Letošnje poletje bi sama opisala kot najbolj pestro v mojem življenju, čeprav mu konkurenco dela le 16 drugih. A ne govorim o norih zabavah, morju s prijatelji in poletnih romancah, temveč o tistem prvem mesecu letošnjega poletja, ki bi ga najboljše opisala kot šolo za življenje.
14. junija sem se sama usedla na letalo in odpotovala v Ameriko. Začela sem s petimi dnevi v New Yorku. Prvi dan sem vsa uničena prispela tja ob šestih popoldan po njihovem času, ko bi pri nas ob polnoči najverjetneje že sladko spala, a ker New York nikoli ne spi, nisem niti jaz. Takoj sem se odpravila čez Times square do Empire State buildinga in občudovala luči in zgradbe z dobro listo glasbe v ozadju. A je večer postal malo manj pravljičen kar kmalu po tem, ko sem se s telefonom brez povezave in napačno denarnico z evri namesto dolarjev poskušala znajti med avenijami in ulicami. Prvi večer je bil tako rahlo travmatičen, a mi je po dobri uri in mnogih prijaznih ljudeh le uspelo najti hotel in tako potrjujem, da človek res vidi največ mesta, če se v njem izgubi. Naslednje jutro sem svoje oglede nadaljevala na hop on hop of avtobusu kot pravi turist! Spoznala sem družino, sestavljeno iz mame Kolumbijke, očeta Bolivijca in dvojčkoma moje starosti, ki živi v Washingtonu in skupaj smo v enem dnevu pregledali toliko New Yorka, kot ga je človek fizično sposoben.
Pregledali smo vse od China Town-a, ki je zaradi predsednikovih groženj o ograditvi bolj prazen in otožen, kot sem si ga predstavljala. Nato mimo little Italy-ja, kjer sem si s svojim, čeprav ne predobrim, znanjem italijanščine in poznavanju izvornega kraja natakarja prislužila zastonj obrok – pico, ki je vseeno najboljša v Italiji. Nadaljevali smo do točke nič, kjer nisem prav dosti videla, a prav zaradi tega veliko razmišljala, naprej do očarljivega World Trade Centra ter do ladijce, s katero smo se odpravili na otok. Seveda nisem mogla brez da bi jim v ogled in posluh dala Dubiozin U.S.A, ki jih je impresioniral in brez dvoma nasmejal. Zaključili smo z M&Ms muzejem, ki me je izjemno navdušil, saj ne pozabimo, da imam le 16 let. Tisti večer sem v hotelskem strešnem baru spoznala mnogo ljudi, vsi so bili zelo odprti in pripravljeni deliti svojo zgodbo z mano. Spoznala sem ruskega vodjo razvojnega oddelka za orožje iz Moskve, washingtonsko pravnico, ki je prišla podoživeti svoja univerzitetna leta s prijateljicami, britansko pediatrinjo, ki je prišla na poročno potovanje in ljudi moje starosti iz vseh koncev Amerike, s katerimi sem na koncu tudi preživela večer.
A prava izkušja se je začela naslednji dan, ko sva s prijateljico iz kanade Daejo odšli k njeni daljni sorodnici Florence v Brooklyn, ki naju je gostila preostale dni. Čeprav se tega najprej nisem zavedla, sem tiste tri dni bivala v temnopoltem naselju na obrobju. Prvi problem se je pojavil že, ko sem v očitno zelo verno hišo, zaradi vročine v New Yorku, vstopila v kratkih hlačah, hkrati nisem najbolje razumela mnogih pogovorov v jamaiščini, zgodilo se je celo, da sem pridno odgovarjala »yes, yes« (ja, ja) in v odgovor dobila »oh, i'm not talking to you honey« (ne govorim tebi, dragica), vendar sem tudi naglas kmalu adaptirala. Na začetku sem se na trenutke počutila nesprejeto in obsojano, nevredno zaupanja, a sem v tekočih dnevih ta občutek izgubila in ga razumela. Ma'am Florence (gospa Florence), kot sem jo sama klicala,naju je z Daejo peljala po New Yorku in mi popolnoma porušila dotednjo podobo. Še sedaj se spomnim, kako sem skozi okno zopet občudovala zgradbe mesta luči in se posebaj navduševala nad Central parkom. Florence je to opazila in mi povedala kruto, turistom pogosteje skrito zgodbo o vseh temnopoltih sužnjih, ki so med gradnjo preminuli, tako zaradi padcev, tudi do samih cest New Yorka, kot tudi izčrpanosti in podhranjenosti in kako so za izgradnjo Central parka porušili celotno naselje teh ljudi. Kosti preminulih med gradnjo so 'zakopali' na obrobju mesta in ko se je New York začel širiti so te želeli le zavreči, a so se potomci v dolgih protestih postavili zanje in tako jim je bilo postavljeno spominsko obeležje in muzej, v katerem je povedana njihova zgodba, ki smo ga na mojo željo obiskale. Takrat sem se počasi začela zavedati, kako težko preteklost naša sanjska Amerika pravzaprav ima. Za tem naju je odložila na Times square-u, kjer je ravno potekala ogromna LGBT Pride parada, ki je bila zame ponoven šok. Sama bi zase rekla, da sem oseba zelo odprtih misli, a se človek na New York preprosto ne more pripraviti.
Z Daejo sva opazovali pisano množico, dobili zastavice, spoznali mnoge ljudi in poslušali udaren govor o komercializaciji pride gibanja in njegovi zlorabi v tržne namene. Dokaz o tem me je čakal v čisto vsaki izložbi stematskimi LGBT napisi in vzorci na oblačilih in spomnila sem se na marsikoga v mojem domačem okolju, ki je nosil majico v barvah gibanja, brez da bi sploh vedel za obstoj ali pomen tega. Po zaključku sva se odpravili do Central park-a, kjer sva najeli kolesa in imeli enega tistih pogovorov, ki ga človek ne pozabi. Obe sva počasi procesirali dnevno dogajanje in delili svoje mnenje, in čeprav sta se najini perspektivi na marsikateri tematiki razlikovali, sva vedno končali pri podobnih zaključkih. Ob parku sva srečali tudi Peta Davidsona, ki so ga fani že napadali, a naju po takšnem dnevu ni moglo nič več presenetiti. V preostalih dnevih sva se čez Brooklynski most odpravili obiskati muzej Guggenheim,MOMO, ter se preprosto sprehajali po najbolj pestrih ulicah sveta. Seveda pa ne bi bila v ZDA, če ne bi jedla slavnih »chicken wings-ov« in opravila shoppinga, za kar sva tudi poskrbeli.
Dnevi so tekli in se zdeli kot ure. Kmalu je prišel čas za moj odhod, s težkim srcem sem se poslovila od Daeje in tudi od gospe Florence dobila topel objem in »I strongly believe I'm going to hear about you again young lady«(Prepričana sem, da bom še slišala o tebi, mlada dama.) Le čez nekaj minut sem že sedela na letalu za Boston, novim dogodivščinam naproti, ter žalostno opazovala, kako mi je New York bežal izpred oči, takrat še nevedoč, da se bom tja vrnila prej, kot sem si dovolila sploh sanjati. A to je zgodba za naslednjič ...
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV