Ko hodim okrog po vročini, vstopam v hotele, izstopam iz njih, se dogaja non-stop-knajping: vroče, mrzlo, vroče, mrzlo. Američani očitno nažigajo klime povsod, do konca. Če bom prišla nazaj domov zdrava, brez revme, pljučnice in vnetih sinusov, bo to prav neverjetno. Drugi vtis: nihče ne zna angleško! Naglas taksista sploh ni bil izjema, ampak skoraj pravilo. Po lokalih in trgovinah so zaposleni sami indijci, Azijci in predvsem Španci (no, verjetno Mehičani). Trumpu bi predlagala, da še enkrat premisli o tistem njegovem famoznem zidu, ker: kdo pa bo stregel turiste v Vegasu, če ne bo prišlekov? Preden sem prišla, sem imela občutek, da ne govorim slabo angleško. Zdaj, ko sem tukaj, se pa težko sploh kaj zmenim! Mi pravi prodajalec v trgovini: »Du ju vona b'g?« (Hočete b'g?) »Sorry?« (Prosim?), mu odgovorim in ga gledam v usta, mogoče bom v drugo prebrala z ustnic in ga bolj razumela. Ne pomaga. »Du ju vona b'g?«, ponovi. Vsa se napnem, res bi rada skomunicirala tole: »What …?« Mirno odgovori: »Du ju vona B'G?« Obupam.

A se odločim stvari priti do konca in odgovorim: »Yes.« (Ja.) Pa kar bo, bo. Daj mi ta B'G, da vidim, kaj hudiča sploh je to. Prodajalec se nasmehne in mi poda vrečko. Aja, bag je mislil! Pa tako povej, mila duša. Skoraj enaka situacija se je ponovila parkrat na dan. Tako, da sem se kmalu zvežbala in vse hitreje reševala uganke 'ala': »Uont toel?« (s sobarico) »Morda mislite towel, brisačo?« »Jes.« ali »Haši …« (z neznancem na ulici) »O, vi pa prodajate droge! Sem prec razumela. Mater, sem jaz faca!« »Haši?« »Aja, ne. Hvala, vzela pa ne bom nič, ne. Ne rabim. Sem zadeta že od jet lega, pa od vsega tega knajpanja.«  Postanem lačna. Kje bi dobila nekaj svežega, sočnega? Jogurt, sadje, kaj takega …? Preprosto! Zajtrk si kupim v lekarni! Jap, 24 ur je odprta in za 4,5 dolarjev dobiš banano, jabolko, pomarančo in grški jogurt. Taka zdravila bom pa kar še kdaj izkoriščala! Hodim okrog in se znajdem en trenutek v Benetkah, drugi v Parizu, dan se preveša v popoldne. Čas bo za nadomeščanje neprespanih ur. Odpravim se nazaj proti hotelu. Peš. Kako mi je uspelo priti do hotela, mi ni čisto jasno. Detajl, da v največji pripeki, ko sonce neusmiljeno nažiga sence pa ni več nikjer, ni pametno hoditi več kot pol ure po razbeljenem asfaltu, bom izpustila. 

Naslednji dan se odločim za kanček narave: Grand Canyon. Kot prava turistka si vzamem agencijo, ki organizira celodnevni izlet na to destinacijo. Naročijo mi, da počakam ob 6.00 pred tem in tem hotelom, pobral me bo črn avto. To mi ponovijo večkrat: ČRN avto. Razumem, avto bo črn, ja. Ob 6.00 nisem edina na zbirnem mestu, različne firme s kombiji in avtobusi pobirajo potnike. Nato pride moj prevoz. Kombi bele barve! Voznik Dennis je Tajvanec. Živi v predmestju Las Vegasa, kjer je življenje poceni. Njegov prvi sosed je srb. Itak. Bilo kuda, Srbi svuda. Sem prva, ki me pobere, nato počasi kroživa po mestu, da se kombi napolni še z drugimi grankanjonskimi turisti: dva Indijca, 5 Kitajcev in tri črnke. Temnopolte ženske so v Ameriki nadvse fascinantne; vsaka ima drugačno umetelno frizuro (včasih tudi lasuljo), veliko jih je močnejših, celulitis, ogromne zadnjice … Ampak čisto vse pa so oblečene v oprijete barvaste obleke, ki razgaljajo čim več kože, rok, nog, hrbtov in predvsem oprsja. Imajo popoln mejkap in se nosijo pokončno, ponosno, da jih je užitek videt. Ona je fejst baba, kile gor al dol in ona to ve. Bi se bilo kaj za naučit od njih … Pogledam sama sebe: sive kratke hlače, bledo roza majica, sivi športni copati, vsa bledolična, pa še sivi lasje. Saj proti njim izgledam, kot da sem prozorna! Zato se z eno od njih fotografirava. Bili bi odlična reklama za whiskey.

O Grand Canyonu ne bom izgubljala besed. To je nekaj najbolj fascinantnega, kar sem kdaj videla. Naj raje video pove svoje.  Jaz pa dodajam samo še: ahhhh … ohhh …  (napol vzdih sreče, napol ustna ventilacija – ker koža ne zmore več hladiti telesa).