denarnico in jo nesem na najbližjo info točko. Želim si, da bi srečno našla lastnika. Jaz pa se z mislijo, da ni važno ali imaš denarnico ali ne (važno je da imaš Štormana zraven), vrnem k bankomatu in nato v hecu vanj vtaknem navadno kartico osebnega računa. Vtipkam PIN številko in znesek in bankomat začne mleti. Začnem se zabavati: »To ga bo skurilo, ko bo skušal prebrati slovensko kartico.« Ampak bistvo na kartici so številke in bankomat jih ne samo prepozna, zasliši se zvok svežega papirja in ven pride denar. Vau! Navadna bankomat kartica dela!!! Tooo! Nazadnje sem bila papirja tako vesela na wc-ju. Vse bo v redu, lahko si celo kaj privoščim. Vožnjo z avtobusom naprej v Philadelphio, recimo. Če sem v Ameriki do sedaj kaj ugotovila (pa sem šele na pol poti) je, da ni nikoli dolgčas. Ali obubožam na brzino ali se pa se pogovarjam z veverico.

Pa še epilog. Ko sem prišla nazaj domov v Slovenijo in razpakirala kovčke, sem v blokcu, ki sem ga imela s seboj v Ameriki za zapisovanje dogodkov, med zadnjimi stranmi našla 100 dolarjev! Nihče mi jih ne bi mogel ukrasti. Skrila sem jih tako dobro, da sem jih še sama komaj našla.